Koliko je v meni vere v velikonočnega zajčka?

Vir: Pixabay

“Hozana! Blagoslovljen, ki prihaja!” smo preteklo nedeljo množično vzklikali ali pa vsaj po tihem in sramežljivo z zelenjem v rokah stali ob strani v kateri od naših cerkva, ki, če kdaj, običajno poka po šivih na cvetno nedeljo in na Veliko soboto pri blagoslovu velikonočnih jedil. Ne na vstajenjsko jutro, še manj pa v preteklih dneh pred spovednicami v teh istih župnijah. Tudi ob postavitvi evharistije na Veliki četrtek in ob spremljanju Kristusa v njegovem trpljenju na Veliki petek smo manj množični. Šibkejši, bolj negotovi, v strahu ali tesnobi, morda celo brezbrižni.

Močan klic, da bi oživeli

Sam se borim z vero v velikonočnega zajčka, kadar pričakujem ugodje sam zase in zahtevam, da uresničuje moje želje, prinaša, kar mi pripada, poteši in me ohranja v zaverovanosti v svoj prav.

Veliki teden morda bolj kot ostali naplavi na dan človekovo hrepenenje po izstopu iz vsakdana. Je močan klic, da bi znova oživeli. Morda letos celo vstali od mrtvih.

Zagotovo bomo.

Morda bodo mnogi živeli spremembo vsaj za dan ali dva, v družbi šunke, potice in ostalih pravoverno požegnanih dobrot, morda tudi v družbi velikonočnega zajčka, ki praznično posladka in pomasti že tako presladek in zamaščen vsakdan.

In nato znova umrli.

Sam se borim z vero v velikonočnega zajčka, kadar pričakujem ugodje sam zase in zahtevam, da uresničuje moje želje, prinaša, kar mi pripada, poteši in me ohranja v zaverovanosti v svoj prav. Tako mu dovolim, da se umesti v središče praznika, kot zlato tele, okrog katerega v notranjem hrepenenju plešem iz prvinske potrebe po spremembi, po razbijanju utrujenega vsakdanjika. Verujem, da mi prinaša odrešilne časovne enote pozabe na dnevno životarjenje, v katerega se bom zopet vrnil in v navajenosti nadaljeval kot prej.

Tako je, ko zajček napolni košarico. V njej so dobrote, ki jih redno uživam, preverjenega okusa, nič drugače kot sem vajen v katerem koli dnevu, tednu, letu … in umiram poln samega sebe. Čeprav se bojim umreti. Čeprav mi zajček ne dovoli umreti.

Brez smrti ni velikonočnega kristjana

Tisti, ki nam v resnici dovoli umreti, pa je Kristus sam. On se ne žrtvuje namesto nas, da bi mi lahko živeli po veri v zajčka. Predlaga smrt sebičnosti, smrt vsemu, kar ne izgrajuje, ne poživlja in ne daje rasti. S svojim zgledom kaže, naj na svojo Kalvarijo odnesemo vse, kar nismo, da bi lahko živeli v tem, kar smo.

Zato se borim tudi z vero v Vstalega. Borim se v molitvi in premišljevanju, kako dopustiti Bogu, kako mu zaupati, kako sprejeti odpoved samemu sebi in postati njegov učenec. Zavedam se, da mi ni težko stati v množici in vpiti “Hozana!” To sem že storil. Ni bil poseben izziv, bilo nas je mnogo, in vzklikal sem kralju, ki bo poskrbel zame namesto mene samega, da lahko hodim sam za seboj. A želim si stati tudi v množici na binkoštni dan, ko bom sam dokončno izpričal, da je On Gospod in gospodar življenja.

Vmes je celo moje življenje kot Veliki teden. V njem vzklikam in se veselim, garam in jočem. Nič mi ni odvzeto in nič prihranjeno. Vse podarjeno, da bi umrl sebi in izbral polnost življenja.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja