Vir: DepositphotosDnevno smo priča grozotam, ki se dogajajo v Ukrajini. Porušena stanovanja, izpraznjena mesta, ljudje po kleteh, zakloniščih, množice beguncev na mejah. Zabolijo nas posnetki otrok, ki v solzah govorijo o svojih očetih, ki so jih morali pustiti za seboj, in slike mater, ki so morale roditi na podzemnih železnicah ali v kletnih prostorih bolnišnic.
Poleg teh podob pa so tudi zgodbe, ki so manj izpostavljene, saj je njihovo ozadje veliko bolj zapleteno, moralno vprašljivo in ki se konec koncev niti ne bi smelo dogajati: nadomestne matere, ki v teh hudih časih rojevajo otroke tujih naročnikov.
Že doslej porazno, v vojni pa še slabše
Zgodba se ponavlja, kot se je že dogajala v času med epidemijo, a tokrat se odvija v mnogo hujših razmerah. Nadomestne matere sedaj rojevajo po bunkerjih, njihova varnost in zdravje sta ogroženi še bolj kot prej, prav tako zdravje novorojenčkov.
Za razliko od drugih mam, ki v tem času rojevano v podobnih nečloveških razmerah, pa ostaja nejasno, kaj se zgodi z nadomestnimi materami po tem, ko rodijo. Ali klinika, s katero imajo pogodbo, poskrbi zanje, še posebej, če potrebujejo zdravniško ali bolnišnično oskrbo? Ali materam omogočijo varno nastanitev, če bi bilo zanje prenevarno, da bi se lahko združile s svojo primarno družino? Da je samoumevno, da se zanje poskrbi, ne moremo trditi, saj so nadomestne matere še pred časom vojne prepogosto bile prepuščene same sebi in v primeru zapletov deležne slabe zdravstvene oskrbe.
Prav tako ni znano, kakšna bo usoda teh otrok, predvsem kdo bo zanje skrbel, saj je naročnikom vstop v državo onemogočen. Sam Everingham iz avstralske organizacije, ki združuje bodoče starše, darovalce jajčec in nadomestne matere, je za ABC News povedal, da je ena od možnosti za naročnike, da bodo morali svojega novorojenčka pustiti varuški, in to za tedne, mesece.
Podjetje BioTexCom, ki velja za največjo ukrajinsko kliniko za nadomestno materinstvo, je sicer na svojem YouTube kanalu objavilo, da so uredili zaklonišče za novorojenčke in njihove stranke (upajmo, da med »stranke« spadajo tudi nadomestne matere), saj v naslednjih treh mesecih pričakujejo približno 200 novorojenčkov. A to je le ena izmed več kot 30 klinik za nadomestno materinstvo v Ukrajini. Kako so se na vojno stanje pripravile druge klinike, ni znano.
»Tvoje telo, moj otrok«
Nadomestno materinstvo je že samo po sebi trgovina z ljudmi. V času vojne pa je situacija za otroke in matere, ki jih nosijo, še toliko bolj tvegana.
Alison Motluk, neodvisna novinarka iz Toronta, ki vodi tedenske zapise o nadomestnem materinstvu, je na spletni strani The Atlantic opozorila na napetosti, ki se v tem trenutku odvijajo med naročniki in nadomestnimi materami: naročniki si želijo zagotoviti, da bo njihov otrok na varnem, nadomestna mati pa želi sama odločati o svojem življenju – gre namreč za ženske, ki imajo tudi svoje otroke (v Ukrajini je nadomestno materinstvo dovoljeno le tistim ženskam, ki že imajo svoje otroke). Mnoge agencije so nosečnice že premestile proti zahodnemu delu države ali bližje poljski meji, spet druge pa so jih po več skupaj namestile v kakšno od kijevskih stanovanj – ta pa so v teh dneh na udaru bombardiranja.
Ženske, s katerimi je govorila Motlukova, niso bile zadovoljne s preselitvijo v drug kraj, saj so jih s tem ločili od njihovih družin, ki jih v tem trenutku najbolj potrebujejo. To pa za mnoge nadomestne matere ni edina stiska, ki jo čutijo. Kakor poroča agencija Reuters, mnoge se bojijo že samo ob misli, da bi morale oditi iz hiše, saj je v teh časih že samo gibanje na prostem zelo nevarno. Vse skupaj poslabšuje še mrzlo vreme in strah da bodo na poti ostali brez hrane.
Kdo ima prednost: tvoj otrok ali naročeni otrok?
Gre za vprašanje, do katerega sploh ne bi smelo priti, saj je v vsakem primeru poraženec otrok. Nadomestna mati se sedaj mora odločati med voljo klinike in naročnikov – tujih parov, ki so ji plačali, da zanje nosi in rodi otroka – ter med tistim, kar čuti, da bi bilo prav storiti za njeno družino. Prvo ne izključuje niti tega, da bi morala roditi v tretji državi; torej na Poljskem, v Moldaviji, na Madžarskem, kjer pa zakonodaja o starševstvu za naročnike prinaša kopico pravnih zapletov.
In ko so mediji polni novic o prestrašenih naročnikih iz vseh koncev sveta, ki se bojijo za svoje otroke, se jih zelo malo upa vprašati, kaj se dogaja z ženskami, ki te otroke dejansko nosijo. Kljub temu, da slednje za naročnike prinašajo uresničitev njihovih življenjskih sanj, pa so te iste ženske v javnosti popolnoma spregledane. Nikjer ni pričevanj o njihovih strahovih, stiskah in občutkih nemoči ter o nezavidljivi situaciji, v katero so potisnjene. Še en dokaz, kako neusmiljena je ta industrija do žensk, ki so prisiljene v nadomestno materinstvo zaradi upanja na boljši jutri.
Ukrajina, takoj za ZDA, je druga največja destinacija na svetu, kamor se zatekajo neplodni pari v želji po otroku, saj so celotni stroški naročila otroka v tej državi bistveno nižji – pari za otroka plačajo okrog 40.000 evrov, kar je malo manj kot tretjina zneska, ki bi ga odšteli v ZDA. Ženske, ki so pripravljene njihove otroke donositi in s tem tvegati svoje zdravje (in življenje) pa so praviloma ženske iz revnejših predelov države, matere v stiski, ki želijo preživeti svoje družine. Kljub temu, da celoten znesek le ni tako majhen, pa nadomestnim materam pripada okrog 14.000 evrov, in še to samo v primeru, če sta nosečnost in rojstvo potekala po načrtu, ki je bil zapisan v pogodbi. V primeru splava ali drugih zapletov nadomestna mati pogosto ostane brez denarja in drugih pravic in je prepuščena sama sebi. Ali se njeno zdravstveno stanje po splavu slabša ali ne, naročnikom in agenciji ni več mar. Enako pa je slabo poskrbljeno za otroke, ki se rodijo s kakšno nepričakovano boleznijo ali dobijo poškodbe med porodom. Obstajajo primeri, ko so se naročniki otroku odpovedali, klinika ni poskrbela za otrokove pravice in ta je pristal v sirotišnici. Čeprav je nadomestno materinstvo že samo po sebi trgovina z ljudmi, zlorabe dodatno omogoča še dejstvo, da v Ukrajini ni organa, ki bi tovrstne klinike nadzoroval. V času vojne pa je situacija za otroke in matere, ki jih nosijo, še toliko bolj tvegana.
To se ne dogaja samo v Ukrajini ampak povsod po svetu v državah,kjer so ženske v celoti odvisne od moških,kjer so ženske zatirane,neizobražene,prepuščene moškim klanom,religiozni zaplankanosti in konzervativnosti. To se dogaja po svetu v državah,kjer je ženska vredna manj kot smet,kjer lahko z njo počnejo kar hočejo.
Zato je nujno,da se v vseh državah vzpostavi šolski sistem za punčke. Ko bodo izobražene,bodo lahko povzdignile svoj glas,si izborile pravice,se postavile zase, začele delati in med drugim končale nadomestno materinstvo.
Ženske,ki živijo v bedi,revščini,nasilju,jim nadomestno materinstvo pomeni preživetje,zato prosim brez obsojanja. Sistem je kriv,da se to dopušča.
Tudi v Evropi smo bile ženske se nedolgo nazaj kaznovane na grmadah
Zenska,ki je neodvisna v vseh pogledih,se bo lahko uprla izkoriščanju.
Nimajo vsi starši sreče, še posebej matere, da bi lahko preživeli svoje otroke. Posebej ženske, ki so neizobražene, ki nimajo službe, ki nimajo lastnih dohodkov, so marsikje po svetu prisiljene v nadomestno materinstvo. To se mi zdi grozljivo, svojega lastnega otroka prodati, tako kot prodaš npr. krompir, ki ti zraste na njivi. Bogati ljudje, ki ne morejo imeti lastnih otrok potem otroka kupijo. Ni problem samo v Ukrajini, je tudi drugod po svetu, še večji problemi pa nastanejo, ko se rodijo bolni otroci, prizadeti otroci, morda otroci z Downovim sindromom. Takrat so te uboge nadomestne matere prepuščene same sebi…Grozljivo, kaj se dogaja v 21. stoletju, da se lahko “kupi” otroka po naročilu, tako kot avtomobil…
Nadomestno materinstvo me spominja na aleksandrinke, to so bile ženske iz spodnje Vipavske doline, ki so konec 19. in predvsem v prvi polovici 20. stoletja hodile v Egipt, v Aleksandrijo za dojilje. Zaradi hude revščine in strahu, da bo grunt propadel, so bile prisiljene pustiti doma majhne otroke (dojenčke!) in oditi v Egipt dojiti druge otroke. Tam so neznosno trpele zaradi hrepenenja po otrocih, ki so jih pustile doma in zaradi domotožja. Domov so redno pošiljale denar, tako je družina preživela. Ko so se po mnogih letih vrnile domov, so se jim domači pogosto odrekli, otrokom je bila mati tujka. Koliko žalostnih zgodb je bilo!
Spomnim se gospe, ki je hodila k naši noni. Ne vem, kako ji je bilo ime, vaščani so ji rekli “lešandrina”. Služila je v Egiptu. Pripovedovala je kruto zgodbo o neki mladi ženski, ki je prišla v Egipt za dojiljo. Ker se otrok še ni rodil in da ne bi bila “brez dela”, je morala dojiti pasjega mladiča! Si predstavljate, doma pa je pustila nebogljenega dojenčka, brez materinega mleka???!!!