Osebne stvari otroka naj ne bodo tema maminega klepetanja

Foto: Shutterstock

Starši se radi in pogosto pogovarjamo o svojih otrocih. Tako močno smo povezani z njimi, da nas ne moti, da so ob teh pogovorih zraven in poslušajo. Kar je v redu. Ni pa v redu, če so to, o čemer govorimo, žaljive opazke in pripombe.

Primer: Hvala Bogu, da se je začela šola. Sem že mislila, da se mi bo zmešalo zadnja dva tedna počitnic. Dopust z mojimi otroki sploh ni dopust. Joj, naša se cmeri za vsako figo. Čisto je znorela, ker sladoled ni bil pravega okusa.

Ceneno in brezvezno govoričenje ne koristi nikomur. Morda se zdi, da otroci ne poslušajo, a to ni res. Zelo pozorno poslušajo in tudi shranijo vse besede v svojem srcu. Kakšno sporočilo dajemo otroku s takšnim govoričenjem?

Elizabeth Pantley v svoji knjigi Skrita sporočila pravi, da precej slabo: »O tebi lahko govorim, kar hočem, ker si zgolj otrok, sploh pa tako ali tako ne poslušaš. Ne zaslužiš si uvidevnosti, s kakršno obravnavam odrasle. Poleg tega pa jaz resnično tako čutim, za tvoje občutke pa mi ni mar – ti si le otrok in ni važno, kako se pri tem počutiš.«

Otroci iščejo svoje mesto in svoj pomen v tem svetu in besede staršev imajo pri tem izjemno vlogo. Če bi lahko pogledali v otrokovo srce, bi tam našli podroben seznam nepremišljenih besed, lahkomiselnih dejanj, vsakega posmeha … Naše besede, dejanja, drobne pripombe, geste … izoblikujejo otrokovo podobo o tem, kdo je in kako pomemben je.

Ceneno in brezvezno govoričenje ne koristi nikomur. Morda se zdi, da otroci ne poslušajo, a to ni res. Zelo pozorno poslušajo in tudi shranijo vse besede v svojem srcu.

Spoštovanje in diskretnost do otroka

Obstaja pa še ena kategorija govorjenja o otrocih, ki je prav tako škodljiva. To je klepetanje o otrokovih osebnih stvareh. Kolikokrat je slišati razne mamice, ki na glas v družbi govorijo o prvi menstruaciji svoje hčerke. Še preden je ta zbrala pogum, da bi to zaupala svoji najboljši prijateljici, je to njena mama raztrobila po vsej vasi. So to res podatki, ki jih morajo vedeti moje sodelavke? V tej kategoriji so tudi objave otrok na družbenih omrežjih v neprijetnih ali tudi samo zasebnih (ki so pri mladoletnem otroku pravzaprav vsi) trenutkih.

Za to hčerko sta potem odprti dve poti. Da mamo zasovraži in se zapre. Ali da postane podobna njej. Brez filtra in brez spoštovanja do zasebnosti kogarkoli.

Spomnimo se sebe kot deklic in najstnic. Bi nam bilo prav, da mama kot anekdoto razlaga v širši družbi, da smo se zaprle v sobo in jokale, ker nismo smele gledati Beverly Hills, ker je bila ravno nogometna tekma? Ali da informacija, da smo dobile menstruacijo ravno na morju, pride po klepetanju naše mame do sosedovega starega ata? Ali da so nas nagnali iz razreda in poklicali mamo v šolo?

Ali svojim sodelavcem razlagamo, da smo ob virozi posrali in pobruhali posteljnino in pol kopalnice in predal z igračam? Verjetno ne. Tudi naš otrok si ne želi biti izpostavljen na tak način. Trebušna viroza me je kar hudo zdelala. Bruhanje, driska … nekaj dni posta, zdaj smo pa v redu. – je povsem dovolj informacij. Tudi če govorimo o po našem mnenju neškodljivih, zabavnih rečeh, se morda vseeno vprašajmo, če so te takšne tudi za otroka. Po prvih petih minutah pogovora s katerimkoli staršem opaziš, kakšno mnenje ima o svojem otroku, če ga spoštuje kot osebo ali ga ima za svoj podaljšek, o katerem lahko reče karkoli. Si naš otrok ne zasluži naše uvidevnosti, obzirnosti, spoštovanja in prizanesljivosti?

Po prvih petih minutah pogovora s katerimkoli staršem veš, kakšno mnenje ima o svojem otroku, če ga spoštuje kot osebo ali ga ima za svoj podaljšek, o katerem lahko reče karkoli.

Kaj lahko storimo?

Ker imajo naše besede veliko težo, jih moramo izbirati preudarno. O otroku (in nenazadnje tudi o nikomur drugemu) ne recimo ničesar, česar mu ne bi bili pripravljeni reči tudi v obraz. Previdno izberimo sogovornike in predvsem ne govorimo pred otrokom o njem slabih, zbadljivih, tudi ne osebnih stvari. Takšna preprosta sprememba lahko zelo pozitivno vpliva na razvoj otroka.

Tudi otroci si zaslužijo spoštljivo govorjenje. Ne dajajmo svojih otrok kot kosti v glodanje drugim ljudem za malo olajšanja lastne napetosti, za malo kratkočasenja in trenutek lastne sprostitve. Njegova osebnost in zasebnost sta pomembni vsaj toliko kot naša.

Lahko pa gremo še korak dlje in njihovo dojemljivost uporabimo v dobro. Poskrbimo, da bomo o otroku mimogrede povedali kaj dobrega in pohvalnega, tako da nas bo lahko slišal. Takšne priložnostne pripombe so zanj lahko zelo dragocene. Pomagajo mu oblikovati dobro podobo o sebi, in to je podoba, ki jo bo vse življenje nosil s seboj.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Se strinjam. Lepo napisano! Prav je, da ne gremo tudi v drugo skrajnost in vsem razlagamo in se hvalimo, kako so naši otroci “pridni”, da imajo same petice in koliko priznanj so dobili.
    Še na to sem se spomnila: ko so bili moji otroci dojenčki, mi je mama rekla, da ko jim menjavam plenice, naj to naredim čim bolj diskretno in naj to ne delam pred ljudmi, da jih ne bodo “gledali”, predvsem ne pred moškimi, da je njej to že njena mama povedala.
    Takrat se mi je to zdelo čudno, ampak sem se tega držala. Zdaj, ko se toliko sliši o pedofiliji in čudaških ljudeh, pa vidim, da je to čisto prav in v redu. Tako kot mora imeti vsak človek svoje dostojanstvo, ga mora imeti tudi majhen otrok, tudi dojenček.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja