Kdaj bomo stiske otrok vzeli za res?

Foto: Canva

Jutri je praznik nedolžnih otrok. Veliko otrok tudi danes trpi tihe bolečine, ki jih nihče ne sliši, ko pa o njih spregovorijo, prepogosto doživijo predsodke, zasmehovanje in pametovanje.

Na svetovni ravni eden od sedmih mladostnikov doživi duševno motnjo. Tesnoba,  anksioznost, depresija, vedenjske motnje, čustvene motnje, motnje pozornosti, hiperaktivnost, panični napadi, motnje hranjenja, samopoškodovanje, samomor. Vse to so stiske, s katerimi se srečujejo naši otroci in mladostniki. In teh stisk je vedno več.

Stiske otrok v zadnjih letih naraščajo, zato narašča tudi število otrok in mladostnikov, ki potrebujejo strokovno pomoč. Pedopsihiatri ne uspejo pravočasno obravnavati vseh otrok, ki bi potrebovali njihovo pomoč. Podobno so nedopustno dolge čakalne dobe tudi za obravnavo pri psihologu. Če morajo otroci in mladostniki  v hudi stiski čakati na obravnavo leto, dve ali še več, je stanje res alarmantno. Izjema pri tem so urgentne napotitve, ki zahtevajo takojšnjo obravnavo. To so primeri samomorilno ogroženih otrok in mladostnikov, mladih z akutno psihotično motnjo ali s hudo motnjo hranjenja. Ti otroci so na srečo deležni takojšnje pomoči.

Duševne bolezni so na žalost v družbi še vedno tabuizirane in stigmatizirane, zato si verjetno marsikdo iz strahu pred stigmatizacijo niti ne upa prositi za pomoč.

Ko pogledamo konkretne podatke o tem, da je bilo samo v letošnjem letu do decembra izdanih več kot tri tisoč napotnic, vidimo, kako velik je delež otrok, ki se znajdejo v hudi stiski. Vseh stisk pa je verjetno še bistveno več, saj marsikatera stiska ostane ne obravnavana ali celo spregledana. Duševne bolezni so na žalost v družbi še vedno tabuizirane in stigmatizirane, zato si verjetno marsikdo iz strahu pred stigmatizacijo niti ne upa prositi za pomoč. To so dejstva, ki zabolijo. In ob njih seveda ne moremo ostati ravnodušni.

Kje smo kot družba, da ne uspemo zaščititi naših otrok in jim pomagati?

Kot poroča portal 24ur, se v Združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo zavedajo problema in si intenzivno prizadevajo za spremembe in čimprejšnjo obravnavo otrok in mladostnikov, ki potrebujejo njihovo pomoč.

Če, po eni strani, stroka opozarja na resnost stisk, s katerimi se srečujejo otroci in mladostniki, pa je, po drugi strani, splošno javno mnenje ravno nasprotno. Duševne bolezni so v družbi obravnavane drugače kot ostale bolezni. Zgovorni so komentarji, ki se pojavljajo pod objavami v zvezi z duševnim zdravjem otrok. Tu najdemo vse od

  • zgražanja:

“Kam smo prišli, da to otroc rabijo.”

“Bravo, vsak prdec je že stresen za to mladino.”

“To si prav izmišljajo neka stanja.”

  • spraševanja:

“Kje so starši? Zaradi takih problemov, bi rabili verjetno 938282717 parapsihologov, da rešimo vsakega emota med mladimi!”

“Zakaj starši tako dolgo čakajo preden opazijo, da z otrokom nekaj ni ok? Sem prepričana, da otrok kaže določene specifike v obnašanju že v predšolski dobi, pa se ne ukrepa takoj. Na koncu pa pripelje tako daleč, da otrok razmišlja o samomoru.”

  • “strokovne” analize:

“Če bi se starši ukvarjali z otroci, pedopsihijatri ne bi bili potrebni.”

“Temu je kriva tehnologija, otroci so preko vseh norm na tablicah in telefonih. “

“Saj ni čudno, če pa šolstvo zahteva iz leta v leto več od otrok, da starši sedijo zraven otrok in ne prisluhnejo otroku, samo terajo jih in čedalje več odločb je.”

“Ni res, da bi učitelji zahtevali preveč. Zares zahtevajo starši, ki bi želeli za svoje sončke same petke. “

“Ti sončki in zvezdice pa so razvajeni, niso sposobni nobenih naporov. Od tu tudi psihične težave, večina njih. In pa neurejene družine, vprašajte koga, ki dela na CSD.”

“Ali se kdo vpraša, zakaj vse več najstnikov potrebuje pomoč psihiatrov. Večinoma so to mladostniki, ki so preobčutljivi zaradi napačne vzgoje.”

“Če ne bi nikoli slišala za novodobne družbene hipohoderske izmišljotine odraslih kot so izgorelost, depresija, tesnoba, bi bila normalna deklica, ki bi se igrala s punčkami in bi jo brigal ves svet.”

  • modrosti:

“Včasih ni bilo nobenih motenj, samo palca po riti, pa delovalo je …. danes pa…..”

“U naših cajtih ni blo nobenih socialcev pa pedo nevem kva, pa nevem kerih še, doma si dubu dve tri pleske pa si si zapomnil, pa ni bil noben v stiski.”

“Če bi bila vzgoja otrok, kot 40 let nazaj, teh problemov ne bi bilo.”

  • pa vse do rešitev:

“Prepovejo naj instagram, tik tok, FB, igrice in naj otroci tudi fizično kaj delajo in ne samo bulijo v te ekrane. Sami neki psihiatri……cela družba v …….starši se naj mal več ukvarjajo z otroci pa ne bo potrebnih 100 in več takih strokovnjakov.”

“Psihiatra rabijo starši, ki so s svojo napačno vzgojo iz otrok naredili preobčutljive sončke, ki jih odpihne in sesuje že blaga sapica iz napačne smeri.”

“Pedopsihater? Ena po riti, pa je rešen problem. Otroka čustveno maltretirajo s permisivno vzgojo, da ima potem psihične težave.”

“vauuu punca naj pogleda kakšnega invalida, ki je na vozičku in se vpraša kolk je na boljšem od njega in bodo hitro težave pozabljene. Naj se zamisli kolk je tudi drugim slabše od nje.”

Zakaj tak pogled? Zakaj toliko predsodkov? Če otrok zboli za celiakijo, rakom ali srčno aritmijo, bomo tudi tako zlahka zamahnili z roko in obtožili starše in njihovo vzgojo za nastanek bolezni? In otroka prepričevali, da ni zares bolan, da je samo razvajen in občutljiv? Bomo tudi direktorja uspešnega podjetja obtožili, da si izmišljuje, da je izgorel? Ali prepričevali mamo samohranilko, da njena izčrpanost ni realna in si samo domišlja, da z njo nekaj ni v redu? Pacientu s pljučnico na dihalnem aparatu pa dopovedovali, naj pozabi na svoje težave, saj so nične v primerjavi s težavami invalida, ki mu manjkata obe nogi.

Danes je otrok, ki potrebuje pedopsihiatrično pomoč, otrok tistih staršev, ki si jih morda prav ti označil kot permisivne in neodgovorne. Jutri bo to lahko tvoj otrok. In šele takrat boš razumel, zakaj v resnici gre.

Tihe bolečine otrok in mladih

Res je, da bi si želeli, da bi bilo otroštvo srečno in neobremenjeno, pa vendar je življenje naših otrok stresno, če si priznamo ali ne. Se zavedamo, da je kar vsak peti otrok žrtev spolne zlorabe (Sanja Rozman o stanju v Sloveniji)? Da je danes veliko več nasilja, sploh psihičnega, kot ga je bilo včasih? In da so mladi danes izpostavljeni veliko hujšemu vrstniškemu nasilju kot nekoč? Tudi spletnega nasilja in z njim povezanih zlorab, ki puščajo hude posledice, je vedno več. Tega nekoč ni bilo, zato ne moremo delati tako lahkotnih primerjav med otroštvom danes in nekoč. Če so včasih utišali otrokovo stisko z  “eno po riti”, zdaj, v očitno bolj varnem okolju, intenzivno bruhajo na plano številne (tudi generacijske) travme, ki so jih pred tem uspešno potlačili. Ena po riti je tako “delovala”, otrok je utihnil, sebe odrezal, stisko pa zakopal nekam globoko vase. Vendar, ko je sod poln, je poln in ga tudi z eno po riti ne moreš prekomerno napolniti. Ko je vsega preveč, je pač preveč.

Upam si trditi, da noben od prej komentirajočih, ni v resnici videl, kaj šele poskusil začutiti stisko močno anksioznega otroka, ki se v stiski, da bi vsaj za hip ušel bolečim občutkom, samopoškoduje, ali hiperaktivnega otroka, ki se ne zmore niti toliko umiriti, da bi lahko rešil eno kratko nalogo v delovnem zvezku, ali mladostnika, ki je v takšnem obupu, da ne vidi drugega izhoda kot skoka iz mosta, ali izstradane mladostnice, ki kljub polnemu krožniku vase ne more spraviti niti grižljaja. Ker če bi to doživel, potem bi razumel, da so tudi duševne bolezni zelo resnične, pa čeprav so morda navzven nevidne in čeprav jih morda ne razume. In da otroci v stiski niso nori, ampak prav tako bolni kot otroci z endokrinološkimi motnjami, prebavnimi težavami, rakom ali katero drugo boleznijo. In da si svoje bolezni niso sami izbrali, tako kot si nobene bolezni ne izberemo. In da tako kot drugi bolniki tudi oni potrebujejo ustrezno obravnavo in sočutje. Ker udarec po riti ni rešil še nobene stiske in ozdravil še nobene bolezni.

Danes je otrok, ki potrebuje pedopsihiatrično pomoč, otrok tistih staršev, ki si jih morda prav ti označil kot permisivne in neodgovorne. Jutri bo to lahko tvoj otrok. In šele takrat boš razumel, zakaj v resnici gre.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Svet ni idealen, življenje ni idealno in tudi pred 50., 60. leti so bili otroci depresivni in anksiozni, samo, da se s tem ni nihče ukvarjal ali ni nihče tega prepoznal. Koliko otrok je ponavljalo razred, koliko otrok ni dokončalo osnovne šole? A mislite, da ti otroci niso imeli travm in mislite, da jih ni bilo sram? Kot da bi nekoč učitelji iskali neznanje namesto znanja!
    Dejstvo je, da je vse več otrok depresivnih in to je zaskrbljujoče.
    Kljub vsemu mislim, da največ težav izhaja iz družin. Lahko k temu pripomore tudi dednost. Tudi duševne bolezni so včasih dedne. Potem pa so še vse vrste drugih težav: materialne razlike med otroki, zunanjost otrok, s katero niso zadovoljni, težave pri učenju, manjvrednostni kompleksi, medvrstniško nasilje. Če je nekoč v družinah bilo veliko alkoholizma, so se danes temu pridružile tudi droge in igre na srečo…žalostno, toda resnično. Ubogi otroci, ki odraščajo v takem okolju.
    Da ne govorimo o spolnih zlorabah. Grozljivo, da otroke zlorabljajo očimi in celo lastni očetje. Matere pa si velikokrat zatiskajo oči in ne prisluhnejo otroku!
    Otroci so krhki in občutljivi. Stati jim moramo ob strani, po drugi strani pa jih pripraviti na življenje, ki ni potica in ni pravljica. Zna biti zelo trdo!

    1. Modro morje,več kot odlično napisano. Z vsem se strinjam.

      Stiske otrok bomo vzeli resno,ko si bomo odrasli priznali,da nismo popolni,da tudi odrasli delamo napake,ko bomo iskreni,ko ne bomo hinavski,ko bomo začutili sebe in otroke,ko si bomo vzeli čas zase in za otroke, ko bo čustveno in duhovno končno bolj pomembno kot materialno,ko ne bomo primerjali svojih otrok z drugimi,ko ne bomo pritiskali nanje,ko jim bomo pustili da živijo svoje življenje,ko bodo lahko svobodni v izražanju…

  2. Da, nasilja, ustrahovanja je vse več. Otrok čuti, kdaj je spoštovan in kdaj se kdo izživlja nad njim in se preprosto ne more zavarovati. Otroci so preobremenjeni in pod pritiskom raznih ocenjevanj. Tudi mi smo bili. A drugače preživljali prosti čas. Možgani preprosto ne zdržijo. Ko opravijo (vse) za šolo ali že vmes, drsajo, a ne z drsalkami na ledu, ampak po telefonih in tablicah. Še tisto malo preostale energije izgubijo. V resnico so znaki v smeri katere koli bolezni že dosti prej, ko se do konca razvije. Da se veliko narediti. Tudi tega se morajo otroci naučiti. Od odraslih. Kakovostno preživeti prosti čas. Ne še z eno dodatno dejavnostjo, ampak v naravi, tek, pohodništvo, kolesarjenje, pomoč staršem. Karkoli jih fizično zdela. V šolo vrniti 15 minutni odmor, ko so bili otroci zunaj, se lovili, skakali, tekali. Finci pravijo, da ni nikoli zares mraz (ali vročina), samo oblačila je treba prilagoditi. A dokler otroci ne izkusijo, kako si je organizirati zdrav življenjski slog, se ne bo spremenilo nič. Strokovnjaki bodo še naprej pisali odločbe in napotnice. Čas bi bil za strukturo (šola, fizična aktivnost, učenje, dovolj spanja, ustrezna prehrana, …). Ko otrok pade v ta ritem ali ga spozna, tudi ve, kaj je zanj dobro in kaj boljše in sodeluje. Da, rešitve so tudi pomembne in obstajajo. Normalna porazdelitev je Gaussova in kjer je prevelik odmik od nje, gotovo nekaj drugega ne štima, kot da so zdaj takšni časi… Glede odprave nasilja, predvsem tistega podtalnega in prikritega, ki povzroča največ stisk in strahu – tega se ni še nihče zares lotil in se kar kotali v vse večjo kroglo na vseh ravneh družbe.

    1. Sofia,odlično.
      Težava je tudi v vseh sistemih,ki pri ljudeh furajo edino kurativo,s preventivo se država premalo ali nič ne ukvarja. S preventivo se ukvarjajo predvsem različni zavodi,društva,nevladne organizacije…Preventiva je zastonj ali vsaj poceni v primerjavi s kurativo. Oziroma včasih je tudi za kurativo prepozno.

      Glede nasilja pa…včasih ga je bilo še veliko več,pa o tem nismo vedeli nič. Berite Mileno Miklavčič,ko je pisala resnične zgodbe. Nasilje v Sloveniji je zakoreninjeno. Vsi samo govorijo o nenasilju,o tem da nekaj ni dovoljeno,o rešitvah pa nič.

      Ne moremo govoriti o nenasilju,če otroku že od rojstva naprej ni omogočeno,da ima priložnost izraziti vsa čustva. Zahvala vsem staršem,ki to vejo,da je pomembno,da so tudi jeza,žalost,sram,strah dovoljeni,le naučiti se jih je treba izraziti. Ne moremo govoriti o nenasilju, če ne poznamo vzrokov za nasilje,nasilništva,zlorabe.
      O vzrokih nihče ne govori. Že Jesper Juul je davno govoril o agresiji, o tem da ni priložnosti,da se otrok nauči postaviti se zase,da se nekomu upre da se tudi zravsa z nekom,da se otroci malo prerivajo in dajo ven energijo iz sebe. Tako pa od rojstva naprej otroke stalno nekdo kontrolira.

  3. Otroci so res v stiski, vzrokov je veliko, največji pa je prav TA ČAS, v vsej svoji razsežnosti. Toda – mar bodo otroke teh stisk rešile vojske pedopsihiatrov in psiholigov? A oni bodo pa kar znali in popravili naše otroke ne bolje? Kar na njih bomo kot družba preložili skrb za ‘popravilo’ naših otrok? Ne verjamem. Nemogoče. Izjave v zgornjem članku, ki so obravnavane kot predsodki, sploh niso tako napačne. Prav vsaka vsebuje zrno soli in pa zrno ali več resnice. Odražajo neko zaskrbljenost skupnosti zakaj otrok ne zmoremo več sprejeti medse, zakaj jih ne zmoremo več vzgojiti in predlagajo neke rešitve. Verjetno bi se med njimi dalo dobit par čisto dobrih nasvetov. Ali mislimo, da bodo vse uredili strokovnjaki?

  4. Vzgajati otroke pred 70 leti, je bilo veliko lažje, kot dandanašnji. Današnji družbeni razvoj pa je to otežil.
    V mojem otroštvi še ni bilo TV sprejemnikov in ne računalnikov pa tudi mobilnih telefonov ne. Tako smo večino prostega časa otroci preživeli na prostem. Tudi telovadnice šole v mojem otroštvu niso imele.
    V zadnjih letih pa je naša država ZIDALA predvsem TELOVADNICE, in s tem prekinila telovadbo na prostem. Mi smo tako spomladi, kot pozimi vedno telovadili na PROSTEM!!!

    Sedaj pa otroci preveč sedijo v zaprtih prostorih – pred ekrani in se mnogo manj gibajo zunaj. Šolski programi pa so preveč naravnani na “PIFLANJE” in nič ne dajo na vzgojo OSEBNOSTI, ki je večkrat pomembnejša od odličnih ocen raznih predmetov.

    Verjamem, da staršem danes ni lahko vzgajati, pa vendar je prav, da poskrbijo za skupne sprehode, kjer se ne pogovarjajo le o šoli, ampak si med seboj povedo tudi kak VIC, da se skupaj SMEJIJO in manj kregajo. Skrbeti za dobro voljo v družini, tudi če si utrujen, je NUJNO potrebno. Moj oče je bil sicer strog, ko smo delali, vendar, ko smo delo dokončali je vedno povedal kako smešnico, ali pa smo skupaj kaj zapeli. Čas – porabljen za spodbujanje dobre volje ni zapravljen, ampak se pozitivno obrestuje.

  5. Dragi moji, ima kdo od vas otroka, ki potrebuje pedopsihiatra? Ob vsej vaši popolnosti je jasno le to, da nimate pojma!
    Se vam sanja kakšna je bolečina, ko eden od otrok v družini zboli? Dobi raka, ali duševno motnjo? Ali srčni napad? Ali pa ima že od rojstva smolo? Zakaj sem rekla eden od otrok? Ker ima veliko družin več otrok. Eni imajo srečo in so vsi otroci zdravi. Pa čeprav niso idealni starši. Drugi te sreče nimajo in večina njih se bori za dobrobit svojega otroka. In ja, potrebujejo tudi pedopsihiatra, ker je eden od otrok v stiski. In veliko se morajo naučiti, da lahko otroka podprejo. In ja, potrebujejo tudi psihoterapevta, psihologa in še koga, da lahko v družini funkcinirajo. Da podprejo bolnega otroka in skrbijo za zdrave otroke. In ne nazadnje, da sami poskrbijo zase, zberejo moč in se prebijajo skozi čustveni kaos, ki jih požira. Zato, da preživijo družino, da se ne razbijejo na tisoč koščkov, da dočakajo dan, ko bo tudi pri njih vse dobro, pa vendar nikoli zares dobro. Duševne težave ne izginejo, se zazdravijo, velikokrat pa se ponavljajo. Članek je dobro napisan, avtorica je izbrala odlične primere predsodkov. In ti res nič ne pomagajo tistim, ki zbolijo za duševno motnjo. Svet je takšen kot je in ljudje bi se morali podpreti, sočustvovati, poslušati. Vsak mora sam najti pot iz svoje teme, pomaga pa zgolj empatija ljudi ( poleg strokovnih obravnav) in nič drugega.
    Nasilje je zgodovinska stalnica, ne samo v Sloveniji. Revščina, trpljenje tudi. Generacije nosijo posledice, prenašajo se iz rada v rod. Alkoholizem, droga, igre na srečo so zasvojenosti, ki so posledica, največkrat nezdravljenih stisk, so bolezen. Sistemske rešitve so v pomoč, vendar smo ljudje tisti, ki lahko skozi znanje, empatijo in z ¹osveščenostjo o lastnih predsodkih omogočimo, da si pomoči potrebni upajo poiskati ustrezno pomoč. Tako, kot gremo k zdravniku, ko staknemo angino.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec