
Zadnje čase se veliko govori o tem, da so šolski učni načrti prenatrpani. To sem do nedavnega verjela tudi sama. A po letošnji izkušnja s preverjanji znanja na koncu leta, ki ga je imela moja hčerka, sem o tem začela dvomiti.
Tisti, ki poznate moje delo, veste, da hčerko šolam na domu, že vse odkar je postala šoloobvezna.
V prvih šestih razredih se hčerka ni pretirano veliko učila. Tudi strukturiranega učenja doma ni bilo, razen nekaj pri matematiki. Matematika je predmet, ki ji gre najmanj od rok, a je ne sovraži. Uspeh na koncu vseh šestih let je bil vedno več kot zadovoljiv. Same petice in štirice!
Zaskrbljenost zaradi 7. razreda
A po opravljenih izpitih v 6. razredu me je začelo malo stiskati v prsih. Spomnila sem se namreč, da bo hči na koncu 7. razreda, v roku slabih dveh mesecev, morala opraviti kar 9 izpitov. Torej, vsaj en izpit na teden.
To se mi je zdel kar velik zalogaj, poleg tega pa sem bila, kakor mnogi drugi, prepričana, da so učni načrti prenatrpani. Uf, sem si mislila, le kako bomo to izpeljali? Nič drugega nam ne preostane, kot pa da uvedemo strog učni red in se učimo počasi in sistematično.
Toda bolj se je bližal začetek novega šolskega leta, bolj se je ta moja zaskrbljenost manjšala. Manjšala? Kdo bi si mislil! OK, sem si rekla, spet ena tista skrivnost življenja, ki je ne morem ravno razumeti. Ampak strukturiranemu učenju se nisem hotela odpovedati.
Načrti so padli v vodo
Tako sva septembra začeli. Moj načrt je izgledal nekako takole: vsak mesec bova predelali po en predmet in se mu temeljito posvetili, čez leto pa bova njegovo snov na hitro ponavljali, medtem ko se bova učili snov drugega predmeta.
Težava je v načinu poučevanja in razdrobljenosti snovi na strogo ločene predmete, brez individualne spremljave otroka.Takšno učenje nama je uspevalo natančno en teden, potem pa se je hči uprla. Bila je totalno zafrustrirana, ker ni mogla slediti svojemu lastnemu učnemu procesu, kot je lahko počela do tedaj.
Ko sva se začeli učiti prazgodovino, je ona želela vedeti vse o sončnem sistemu. OK, sem si rekla, pa nič, delaj in uči se po svoje. Pri tem sem se spomnila na tisti svoj občutek, da bomo tole šolsko leto in izpite izpeljali popolnoma brez težav.
Moram napisati, da je hči izredno radovedno bitje. Ko ne vadi violine, ves čas bere knjige in gleda dokumentarce. Ogromno se tudi pogovarjamo o vseh mogočih temah. Seveda je rešila vse šolske delovne zvezke in prebrala vse šolske učbenike. Skratka, uči se praktično ves čas, čeprav to ne izgleda kot učenje.
Kdor seje, ta žanje …
Bližal se je konec leta in začeli smo se pripravljati na izpite. Za vsak predmet sva si vzeli približno en teden časa, da sva snov ponovili, pri čemer nisem imela pojma, koliko se je hči pravzaprav naučila. In bila sem zelo presenečena.
Kljub temu, da njenega učnega procesa nisem popolnoma nič nadzorovala, se je hči, vsaj po mojem mnenju, snov naučila zelo solidno. Videla sem, da je imela trdno osnovo iz prejšnjih let. Lukenj v znanju torej ni imela.
V resnici se je izkazalo, da je bila hči dobro pripravljena na preverjanja znanja. Končni izkupiček? Štiri 5, štiri 4 in ena 3. Kaj si mama, ki svojo hčerko šola na domu, želi lepšega slišati? O, nekaj pa je še lepšega. Večina učiteljic je po izpitu hčerko pohvalila, češ da se vidi, da zna razmišljati s svojo glavo, da ima pregled nad snovjo, ter da ni napiflana, četudi ni dobila najvišje ocene.
Težava ni v prenatrpanih učnih načrtih
Letošnja izkušnja je tudi meni bila v veliko šolo. Že med ponavljanjem snovi ter potem med izpiti sem se spraševala: »No, pa saj ni toliko snovi, kot pravijo. Če tole razpotegneš čez celo leto, mora biti prav enostavno. V čem je potem težava?«
Odkrila sem, da je težava v načinu poučevanja in razdrobljenosti snovi na posamezne, strogo ločene predmete, pri čemer otrok ni deležen nobene individualne spremljave.
Kakšna naj bo individualna spremljava?
1. Otrok naj pri učenju sledi svojim zanimanjem.
Ko se hči uči, vedno sledi svojemu zanimanju, pri čemer pri učenju prosto prehaja z enega področja na drugega. Ko se je učila zgodovino, se je hkrati učila tudi zgodovino glasbe in geografijo. Njeni učni materiali pa niso bili samo šolski delovni zvezki in učbeniki (te je brala in izpolnjevala po navadi pred spanjem), temveč najrazličnejše knjige, videi na youtubu, dokumentarci itd.
Če otroku pustite, da sledi svojim zanimanjem, da prosto prehaja med različnimi področji/predmeti, je učenje veliko bolj spontano in neprisiljeno. V primeru moje hčerke tudi učinkovitejše, torej je njeno znanje bolj ustrezalo šolskim zahtevam.
2. Otrok naj pri učenju sledi svojemu razvojnemu in učnemu ritmu
To pomeni, da otrok razvija sposobnosti, ko je na to pripravljen. Če otrok razvojno ni pripravljen na usvojitev določenega znanja, ali na razvoj določene sposobnosti, tega pač ne bo storil. Če bomo to od njega zahtevali, bodo hočeš nočeš nastopile težave.
Kljub temu, da nevrološke raziskave kažejo na to, da se možgani različnih otrok razvijajo različno in v različnih tempih, šole še vedno zahtevajo, da vsi otroci usvojijo učne cilje ob istem času.
3. Otroku razložimo snov na način, ki mu ustreza
To lahko storimo preko zgodbe, preko praktične izkušnje, preko igre, z razlago itd. Izbira načina naj bo odvisna od otroka samega. V šoli to pogosto ni mogoče, saj za to enostavno ni niti časa niti energije. Pomembno je, da otrok snov že v nižjih razredih dobro razume, da jo bo v višjih razredih samo nadgradil.
Z individualno spremljavo pri učenju spoštujemo otroka kot osebo
Šolarji na domu so učno uspešni. To so pokazale praktično vse znanstvene raziskave na to temo. Zakaj?
Eden izmed pomembnih elementov za učno uspešnost šolarjev na domu je zagotovo individualna spremljava otroka pri njegovem učenju, ki sem jo opisala zgoraj. Takrat so otrokovi možgančki »v svojem elementu«, »zadovoljni« in zato radovedni.
Ko otroka spremljamo individualno, mu na nek način izkažemo tudi spoštovanje, spoštovanje do njega kot osebe, saj upoštevamo njegove interese, nagnjenja in darove. Z izkazanim spoštovanjem mu dvignemo samozavest in zaupanje v samega sebe. Slednji pa sta ključ do prijetnega in uspešnega učnega procesa.
Ob tem velikokrat pomislim na misel enega mojih najljubših avtorjev, kanadskega razvojnega psihologa Gordona Neufelda ima vsekakor prav: »Pot do učenčevega uma vselej vodi prek njegovega srca.«
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Super članek 🙂 Hvala za…
Super članek 🙂 Hvala za podeljeno izkušnjo.
Spostovani,
Da ucni sistem…
Spostovani,
Da ucni sistem ni prenatrpan? S tem se resnicno ne strinjam.
Solanje doma se ne more s tem primerjati!!!!!!
Ker tu gre se za vse druge stvari: otroci v drzavnih solah so izpostavljeni tudi: rednimi bednimi pritiski uciteljev, izseljevanju sosolcev, tempom v soli….ki NIKAKOR ni primeljiv z solanjem otroka doma!!!! Saj tu ne gre samo za kolicino snovi, ki se jo mora otrok nauciti. Oprostite ampak ta clanek bi moral napisati stars, ki ima otroka-e v drzavni soli.
Lp, Barbara Santana