Kako sem se naučila ljubiti sebe s postavljanjem meja v svojih odnosih

Foto: Canva

Priznam, postavljati meje v odnosih mi je izredno težko. To nikakor ni v moji naravi. V moji naravi je, ali pa mi je mogoče to bilo privzgojeno, ugajati drugim. Jih poslušati, kimati in nikoli reči ne. Predvsem kimati, brez besed, brez lastnega mnenja. Če v tak okvir postavimo sliko otroka, bi mnogi rekli, da je tak popoln. Priden. Odraslega v istem okvirju pa prej vidimo kot nesamozavestnega, brez hrbtenice, apatičnega, brez volje do življenja. In to je nekaj, česar si zase nisem želela, zato iz tega okvirja nisem mogla izstopiti drugače, kot da sem si izdelala novega, svojega.

Prekoračene meje

Predstavljajte si, da imate doma čudovit vrt. Recimo, da v mojem rastejo bujne cvetlice. Te so vseh velikosti, oblik in barv. Živih, pisanih barv. Z veseljem jih zalivam in oskrbujem ter občudujem njihovo rast. Občudujejo jih tudi mimoidoči, ki me kdaj pa kdaj za kakšno tudi prosijo. Z veseljem jim naredim lep šopek, se zanj skrbno potrudim, da jim bo v veselje tudi doma. Kar naenkrat me obiskuje vedno več ljudi in vsi si želijo enako, šopek cvetlic za v domačo vazo. Potem so želje vse bolj velike, en šopek za darilo, pa enega za bolno mami, pa tole za ikebano, nekateri bi samo rdeče in rumene, drugi prosijo brez zelenja, ali bi lahko še z mašnico. Še vedno se trudim in ugajam njihovim željam, vedno težje jih je zadovoljiti. Neko popoldne se spet odpravim na svoj cvetlični vrt. Preseneti me, ko vidim, da si ljudje kar sami nabirajo moje cvetje. “Da se ne boš ti vedno matrala,” mi z nasmehom pojasnijo.

Najprej ne naredim nič. Mine teden ali dva in ob pogledu na svoj vrt se mi zdaj stre srce. Nekdo je barbarsko potrgal vso ostalo cvetje in ostalo je le pomendrano zelenje. Postane mi kristalno jasno, ljudje do mojega cvetja niso čutili enake ljubezni, kot sem jo jaz. Zgolj korist. Zato so se do cvetja tudi tako brezčutno vedli. Jaz pa, ki sem to dovolila, sem na koncu ostala brez cvetja in s strtim srcem.

Če nas nekdo ni pripravljen spoštovati in sprejeti, nas slišati, tako vemo, da v takem odnosu naš vrt ne bo nikoli cvetel.

Meje varujejo in ščitijo

Razumete metaforo vrta? Kaj lahko zdaj naredim? Obupala vsekakor ne bom, saj bi to pomenilo obupati nad samim seboj. Ponovno bom posadila pisano cvetje, a tokrat bom najprej okoli vrta postavila ograjo. Zavarovala bom svoje srce. Ta ograja bo imela vrata, ki se bodo na mojo željo tudi odpirala, a ne več komurkoli in ne kar za vsako ceno.

Česa pa sem se resnično naučila s postavljanjem meja v odnosih z drugimi?

1. Postaviti mejo je šele začetek

Kakorkoli je težko postaviti mejo, sploh če je postavljena kot korekcija neoptimalnega odnosa, je to šele začetek. Veliko vztrajnosti, poguma in strpnosti, priznam, tudi bolečine, bo prišlo še pred lučjo na koncu tunela. Ampak če je to odnos, za katerega vem, da se je vredno truditi, se tudi trnjeva pot splača.

2. V mejo se bo drugi v odnosu vedno najprej zaletel

Ko je v že obstoječi odnos postavljena nova meja, bo ta neizogibno spremenila njegovo dinamiko. Drugi bo tako mejo najprej spoznaval, največkrat tako, da jo bo ignoriral in se najprej poskušal vrniti na stare tire, potem opazoval, kaj se zgodi, če mejo prestopi, nas prepričati, da mejo opustimo, se vanjo zaletaval in skušal na silo čez njo, …  Na tem mestu pride prav tista strpnost in vztrajnost, da mejo tudi držimo, ko jo enkrat postavimo. Da resno mislimo. Samo tako jo lahko ohranimo.

3. Meja ne bo vedno sprejeta in spoštovana

In nič ni narobe s tem. Tudi to je dragocen uvid v odnos, v katerem smo. Če nas nekdo ni pripravljen spoštovati in sprejeti, nas slišati, tako vemo, da v takem odnosu nimamo kaj iskati. Ali drugače, tukaj naš vrt ne bo nikoli cvetel.

4. Meje postavljam zase

Ker si to zaslužim. Če bom spoštovala sebe, se imela rada in resnično verjela, da si v svojem vrtu želim zgolj dobre ljudi, me bodo ti tudi poiskali. Saj hitro začutimo drugega in prepoznamo, kako dojema samega sebe, naš odziv nanj je odgovor na njegovo lastno vrednotenje. Veliko ljudi bo s postavljanjem meja odšlo, a verjemite mi, v življenje pridejo tudi novi.

5. Meje niso samovšečnost, ampak nuja za vsak zdrav odnos

Najpogostejši očitek mojih, na novo postavljenih meja, je bil “kaj se pa ta kar naenkrat tako visoko nosi/ jaz sem tudi že marsikaj doživel, pa nisem bil tako občutljiv/ oh, kaj bi pa ta rada/ res potrebuje malo debele kože, … To boste slišali od tistih, ki tudi sami ne znajo postavljati meja in mislijo, da jih niso vredni. Ne verjemite jim, to ni samovšečnost. To je sprejemanje in spoštovanje samega sebe.

Vsak zdrav odnos potrebuje to dvoje – sprejemanje in spoštovanje. Zemljo in semena. S primerno nego pa vedno vzklije nekaj čudovitega. Naj bo življenje pisano in lepo. Ker je lahko lepo in ker si takega vsi zaslužimo.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. V preprostem jeziku bi to zgledalo takole: “Kdor je predober, je oslu podoben.”
    Ljudi navadimo, da jim delamo usluge, da opravljamo stvari namesto njih, čeprav bi jih lahko naredili sami, če bi se le malo potrudili. Nekega dne pa te usluge ne moremo več narediti, ali pa enostavno imamo vsega dovolj. In potem, ko (obzirno) povemo, da tega pa ne moremo (več) delati, namesto hvaležnosti za vse tisto, kar smo naredili, so na nas jezni, začnejo pljuvati po nas, nas opravljati in o nas grdo govoriti, češ, kakšni ljudje smo!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec