Pri vzgoji otrok se pogosto znajdemo v situaciji, ko ne vemo, kako bi reagirali, kaj bi rekli. Čeprav jih imamo neizmerno radi, nam kdaj stopijo na žulj. Takrat se je res težko obvladovati in izbrati prave besede.
Nekaj osnovnih napotkov, ki so nam lahko vodilo in pomoč.
Ne smemo ukrepati iz jeze. Posledica izbruha jeze je pogosto udarec, s tem pa le pokažemo lastno nemoč, neobvladovanje. Udarec ima kratkoročen učinek – otroka odvrne od napačnega ravnanja v tistem trenutku, naslednjič ko mi ne bomo gledali, bo z napačnim ravnanjem nadaljeval. Moramo mu pokazati boljše ravnanje, s katerim bo zamenjal slabše – to sicer zahteva več vztrajnosti, je pa dolgoročno učinkovitejše.
»Pravilo ko« lahko uporabimo, ko otrok vnaprej ve, kakšna so pravila, potek dogodkov. »Ko si boš umil zobe, bova prebrala knjigo.« Otrok ve, da si je vsak večer potrebno umiti zobe in pri takšnih rutinskih, vsakdanjih stvareh se z njim ne pregovarjamo in mu ne razlagamo vsakič znova, zakaj je to potrebno. Zadostuje, da mu to razložimo enkrat. Lahko pokažemo razumevanje njegovih občutij, vendar ne smemo popuščati: »Razumem, da si ne želiš umiti zob. Se boš pa moral malo potruditi.« Prepričani moramo biti v svoje besede, drugače začnemo popuščati in iskati olajšave, da nas bo otrok le ubogal, npr.: »Saj bova samo malo podrgnila, enkrat jaz, enkrat ti.« Še slabše je, če mu za to, da opravi vsakdanje opravilo, obljubimo nagrado.
Do upora pri rutinskih stvareh pogosto pride pri oblačenju, takrat so starši tudi zelo ranljivi, saj se jim pogosto kam mudi in nimajo potrpljenja. Tudi v tem primeru je dobra rešitev »pravilo ko«. »Ko boš oblekel bundo, bova šla ven.« Takrat nima smisla iskati druge bunde, ki bi jo otrok raje oblekel, ali pa pustiti, da gre sredi zime ven v jopi. V takšnih trenutkih si je vredno vzeti čas in čakati, dokler otrok tega ne stori sam. Če vidi, da smo vztrajali, nas bo morda še kdaj preizkušal, vendar bo njegov upor naslednjič gotovo kratkotrajnejši.
Moramo se sicer vprašati, ali nemara obstaja globlji razlog, da se otrok upira. Če ja, se z njim pogovorimo, potem ko se umiri, nikakor pa situacije v tistem trenutku ne rešujemo s popuščanjem.
Uporaba besede »ne«. Otroku lahko neštetokrat povemo: »Ne zlagaj žlic tako, ne puščaj igrač razmetanih, ne polivaj iz kozarca,« vendar to nima velikega učinka. Beseda »ne« je sicer zelo pomembna in mora imeti veliko moč, zato je ne uporabljamo prepogosto. Uporabimo jo samo takrat, ko je res potrebno in res želimo, da jo otrok sliši, npr. ko je v nevarnosti ali ko udari katerega od staršev.
Če želimo, da ima naša prepoved z besedo »ne« pri otroku učinek, moramo najti način, kako prepovedi v prej omenjenih stavkih povedati drugače. Namesto da povemo, raje pokažimo. »Poglej, ti bom še enkrat pokazala, kako zlagamo žlice; končala si z delom, zato bova vrnili igrače na svoje mesto (pomagamo samo začeti); kozarec držiš z obema rokama.«
Če nas otrok ne upošteva, je včasih bolje, da ukrepamo, kot pa mu nekaj zgolj prepovemo. Če se npr. otrok začne v knjižnici dreti, ga primemo in odnesemo ven (to ne pomeni, da ga zunaj kaznujemo, ker to ni naš namen). Nekateri otroci lažje dojamejo, da se v knjižnici govori tiho, če pravilo pokažemo nazorneje.
Zelo pomembno je, da otroku prisluhnemo, prav tako pa je pomembno, da smo kdaj odločni. Tako kot otroci potrebujejo čutečega starša, potrebujejo tudi trdnega starša, ki mu z ljubeznijo postavi meje. Pa veliko potrpljenja vam želim!
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Zelo se strinjam z vsebino tega članka. Iz izkušenj lahko povem, če sem bila v zahtevi jaz prepričana, da je potrebno(obleči, pospraviti, odnesti…), ni otrok nikoli poskušal rušiti zahteve. Zgodilo pa se je tudi, da sem želela in tudi ubesedila:” Daj no pohiti že, hitro!” Potem sem sigurno rabila malo več časa, da smo zadevo speljali.
Tako, da sem se zelo trudila in se izogibala teh besed.
Velik problem pa nastaja pri mladih družinah – to opažam, ker imajo preveč hitro občutek, da zahtevajo preveč in to otrok začuti, potem pa se starši z otrokom pregovarjajo – a na koncu obvelja otrokova volja. To se mi zdi velika škoda, ker starši v tem primeru ne opravljajo najpomembnejšega in najodgovornejšega poklica – vzgoje svojega lastnega otroka.
Zelo sem razmišljala kako potrpežljiva sem bila jaz pri vzgoji svojih dveh otrok, ki sta že odrasla. Poskušala sem zelo podobno kot je napisala Katja.
Včasih pa sem bila utrujena, zaspana…in takrat sem rekla:”Počutim se slabo, zelo sem zaspana, slabe volje, prosim pomagajta mi, poskušajta me razumeti in me prosim ubogajta….” Otroka sta neprijeten izraz videla na obrazu in morete vrjeti kako je to uspelo. Res pa sem se trudila, da se je to dogajalo le redko. Zdi se mi, da tarnjanje nikamor ne pelje, ampak včasih res tako pride. Ko otrokom to poveš, razumejo in sodelujejo.