LGBT SLO: “Zakonska dopustitev nadomestnega materinstva bi bila dobrodošla”

To smo lahko leta 2012 prebrali v reviji slovenskega LGBT gibanja Narobe. A kako to, da se potem v letošnji kampanji, ko so želje in prizadevanja istospolnih vsakodnevna tema, o tem sploh ne pogovarjamo?

Hitri ugovor zagovornikov zakona bi bil, da vprašanje nadomestnega materinstva in tudi umetna oploditev za istospolne pare pač nista del zakona, o katerem bomo odločali v nedeljo.

Če morda ozko tehnično gledano res drži, da zakon sprememb neposredno ne uvaja, pa še ne pomeni, da ne tlakuje poti do tja oz. da to ni eden od ciljev LGBT aktivistov in liberalnih struj. Le da je pot postopna, novi zakon pa ena od pravnih stopnic na njej. 

V Sloveniji tudi že imamo vsaj dva javno znana primera moških, ki sta se v tujini poslužila nadomestnega materinstva in vsaj v enem primeru dosegla tudi pravno priznanje starševstva v Sloveniji.

Kaj je realnost in kaj je cilj LGBT aktivistov? 

V zvezi s tem, kaj so želje, cilji in prizadevanja gejevskih in lezbičnih aktivistov pri nas, pa precej razkrije vpogled v članek o nadomestnem materinstvu, ki je bil objavljen oktobra 2012 v LGBT reviji Narobe (št. 22-23). Članek je napisala pravnica dr. Nana Weber.  

Webrova najprej opiše trenutno pravno ureditev na tem področju v Sloveniji, nato pa našteje tuje države, v katerih se je mogoče poslužiti nadomestnega materinstva. Predstavi tudi pravno podlago za priznanje tovrstne posvojitve v Sloveniji (na podlagi tuje sodne odločbe). A najbolj zanimiv je zaključek članka:

»Istospolni partnerji lahko torej kljub veljavni zakonodaji izkoristijo več možnosti, da postanejo starši na podlagi nadomestnega materinstva. V skladu s tem niti ni mogoče v celoti preprečiti, da se najdejo rešitve, ki vodijo v enako posledico, in tudi zato bi bila zakonska dopustitev nadomestnega materinstva tudi v takih primerih dobrodošla.

Pravo bi namreč tako sledilo življenjski resničnosti in družbenim potrebam ter ju mnogo ustrezneje uokvirjalo. Navsezadnje povzroča nedopustitev nadomestnega materinstva v takih primerih dodatno neenakost, ki je utemeljena na socialni razslojenosti in je povezana z uresničevanjem pravice do družinskega življenja, ki jo ščiti 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Kompenzacija za nadomestno mater znaša od 10.000 do 30.000 ameriških dolarjev, lahko tudi več. Celotni stroški postopka, vključno s plačilom odvetnikov, agencije, klinike in zdravstvene oskrbe, znašajo dodatnih 45.000 do 60.000 ameriških dolarjev, k čemur je treba prišteti še stroške prihoda v tujo državo in bivanja v njej. Na koncu se torej izkaže, da pravo ne zmore preprečiti ‘nedopustnega’ vsem, temveč predvsem tistim, ki si tega iz finančnih razlogov ne morejo privoščiti. S tem pa se ena njegovih osnovnih funkcij dodatno ‘sfiži’ in bi bil že zato potreben vnovičen, tehtnejši razmislek o teh vprašanjih.«

Iz napisanega, ki je bilo objavljeno v osrednji reviji slovenskega LGBT gibanja, torej lahko razberemo:

• da se uporaba nadomestnega materinstva preko storitev v tujiini že dogaja,
• da slovenska sodna praksa temu ne nasprotuje, ampak nastalo stanje v praksi “legalizira”, 
• da bi bila zato zakonska dopustitev nadomestnega materinstva potrebna,
• da bi pravo s tem moralo slediti “življenjski resničnosti” in “družbenim potrebam”,
• da gre pri tem vprašanju za uresničevanje pravice do družinskega življenja,
• da trenutna nedopustnost nadomestnega materinstva diskriminira manj premožne istospolne pare,
• in da bi bilo potrebno to diskriminatornost (zakonsko in družbeno) odpraviti.

Glede na to, da na koncu poziva k novemu, »tehtnejšemu premisleku« o teh vprašanjih, lahko pričakujemo, da bo tudi do (poskusov) sprememb na tem področju prej ali slej prišlo. In zopet bo ključen argument neenakosti pred zakonom oziroma diskriminacije.

In glede na tehtnost premisleka, odprtost debate in (ne)moč argumenta pravic otrok nasproti željam in pravicam odraslih, kakršnim smo trenutno priča, nas lahko upravičeno skrbi.

Skupina izraelskih gejevskih parov leta 2014 po vrnitvi s Tajske, kjer so preko nadomestnih mater dobili otroke

Neznane pravne posledice tudi na področju OBMP

Ker v tem trenutku niti ni povsem (javno) znano – in odsotnost razprave o tem vprašanju je v tej kampanji v nebo vpijoča – kakšne pravne posledice za sabo potegne redefinicija zakonske zveze, je utemeljen tudi sum, da bi ta redefinicija pripeljala do pravnih neskladij, zaradi katerih bi bilo potrebno prilagoditi tudi zakon o OBMP. Ta trenutno dovoljuje le umetno oploditve žensk, ki so v zvezi z moškim in imajo težave s plodnostjo, OBMP z namenom nadomestnega materinstva pa po sedanjem zakonu ni dovoljena.

Poleg tega redefinicija zakonske zveze vpliva na kup drugih zakonskih ureditev, ki se nanašajo na snovanje družine in starševstvo, kar lahko državi nalaga tudi dolžnost to omogočiti. 

Glede na pravno nedorečenost bi torej lahko rekli, da se zagovorniki zakona sprenevedajo oziroma zavajajo, ko pravijo, da novi zakon na noben način ne vpliva na ureditev na tem področju.

Trenutna oblast že poskuša širiti možnost OBMP  

Glede širjenja pravic do oploditve z biomedicinsko pomočjo na samske ženske (in s tem tudi na lezibčne skupnosti), kar smo sicer na referendumu leta 2001 zavrnili, pa tako ali tako že tečejo aktivna prizadevanja na strani slovenske levice.

Decembra lani je namreč skupina 61 poslancev iz vrst strank strank SD, SMC, DeSUS, ZL in ZaAB na Ustavno sodišče vložila zahtevo za oceno ustavnosti osmih členov zakona o zdravljenju neplodnosti (OBMP).

To je že tretji tovrstni poskus v zadnjih nekaj letih, prvič je zahtevo vložila samska ženska, drugič skupina 38 poslancev, a doslej niso bili uspešni. Ob tokratni vložitvi je nekdanja poslanka SD dr. Andreja Črnak Meglič dejala: »Pričakujemo, da bo Ustavno sodišče razsodilo, da je zakon v nasprotju z ustavo«. Poslanka SD Andreja Katič pa je njihova prizadevanja obrazložila s tem, da je »žalostno, da se v 21. stoletju omejuje želja po uresničitvi pravice do otroka, ki je zapisana v ustavi.«

Zgovorna je formulacija o »pravici do otroka« v 21. stoletju – gre za miselnost, ki se vse bolj vsiljuje in vpisuje v slovensko zavest.

Ne paranoja, ampak vprašanje časa

Opozarjanje, da postopno odpiramo vrata nadomestnemu materinstvu in oploditvi z biomedicinsko pomočjo za ženske, ki niso v zvezi z moškim, torej ni nikakršna paranoja, je bolj vprašanje časa (poučen na tem področju je primer Velike Britanije).

Zakon, o katerem bomo odločali v nedeljo, obojega res (še) ne bo neposredno vpeljal, bo pa gotovo postavil dobre temelje, zaradi česar bo pot do cilja, ki je za LGBT gibanje jasna – pravica do otroka za vsakogar – hitrejša in lažja.   

Foto: eurekastreet.com.au, timesofisrael.com