Ko čaj, tople nogavice in dobra knjiga ne prinesejo sreče…

Foto: Canva

V našem domu so štirje fantje in eno dekle – jaz. In včasih se moram prav boriti za to, da ne izgubim svoje osnovne identitete.

Moj vsakdan vsebuje veliko hrupa, nogometa, blatnih in peščenih hlač, stalno umazanih rok in lic, pretepov (ljubezenskih, menda) in navduševanja (z moje strani ne ravno iskrenega, se razume) nad vsem, kar leze po travniku in gozdu.

Bolj kot po vsem drugem tako zvečer, ko vse utihne, zahrepenim po skrbi za mojo ženstvenost. Stuširam se z gelom sivke in si očistim umazanijo izpod lično nalakiranih nohtov. Nato si na s kremo namazana stopala obujem ekstra tople in mehke nogavice, se zavijem v »mojo odejico«, si prižgem nekaj svečk in rotim moža, naj mi iz kuhinje prinese čaj, ki sem ga pozabila na pultu v kuhinji (ker je zgodba vsak večer ista, se na prošnje ne odziva več prav pogosto). Nato berem. Planiram naslednji dan. Zaspim po petih minutah. Odvisno od večera pač.

S tem, ko iščemo zgolj lastno udobje, namreč ustvarjamo razdalje do tistih, ki nas potrebujejo.Pred kratkim pa sem ugotovila, da ima ta moj večerni obred prav ime: hygge. In menda je tale ‘hygge’ na Danskem nadvse popularen življenjski slog. Navdušena nad tem, da ima moj ritual toplih nogavic in čaja, ki ga ne moreš doseči, ime, sem želela izvedeti več o tej ‘hygge’ zadevi.

Torej, v grobem gre tako. Naj pada dež, naj te razjezi šef ali dolga kolona vozil, bodisi si vstal z levo nogo – za vse obstaja rešitev! Pojdi domov, zavij se v toplo odejo, skuhaj si kavo (s čokoladnim posipom), obuj si tople nogavice, zakuri kamin (ali prižgi nekaj dišečih svečk), zavrti si dobro glasbo in beri. Problem rešen!

Gotovo ne želimo živeti v mehurčku, kjer sicer nikomur ne škodimo, blazno velike koristi pa tudi ni od nas.Dobro je in potrebno, da znamo poskrbeti za svojo dušo in telo. Vendar pa v stalnem iskanju zgolj lastnega udobja vidim dve pasti.

• Vse udobje, pa naj bo še tako odlično, je zgolj začasno. Nekega dne se bo življenje končalo in nekomu bom dolžna pojasniti, koliko dobrega sem storila tam, v gugalniku, v toplih nogavicah in ob vroči čokoladi. S tem, ko iščemo zgolj lastno udobje, namreč ustvarjamo razdalje do tistih, ki nas potrebujejo. Če sedimo doma ob dišečih svečkah, ne moremo iti nakupiti hrane za družino v stiski. Ne moremo stopiti skozi vrata osamljenih in jim že z nekajminutnim pogovorom polepšati dan. Ne moremo pobožati roke nekoga, ki ga kaj boli. Gotovo ne želimo živeti v mehurčku, kjer sicer nikomur ne škodimo, blazno velike koristi pa tudi ni od nas.
• Udobje lahko postane maska za to, da je vse v najlepšem redu. Lahko postane utvara, ki ji tudi sami začnemo verjeti. Toda medtem, ko odeja lahko pogreje telo, težje pogreje in potolaži dušo. Zato je bolj smiselno iskati tisto, kar daje trajen občutek ugodja in miru. Morda iskati in spoznavati Boga in mu dovoliti, da nas toplo ovije v našem trpljenju, sreči in v naših odnosih.

V trenutnem vsakdanu si niti ne morem privoščiti stalnega udobja ob čajankah, mehkih piškotih, dobrih knjigah in eteričnih oljih. Toda tudi če bi lahko, ga ne bi izbrala. Preveč vznemirljivo je namreč biti tam, kjer Jezus deli svoje blagoslove. Čeprav navadno na teh krajih ni prav nič udobno in prijetno. Toda prepričana sem, da me Bog ni postavil v ta čas in med te ljudi, zato da bom grela noge in pila čaj.