Ko umre otrok

foto: freepik.com

Ko otrok hudo zboli in ne veš, kakšne bodo posledice, je zelo hudo. Jokaš, upaš, moliš; ali ne, ker sploh ne moreš. Grozen občutek. Nemočno sediš v bolnici in čakaš, kdaj bo prišel zdravnik izza zaprtih vrat … Čakaš in upaš, da bo prinesel dobre novice. Grozen občutek. A to še nekako gre. Ker imaš tisto pikico upanja, ki te še drži. Ko pa dobiš klic, ki se začne z: »Gospa, žal mi je, vaš otrok …«, nadaljevanja sploh ne slišiš. Ne da se opisati občutka in bolečine. Enostavno cel svet neha obstajati. Obstaneš ujet v trenutku neizmerne bolečine in nemoči. Želiš si, da bi zavrtel čas nazaj, da bi se zbudil iz sanj … Enostavno nočeš sprejeti tega, kar se je zgodilo. A zgodilo se je.

In ko dobiš priložnost, da se posloviš od svojega, zdaj že mrtvega otroka, se težko premikaš. Nočeš se sprijazniti s tem, da je stvar dokončna, zato čutiš odpor. A vendar greš. In hvaležen si za ta zadnji objem. Hvaležen za to, da tvoj zadnji spomin ni spomin na trpečega otroka, ampak na otroka, ki spokojno spi. Počiva. V miru.

V naši civilizaciji je življenje močna vrednota. Imamo zdravstvo, ki ljudem pomaga ob marsikateri bolezni, nesreči. V naših očeh je normalno, če umirajo starejši, nikakor ne mladi in otroci. Smrti se bojimo. Tudi kristjani, čeprav verjamemo v posmrtno življenje pri Bogu, imamo težave z dojemanjem smrti; še posebej, če ta pride za naše dojemanje prezgodaj.

Občutek krivde in nov pogled na svet

Starši po smrti otroka nismo nikoli več enaki. Vzemimo si čas, da se za nas svet ponovno vzpostavi.

Ko umre otrok, je to za starše nekaj najhujšega. Srečujemo se z občutkom krivde; smo naredili kaj, česar ne bi smeli? Kaj pa če bi lahko naredili nekaj, pa nismo? Želimo, da se življenje ustavi, da bi se lahko vrnili v preteklost, da bi zamrznil čas, da bi lahko bili z izgubljenim otrokom. Če imamo druge otroke, naenkrat za nas navidezno izgubijo pomen. V resnici jih imamo še vedno enako radi, le potrebujemo čas, da zares žalujemo in ob tem ostale otroke nehote potisnemo nekam v ozadje. Tu lahko veliko pomagajo sorodniki. Poskrbijo lahko, da otrok dobi dovolj ljubezni, tudi če mu je starši trenutno nismo sposobni nuditi. Spremeni se tudi naš pogled na svet. Če nam umre dojenček, bomo le s cmokom v grlu pristopili do novopečene mamice in ji voščili ob rojstvu otroka. Če je otrok umrl za boleznijo, bomo ob vsaki vročini tekli v bolnico. Ne obsojajmo staršev, ki v se v določenih situacijah čudno odzovejo. Morda so izgubili veliko več od zdrave pameti.

Zakaj je pomembno žalovanje?

Žalovanje nas poveže z umrlim. Ko jokamo, se ga spominjamo, govorimo o njem, smo mu bližje. In ta občutek potrebujemo, še posebej, če je oseba odšla prehitro. In ko umre otrok, je to vedno prehitro. Starši potrebujemo dodaten čas z otrokom, ki ga nikoli nismo imeli. Dovolimo si imeti ta čas. Družba je neizprosna. Od nas pričakuje, da bomo taki, kot dan pred smrtjo. A starši po smrti otroka nismo nikoli več enaki. Vzemimo si čas, da se za nas svet ponovno vzpostavi.

Pustimo staršem, da žalujejo, kakor želijo in čutijo

Ko žalujemo za otrokom, pogosto jokamo, smo čustveno precej nestabilni, čutimo potrebo po tem, da gledamo njegove slike, držimo njegove stvari, govorimo o njem. Okolica to velikokrat narobe razume. Ljudje vidijo, da smo žalostni in potrti in nas želijo razvedriti. Spodbujajo nas z besedami: »Saj boš imel druge otroke,« »Življenje gre naprej,« »Spravi se k sebi.« Ne razumejo, da se starši spravljamo k sebi prav z jokom, s spomini, z vsem, kar nas povezuje z otrokom. Težko je razložiti, a človek res potrebuje čas žalovanja. S tem na nek način nadomesti čas, ki ga s pokojno osebo nikoli ni imel. Žalovanje za otrokom se ne konča. Nikoli. Seveda ne jokamo ves čas; na začetku bolj, kasneje manj. A pomembo je, da človek lahko žaluje, ko čuti, da to potrebuje, in dokler čuti, da to potrebuje. Tak jok žalovanja namreč deluje kot nekakšen objem otroka, ki ga ni več z nami. Ko jokamo, ga čutimo bližje in to potrebujemo. Zato pustimo staršem, da žalujejo za otroki. Takrat so z njimi, ne vzemimo jim teh trenutkov.

Vprašanja, ki nimajo odgovora

Nikoli ne bomo našli odgovorov na vprašanja: »Zakaj moj otrok? Zakaj tako hitro? Zakaj ravno meni? Kdo je kriv? Zakaj Bog to dopušča?« Ta vprašanja so nesmiselna, ker nas ne privedejo nikamor. Pa vendar si jih postavljamo. V nas vzbujajo dvome, jezo, nemir. Prava vprašanja, ki si jih moramo zastaviti so: »Zakaj je bil ta otrok tako poseben? Kaj smo čutili ob njem? Zakaj ga imamo tako radi? Kako se ga bomo spominjali?  Kako bomo živeli, da ga bomo nekoč lahko spet objeli?«                            

Angelček v nebesih

Za otroke se rado uporablja izraz: »Zdaj je angelček v nebesih.« Sama tega izraza nikoli nisem povsem udomačila. Moj otrok že ni angelček. Zakaj bi bil? Rada bi, da je navihani lumpek, kot bi bil, če bi ostal pri meni. Želim si, da bi delal neumnosti, kot vsi drugi otroki. Tekal, padal, se smejal, nagajal. Želim si, da bi imela Marija polno preglavic z njim in da bi si Bog kdaj mislil: »Zakaj ga nisem raje pustil staršem?« Ta podoba otroka v nebesih mi je veliko bolj pri srcu od podobe ubogljivega krilatega angelčka.

A pomembno je, da si vsak predstavlja svojega otroka tako, kot mu je najbližje, tako kot ga čuti. Konec koncev je to naša podoba nebes. V resnici je veliko lepše. Če si bomo torej predstavljali za nas najbolj idealno podobo nebes, kot si jo lahko zamislimo, bomo še najbližje pravi predstavi.

Nekoč mi je prijateljica, ateistka, rekla: » Ne verjamem v Boga, načeloma niti v posmrtno življenje ne. Ampak otroci so nekje. Nemogoče je, da otroci kar umrejo. Vez med starši in otrokom je tako močna, da njegova duša zagotovo nekje živi.