Kako ločitev staršev doživi otrok

Vir: Shutterstock

Ločitev dandanes ni več tabu tema, glede na statistične podatke se v Sloveniji loči že vsak tretji par. Na splošno se je v družbi prijelo mišljenje, »če ni za bit, je za it,« vendar pa odrasli mnogokrat pozabljamo na otroke, ki so v ta proces prav tako tesno vpeti.

Sama sem otrok ločenih staršev. Ločila sta se, ko mi je bilo 9 let, zato bom iz lastne izkušnje, na podlagi izkušenj iz terapevtskih skupin in pogovorov z mnogimi vrstniki s podobno izkušnjo ločitve,  na razumljiv in precej posplošen način poskušala napisati, kaj v procesu ločitve doživlja otrok, ki je dovolj star, da razume, in premlad, da bi res razumel, kaj se dogaja.

Prepiri, ki vodijo v ločitev, povzročijo v otroku vedenjske spremembe

Konflikti so nekaj povsem normalnega v vsakem zakonu in vsak prepir pač ne pomeni, da je ločitev na vidiku. Ko pa so ti konflikti pogosti, celo vsakodnevni, in po prepiru ne pride do obojestranskega odpuščanja in obžalovanja, ko se zamere poglabljajo iz dneva v dan, ko se med zakonca naseli konstantno mračno vzdušje, ko težko zdržita v istem prostoru, brez žalitev, sarkazma, ironije ipd., takrat je znak za alarm. In alarm se pojavi tudi v otroku, ki je v tako vzdušje vpet.

Otrok v celem pogovoru ujame zgolj besedne zveze, kot so »konec«, »ne bomo skupaj« in »rada te imava«, ki pa jih ne zna povezati med seboj.

Otrok bo v taki življenjski situaciji nagonsko iskal rešitev za starše. Že po nekaj poskusih spremembe svojega vedenja bo ugotovil, da lahko pozornost staršev preusmeri s svojimi norčijami, lumparijami ali ekstremno lepim vedenjem. Rezultat tega je, da dobimo otroka, ki postane »dvorni norček« in pozornost svojih staršev preusmerja z raznimi norčijami, otroka, ki postane ekstremno »priden« in bo zadovoljeval potrebe in želje staršev tako, da bo vse storil, kot si želita onadva, ali pa otroka, ki bo ugotovil, da je vseeno boljše, da se kregata zaradi njegovih lumparij in se strinjata vsaj o tem, da je »problematičen« in zaradi tega iščeta neke skupne rešitve.

Odločitev za ločitev in »tisti« pogovor otroka pretrese do kosti

V kolikor otroku z vedenjsko spremembo ne uspe pri »životarjenju« ohraniti zakona staršev, pri njima slej ko prej pade odločitev za ločitev. In v nekem trenutku pride čas za »tisti« pogovor enega ali obeh staršev z otrokom.

Otrok že pred tem čuti, da se pripravlja »nekaj groznega«. Ko se odprejo vrata in starš stopi v isti prostor, se otroku že naježi koža. Čuti težko dihanje, sliši razbijanje srca, čuti grenkobo v ustih. Ne upa in ne zmore dvigniti pogleda. Oči raje usmerja v igrače, knjige, predmet ali steno, ki je pred njim, iz strahu, da bi v očeh starša videl tisto praznino, ki  bo kmalu postala njegov vsakdan.

In nato se prične samogovor starša, ki traja 5, 10, 20 minut. Otroku pa traja celo večnost. Vsaka beseda boli, čeprav je ne razume. V tistem trenutku v njemu nekaj umira, razpada. Čeprav ne razume vseh besed, natančno ve, kaj te besede pomenijo. Ve, da je to konec življenja, kot ga pozna, in začetek nečesa, kar mu je tuje. V celem pogovoru ujame zgolj besedne zveze, kot so »konec«, »ne bomo skupaj« in »rada te imava«, ki pa jih ne zna povezati med seboj.

»Pogovor« starši običajno zaključijo z vprašanjem: »Te še kaj zanima?« Ker  je otroka strah, da bo starš ugotovil, da ne razume ali da bo jezen, ker bo mislil, da ga ni poslušal, običajno izusti prvo stvar, ki mu pade na pamet, kot na primer: »Lahko vzamem s sabo svojega medvedka?« Vse samo zato, da bo tega trenutka čim prej konec, da starš odide in ostane sam s svojim tresočim telesom, ki ga od znotraj trga na kose, a še sam ne ve, zakaj.

Spremembe v otroku povzročijo občutek neobvladovanja situacije

Ne glede na to, kako »sporazumna« je ločitev ali kako se starša trudita ločitev speljati čim manj stresno za otroka, se spremembam ne da izogniti. Novo okolje, nova soba, morda celo dve, novo stanovanje, novi ljudje, prijatelji, šola – to so osnovne spremembe, ki se otroku »zgodijo«. Zanje se namreč ni sam odločil.

Da kljub vsem spremembam preživi, otrokov obrambni mehanizem razvije načine delovanja, ki otroku vseeno nudijo občutek, da ima nad situacijo nekaj kontrole.

Več kot je teh sprememb naenkrat, večjo stisko doživlja otrok. V nekem trenutku otrok izgubi občutek za obvladovanje situacije. Da kljub temu preživi, otrokov obrambni mehanizem razvije načine delovanja, ki otroku vseeno nudijo občutek, da ima nad situacijo nekaj kontrole.

Otrok lahko razvije močne, celo patogene organizacijske sposobnosti v vsakodnevnem življenju in postane t. i. »control freak« (obseden s kontrolo), ki išče nadzor nad vsakodnevnimi preprostimi stvarmi, kot so, kaj bom oblekel naslednji dan, kaj bom jedel za vikend, kaj bom delal, h komu bom šel na obisk ipd. Včasih ta nadzor usmeri le na eno področje, ki postane center njegovega življenja, npr. šport, glasba, učenje, kasneje delo (deloholiki).

V kolikor otrok na noben način ne zmore pridobiti občutka nadzora nad »novim« življenjem, pa obstaja nevarnost, da ga najde v prepovedanih drogah, spolnosti ali avtoritarni družbi, kot so razne tolpe, ki prevzamejo nadzor nad njegovim življenjem namesto njega.

Življenje s krivdo postane stalnica

Krivda je občutek, s katerim se otroci ločenih staršev srečujemo praktično vsakodnevno. Vse skupaj se začne že s tistimi prvimi prepiri v zakonu, ob katerih otrok začuti krivdo in nagonsko hoče odnos staršev »popraviti«. Nato pride krivda, ker sta starša, kljub njegovim trudom, šla narazen, saj »nisem dovolj dober«. Ko že živita ločeno, pa pride krivda, ker »sem jima v breme«. Otrok namreč razume preprosto matematiko, ki je MAMA + OČE = JAZ in to funkcionira. Vse do ločitve, kjer se formula spremeni v MAMA – OČE = kriv sem JAZ.

Otrok razume preprosto matematiko, ki je MAMA + OČE = JAZ in to funkcionira. Vse do ločitve, kjer se formula spremeni v MAMA – OČE = kriv sem JAZ.

Živeti s krivdo ni preprosto, otrok tega občutka namreč niti ne zna izraziti besedno, še manj obvladati. Preprosto tako čuti. Sprašuje se, kaj bi lahko naredil drugače, da bi starša ostala skupaj. Sprašuje se, zakaj sta se imela nekoč rada, nato pa nič več. Krivdo čuti, ker jima je v finančno ali čustveno breme. Krivdo čuti celo zato, ker sta si starša ustvarila novi življenji, on pa ostaja nek »privesek«, zaradi katerega se morata še vedno prilagajati drug drugemu. In krivega bi se počutil tudi, če bi staršem svoje tesnobne občutke povedal, že samo zato, ker bi jima s tem nakopal dodatne skrbi.

Starši, ki se ločijo, zaradi svoje osebne stiske, lastnega prilagajanja in vseh okoliščin, ki jih ločitev prinese, pogosto spregledajo čustva lastnega otroka. Pogosto je ravno čas po ločitvi tisti, ko starši izgubijo čustveni stik z otrokom, saj se le-ta zapre pred njimi, jih noče obremenjevati ali se preprosto počuti nerazumljenega.

Naj si bo ločitev še tako prijazna, sporazumna in razumska, dejstvo je, da bo otrok na tak ali drugačen način v sebi celo življenje nosil brazgotine, ki jih je ta odločitev dveh posameznikov prinesla. S takimi in drugačnimi občutki krivde in zavrženosti pa se bodo najverjetneje ukvarjale še generacije po njem.