Kje je mesto Svetega Duha v mojem življenju?

Vir: Pixabay

Odkar pomnim, da sem se znal prekrižati in reči: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha,« mi je zadnji del, ki se nanaša na Svetega Duha, povzročal »preglavice«. Kdo sploh je Sveti Duh? Kaj je njegova vloga? Kje ga prepoznati v vsakdanjem življenju?

Troedini Bog

Bog in Jezus, dva člena v enačbi, za katera sem vedno vedel, kje je njuno mesto. Bog je tisti, ki ima za mene (za nas) pripravljen načrt poti, po kateri stopam, on je Stvarnik, Oče, on je nad vsem tem, kar lahko uzremo, če se obrnemo okoli sebe.

Jezusa še najlažje (od vseh treh) fizično začutim. Ko se mi pogled ustavi na razpelu v hiši, lahko vidim njegovo bolečino, njegovo darovanje, njegovo žrtev za vse nas. O njegovem življenju in trpljenju prebiramo v Svetem pismu skupaj z otroki. Njegovo zaupanje, ko se je tudi v najhujšem trpljenju prepustil Očetovi volji, je zame zgled največje možne ljubezni do bližnjega.

In kje je tukaj mesto Svetega Duha? Kam ga umestiti?

Tega odgovora dolgo nisem našel. Kam v to »enačbo« med Boga in Jezusa umestiti Svetega Duha?  Odgovor na to vprašanje se mi je začel počasi jasniti, ko so na mojo pot prišle različne preizkušnje.

Verjetno se ne bodo pokazali plameni ali nastal vihar, a zgodilo se bo nekaj drugega – v srcu se bosta rodila mir in zaupanje, znak Božje ljubezni in njegove skrbi, znak, da on vodi naša pota.

Opazil sem, da sem začel v trenutkih preizkušenj z zaupanjem prositi Boga, naj mi pomaga. Povsem preprosta prošnja: »Bog, daj mi moč, da bom zmogel!«, je vame naselila mir. V preizkušnjah sem prosil za modrost pri odločitvah, za potrpežljivost, za to, da bi znal tudi v preizkušnjah prepoznati Božjo ljubezen in ljubezen bližnjega.

Povsem nezavedno sem bil deležen nekaterih darov in sadov Svetega Duha, ki jih ne morem fizično pokazati, takšnih, ki jih je težje opaziti navzven, a obenem takšnih, ki so mi na poti preizkušenj pomagali, da sem se zavedal, da zmorem stopiti na to pot.

Sveti Duh je ljubezen

Petdeseti dan po veliki noči obhajamo binkoštni praznik, ko je Jezus nad zbrane, učence in nad njegovo mater Marijo poslal Svetega Duha. Veliko lahko beremo o plamenih, o viharju, a zame je še lepša simbolika današnjega dne  – ljubezen.

Mislim, da ni naključje, da je Sveti Duh največkrat prikazan kot golob, pogosto s kakšnim »gorečim« ozadjem. Ta golob je znamenje Ljubezni, najprej ljubezni Boga do vseh nas, iz te ljubezni je Bog daroval Sina, da bi rešil grešnika. Nadalje je simbol Jezusove ljubezni do nas, ko je vzel nase (tudi) moj križ in ga (tudi) zame nesel na Golgoto.

In sedaj imam jaz priložnost, da sprejmem to ljubezen, ki mi jo pošiljata Bog Oče in Bog Sin. Sprejmem lahko njuno ljubezen v simboliki tega goloba (Sveti Duh), a ne zato da jo zadržim zase, ampak zato da jo dam naprej.

Njegove darove potrebujem vsak dan

Mir in potrpežljivost, ko me otroci spravijo preko meja, moč in modrost pri sprejemanju pravih odločitev, razumeti, kaj je Božja volja za moje življenje, v molitvi prositi in zaupati … Vse to potrebujem vsak dan znova. In za vse to je pravi »naslov« Sveti Duh.

Tudi če v simboliki viharja, ognja, tujih jezikov (Apd 2, 2-4) ne znam in ne zmorem prepoznati Svetega Duha, nič zato.  Dovolj je, da rečem le: »Pridi Sveti Duh, ti me vodi in mi pomagaj.« Verjetno se ne bodo pokazali plameni ali nastal vihar, a zgodilo se bo nekaj drugega – v srcu se bosta rodila mir in zaupanje, znak Božje ljubezni in njegove skrbi, znak, da on vodi naša pota.


Preberi še:


Komentarji

  1. “in v Svetega Duha, Gospoda ki oživlja, izhaja iz Očeta in Sina, ki je govoril po prerokih”- pove vse.
    Brez Svetega Duha bi Oče in Sin ne mogla niti zmogla nič- zato so nezdružljivi, soodvisni, TroEdini!

Komentiranje je onemogočeno.