Kaj skrivajo mamine črne enodelne kopalke?

Vir: Freepik.com

Poletje je čas kopanja in gretja na toplem soncu, za kar pa je potrebno najprej smukniti v kopalke. Za marsikatero mamo nič kaj prijetna naloga …

Medtem, ko se nam iz oglasov, plakatov in spleta smehljajo lepo zagorela in (pretirano) vitka poletna telesa mladenk (ki so pogosto še »dodelana« s programi za obdelovanje slik), se marsikatera mama znajde v zadregi, ko zase (neuspešno) išče kopalke, ki bi čim bolj skrile njihovo v nebo vpijočo »nepopolnost«. Maščobne blazinice na najbolj neprimernih mestih, strija iz nosečnosti tu, strija tam, preohlapna koža (posebej na trebuhu), celulit, ne ravno čvrste obline … Pa ne gre za to, da bi želele konkurirati mladenkam s plakatom, želeli bi izgledati vsaj »normalno«. No, po merilih normalnosti, ki jih krojijo ravno te vseprisotne mladenke …

Pred kratkim sta po spletu zaokrožili naslednji dve zgodbi mam, ki vsaka na svoj način govorita o krivični obravnavi, ki so je pogosto deležna – na poseben način lepa in dragocena – materinska telesa in o tem, da mame premalo cenimo njihovo enkratnost.

»Moje brazgotine po bitki so nekaj, na kar sem lahko ponosna«

Ko je bila 33-letna Kandčanka Tanis Jex-Blake konec julija na plaži ob jezeru z dvema od svojih petih otrok, so prišli mimo trije mladi, se ustavili nad njenim ležečim telesom in jo začeli zasmehovati: »O, groza, poglej! Samo poglej to! Kako svinjsko ogabno!« Pretvarjali so se celo, da jo brcajo. Opazke so se nanašale na njen trebuh, ki je po petih nosečnostih poln strij. Glede na to, da je bil to njen prvi poskus sončenja po 13 letih, odkar je postala mama, in da se je že zaradi tega počutila negotovo in v zadregi zaradi svojega nepopolnega telesa, jo je obnašanje treh mladih močno prizadelo. Še istega večera ja ne svojo facebook stran – od koder se je sporočilo presenetljivo hitro razširilo po vsem svetu in bilo deležno množične podpore – ob spodnji fotografiji svojega trebuha zapisala:

»To je odprto pismo dvema fantoma in dekletu, ki so se odločili, da danes ne bodo šli na delo v Sherwoodski park, kjer gradijo hišo, ampak da gredo raje na plažo v Alberti, da bi sproščeno uživali v sončenju, kopanju in pivu. Žal mi je, če vas je moj prvi poskus javnega sončenja v bikiniju po 13 letih »navdal z gnusom«. Žal mi je, da moj trebuh ni raven in čvrst. Žal mi je, da je pokrit s strijami.

»Kakšen velik in čudovit podvig pa so naredila vaša telesa?«Ni pa mi žal, da je moje telo varovalo, oskrbovalo, hranilo in rodilo pet krasnih, zdravih, inteligentnih in čudovitih človeških bitij. Žal mi je, če vas je moje 33-letno, 57-kilogramsko telo tako užalilo, da se vam je zdelo potrebno, da kažete name, se mi smejite in se pretvarjate, da me brcate. Moram pa vam povedati, da sem, ko sem pogledala na vaša »popolna« mlada telesa, pomislila sama pri sebi: »Kakšen velik in čudovit podvig pa so naredila vaša telesa?«

Moram vam tudi povedati, da sem imela, medtem ko ste me zasmehovali, dvignjeno glavo in nisem niti trznila, delala sem se, da to, kar govorite in počnete, nima nikakršnega učinka name; v avtu na poti domov pa sem jokala. Hvala, ker ste mi uničili dan. Ljudje, kakršni ste vi, delajo ta svet grd in sovražen. Ne morem si pomagati, da se mi ne bi smilile ženske, ki bodo nekoč rodile vaše otroke in s tem postale »ogabne« v vaših očeh, medtem ko se bodo njihova telesa spreminjala v čudežnem procesu nosečnosti.

Samo upam lahko, da boste nekega dne spoznali, da so moje brazgotine po bitki nekaj, na kar si lahko ponosen, in ne nekaj, česar se moraš sramovati.

Lepa v otroških očeh

Zapis z bloga mame dveh otrok Bridgette, ki je zaokrožil po spletu: 

Ko sem brskala med fotografijami na svojem telefonu, sem našla tole:

Moj prvi odziv je bil šok. Kdo je posnel to mojo ogabno fotko?

V meni sta se nabirala gnus in sovraštvo do same sebe in mi grozila, da me spravita v jok.

Ko sem bila ravno na tem, da pritisnem »izbriši«, je v sobo stopil moj sin.

»Ali ti kaj veš o tej fotki?« sem ga vprašala.

Ko mu pokažem zaslon s fotografijo, se široko nasmeji.

»Slikal sem te na Tahoi,« odvrne. »Tako lepa si bila, ko si ležala tam. Nisem se mogel zadržati.«

»Preden uporabiš moj telefon za fotografiranje, me moraš vprašati za dovoljenje,« sem mu rekla.

»Mama, to bi lahko bila razglednica. Tako lepa si. Super se mi zdi.«»Saj vem,« je rekel in dodal: »Ampak, mama, čisto zares, samo poglej, kako dobro izgledaš.«

Še enkrat pogledam fotografijo in skušam videti, kar vidi on.

V tem pride v sobo hčerka in še ona pogleda.

»Mama, to bi lahko bila razglednica,« pravi z nasmehom. »Tako lepa si. Super se mi zdi.«

Globoko zadiham.

Natanko to sem potrebovala.

Moja temeljna naravnanost je, da se osredotočam na napake in nepopolnost. Sedaj pa se učim videti malce več od tega.

Še vedno vidim svoja nagrbančena debela stegna.

Vidim pa tudi mamo, ki se je zgrudila na plažo, potem ko je več ur z otroki raziskovala jezero.

Še vedno vidim svoje debelušne roke.

Vidim pa tudi roke mame, ki je svojim otrokom malo pred tem pomagala preko skal in vročega peska, da se ne bi ranili.

Še vedno vidim debelo žensko v črnih enodelnih kopalkah, ki skuša skriti svoje težave s telesno težo.

Vidim pa tudi pustolovsko mamo, ki silno ljubi svoje otroke.

Kot mnoge druge ženske se že vse življenje ubadam s svojo telesno težo. Je nekaj, česar se nikoli ne bom znebila. Nimam naravno vitkega telesa. In ga nikoli nisem imela.

Trenutno pa sem najtežja v zadnjih 10 letih. Do sedaj …

Ne pustim pa, da bi me sedaj moja teža zaustavila. Nosim kratke majice in kopalke v javnosti. Tekam naokrog in se igram s svojimi otroki in se včasih celo počutim lepa.

Ja. Prav ste slišali.

»Počutim se luštno, luštno in simpatično in brihtno.«

No … ne ravno. Ampak nekaj temu podobnega.

Je to zato, ker postajam starejša? Gre za to, da imam več drugih skrbi od tega, kako izgledam? Ali je to zato, ker moji otroci vame zrejo s tolikšnim občudovanjem?

Pravzaprav sploh ni pomembno.

Nič več ne sovražim svojega telesa.

In priznati to je zame velika stvar, ki jo še sama komaj dojemam.

Seveda ne bom odnehala s telovadbo in skrbjo za zdravje. Še vedno si bom prizadevala za določene stvari, ker hočem biti še nekaj časa na svetu.

V tem trenutku pa si samo želim imeti rada svoje telo takšno, kot je. Želim si, da bi mi bilo OK, da se vidim tako, kot me vidita moja otroka.

Hvala, otroka moja.