Današnja maša je bila zame zelo stresna, saj smo pri njej pustili velik glasen, prepevajoč, sprehajajoč pečat, ki bi tak tudi ostal, če ne bi dobila še nasveta, da je za moje dostojanstvo bolje, da v cerkvi ne dojim.
»Veste gospa, saj vas ne poznam. Ampak mislim, da vam moram povedati, da zaradi zaščite svojega ženskega dostojanstva ne bi smeli dojiti pri maši. Samo v dobro vas vam povem.« In se je obrnila in šla. Stojim kot vkopana, z odprtimi usti, v šoku. Kaj je bilo zdaj to?! Kaj mi je sploh želela povedati? V meni se začne vrteti ciklon sramu, razburjenja, jeze, nemoči …
Nekaj sekund nazaj, ko sem videla žensko postavo, ki se mi je bližala, sem pričakovala, da bom iz njenih ust slišala nekaj povsem drugega. Današnja maša je bila zame zelo stresna, saj smo pri njej pustili velik glasen, prepevajoč, sprehajajoč pečat. Ni mi vseeno. Tudi drugim privoščim, da so v miru pri maši. In obenem tudi nam, da smo tam skupaj kot družina. Vmes ko pride do »izpadov«, me prešine, kaj si drugi mislijo, ampak kaj pa naj?!
Kaj lahko storim?
Imam dve možnosti:
A) Nežno usmerjam otrokovo radoživost ali
B) pribijem otroka na stol, zahtevam nepremičnost in mu priskutim srečanje z Bogom, ki naj bi bilo nekaj lepega in sproščenega.
Odločila sem se za možnost A, kar pomeni, da sva danes naredili dva obhoda ob klopeh, se veselo nasmihali zbranim, se dojili, prešteli svečke, se spet dojili, mirno poslušali 25 sekund, veselo prepevali pesmico (tudi ko so vsi ostali že končali), odšli ven in se spet, o joj, dojili.
Pričakovanje sočutja
Skratka, kaj sem pričakovala od bližajoče gospe? Vem, da je mama. Ob njej je stal njen otrok. Pričakovala sem sočutje. Da bi končno nekdo prišel in rekel: »Razumem vas. Ni lahko. Ste tudi vi utrujena?« Da, draga mama. Sem. Nenehno motiviranje in nežno usmerjanje otrokove radožive pozornosti iz mene potegne zadnje atome energije, ki jo premorem po celotnem dnevu motiviranja, usmerjanja in vzgajanja. Hvala, draga mama, da razumeš!
Tega ne potrebujem!
Veš kaj, draga gospa? Tega ne potrebujem! Res je – ne poznaš me. Zato ne hodi do mene, ne obsojaj me. Imej svoje prepričanje in svoj prav, ampak prosim, ne sesuvaj mene in mojega dostojanstva!
Očitno bi bil že en sam dogodek v dnevu dovolj, da bi podvomila vase in v svoje starševske odločitve. Uh, kako stroga sem do sebe!Negotovost vase uničuje prepričanje v moje starševstvo
Ko se ob koncu dneva počasi sestavljam, razmišljam, zakaj me je dogodek tako zelo prizadel in me raztreščil na majcene koščke.
V današnjem dnevu sem si kar nekajkrat postavila vprašanje, ali sva kot starša na pravi poti. Vsak dogodek, ko čutim, da otrok vztraja pri svojem, jaz pa ne uspem uveljaviti svojih zahtev, v meni sproži vprašanje, ali delam prav ali bi morala bolj na strogo, bolj brezkompromisno …
In gospa me je ujela ravno v trenutku, ko nisem bila prepričana vase in v svoje starševske odločitve. Popolnoma nepovezano z dojenjem, ampak moja vrata ranljivosti za ostala področja so bila vsa odprta.
Negotova sem bila danes ob metanju hrane na tla, ob trmarjenju pri preoblačenju, ob nemiru pri maši, ob … Hm, to pa je tudi vse. Ob nobenem drugem dogodku. Ob šestih zvečer sem imela občutek, da sekava čisto mimo in imava popolnoma podivjanega otroka.
Zdaj, ko bolje pomislim, je bilo veliko več utrinkov, ko smo se nasmejali, se dogovorili, sprejemali kompromise, se zabavali, si sledili … Morali bi videti našega malega škratka, kako pokuka izza kuhinjskih vrat in v kuhinjo pomoli svoj nosek. Neprecenljivo!
Ed dogodek je dovolj …
Očitno bi bil že en sam dogodek v dnevu dovolj, da bi podvomila vase in v svoje starševske odločitve. Uh, kako stroga sem do sebe!
Torej, draga moja gospa, če ne bi bilo tebe, ne bi naredila takšnega pregleda dneva. Nisem ti hvaležna, zelo si me razburkala, si pa tudi mene naučila pomembne lekcije – tudi ko me bo znova prijelo, da bi v srcu obsojala mamo kričečega otroka, bom v sebi poiskala več sočutja in razumevanja, predvsem pa spoštovanja do naših različnih pristopov.
»Adijo Bog! Se vidimo.«
Vsaka mama je najboljša mama za svojega otroka in vsak od staršev najbolje ve, kaj je dobro za njegove otroke. Če le premore dovolj čutenja sebe in svojega otroka. Srečno v starševstvu!
In: »Adijo Bog! Se vidimo,« kot je danes pri maši zaključila naša mala. Pa tudi če se bomo v Tvoji prisotnosti dojili.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
