Kaj vse morajo otroci usvojiti, preden se lahko osamosvojijo

Foto: Shutterstock

Pri tem mislim na čas, ko zares, zares odidejo. Ko se ne vračajo več na praznjenje hladilnika. Ko se sami ukvarjajo s svojim zapranim perilom, ko sami nakupujejo. Ko se sami prvič zbolijo in morajo poskrbeti zase.

Kdaj začeti pripravljati otroke na osamosvojitev?

Sama sem pri tem absolutna zagovornica pristopa, da nikoli ni prezgodaj. Brž, ko otrok shodi, lahko svoja oblačila zvečer samostojno odnese v zato predvideno košaro. Ko se je sposoben igrati s kockami in avtomobilčki, jih je sposoben ob koncu igre tudi čisto sam pospraviti nazaj v predal. Ko lahko drži metlo, jo je sposoben uporabiti tudi v čistilne namene in brž, ko ga zanima sesalnik, lahko z njim hodi po preprogi. Ne, na začetku ne bo narejeno dobro, morali bomo popravljati, stokrat pokazati. In na začetku bomo morali porabiti nekajkratno količino časa, kot bi jo porabili, če bi stvari naredili sami. A vaja dela mojstra, če … mojster dela vajo.

Za lepo sožitje smo odgovorni vsi

V vsaki družini in v vsakem domu je določena količina dela. Govorim o delu, ki ni plačano, ki je vedno znova ponavljajoče in ki ga nikoli ne zmanjka. In ki je, dokler ga opravlja samo eden (ali dva), samoumevno in necenjeno. Najosnovnejša opravila se sukajo okoli hrane in čistoče. Jesti je treba vsak dan in tudi z oblačili se ukvarjamo vsak dan. Hrana zajema načrtovanje, nakupovanje, shranjevanje, pripravo, kuhanje, postrežbo, shranjevanje ostankov, pomivanje in pospravljanje. In če je mami/staršema vse to jasno, pa je to velika skrivnost za večino najstnikov.

Večno na ravni 11-letnikov

Že lep čas opažam, da domača opravila najstniških otrok pri mnogih ostajajo na nivoju, ki so ga vzpostavili tam nekje okoli začetka pubertete. Kolikokrat se mi zgodi, da kakšna mama pove, da njen, (skoraj) odrasli otrok doma pridno pomaga. Da ima celo svoje redne zadolžitve. Kaj pa dela? Ja, odnaša smeti, prazni pomivalni stroj, pospravlja svojo sobo, morda občasno počisti kopalnico … Kaj pa ostalo? Kdo naredi vse ostalo? Škratki?

Zapravljajo, a ne znajo kupovati oblačil

Današnji otroci so v večinoma slabo opravilno sposobni, ker jih take delamo odrasli. V resnici ne poznam niti enega srednješolca, ki bi bil zares popolnoma suveren in sposoben sam nakupovati svojo garderobo in pri tem upoštevati kvaliteto, ceno, ekonomičnost in ekologijo, spodobnost, lepoto, možnosti kombinacije …

Na začetku bomo morali porabiti nekajkratno količino časa, kot bi jo porabili, če bi stvari naredili sami. A vaja dela mojstra.

Saj otroci pogosto gredo po trgovinah zapravljat. Kupijo si kak kos oblačil, ki pa v inflaciji kvalitete in uporabnosti nima neke strašne vrednosti. Kupiti si še deseto »cortkano« majčko za 3 evre in pri tem verjeti, da si opravil dober nakup, je smešno. In čeprav si večji otroci vsako leto nakupijo nekaj takih kosov, zato še niti slučajno ne znajo nakupovati oblačil. Koliko jim znamo prepuščati odločitve in dovoliti, da jih kakšno zimo zebe v noge, ker so si namesto zimskih škornjev kupili najlepše platnene čeveljce?

Kako pa kaj šivanje?

Je sploh možno bolj nesodobno vprašanje? Zadnjič me je presenetila ena od mladih mamic, s katero imam stik. Vprašala me, je če lahko pride enkrat na obisk z nekaj oblačilci njene dojenčice, kjer bi bilo kaj malega za pošiti, ona pa ne zna zašiti niti gumba. Hmmm …

Sestaviti jedilnik, ne le ugotoviti, da ni nič za jest

Osebno ne poznam nobene družine (vključno z našo), kjer bi bil recimo polnoletni najstnik popolnoma sposoben načrtovati vse obroke za en teden v naprej in v soboto nakupiti vse potrebne sestavine za vso družino. In pri tem upoštevati še potrebno mesečno razporeditev in omejitev denarja. Znajo pa seveda stati pred odprtim hladilnikom in vedno znova ugotoviti, da »spet ni nič pametnega za jest«.

Zahtevna logistika pranja perila

S pranjem je šele hec. Že to, kaj gre v boben skupaj, katero pralno sredstvo uporabiti in katerega od petih gumbov pritisniti, da bo stekel pravi program, se otroci strašansko težko naučijo. Še težje pa je z odločitvami, kaj mora biti oprano prej, ker bo nekdo neko oblačilo potreboval kmalu, ker ima v nekem trenutku recimo samo dvoje hlače in če so oboje v pranju … Da ne govorimo o nesrečah, ki morajo biti rešene čez noč … Ali pa o tem, da je treba iz športnih torb včasih izvabiti kakšen preznojen kos športne opreme in »dehteče« nogavice ali pa poskrbeti, da zares napolniš boben do take mere, da je pranje ekonomsko upravičeno. Pa hkrati spet ne preveč, ker sicer pralni stroj po kopalnici poskakuje. Ob upoštevanju tega, da je perilo treba nekako posušiti in je tudi za to potreben čas in prostor.

Kako vzdrževati zdravje

Kaj storiš, ko ti je slabo, ko bruhaš, ko imaš visoko vročino, ko te piči osa, ko si nategneš mišico, ko te boli zob … Ko trenutno ni ob tebi nikogar, ki bi te položil v posteljo in ti skuhal zdravilno-tolažilni čajček. Kdaj je čas, da potrebuješ zdravniško pomoč, do kdaj lahko s samozdravljenjem »čaraš« sam? In kaj storiti, da nevšečnosti čim uspešneje preprečiš?

Odnos do denarja in služenja

Koliko na mesec mi ostane, ko poplačam nujne stroške? Je tisto denar, ki je namenjen priboljškom? Ja, dokler živiš doma, je tako. Ko pa odideš, je nekako treba popraviti pralni stroj, če se pokvari. In če denarja ni, bo težava s čistim perilom. Vse to se seveda mlad človek sčasoma nauči, ker se pač mora. Lahko pa je boleče, če o tem prvič razmišlja, ko se mu pripetijo.

V svetu, ki nas obdaja, je iskanje ravnovesja med delom in počitkom umetnost. Otroci morajo vedeti, da je delo nujno potrebno in osrečujoče. Da pa ima popolnoma enakovredno mesto v našem življenju tudi počitek. Potreben je in osrečujoč. In daje ravnovesje.

Sklepanje pravih prijateljstev

Iskati si ljudi, ki so ti blizu, s katerimi lahko predebatiraš stvari, se posvetuješ, ki te razumejo, delijo mnenja, radi s tabo preživljajo čas, … je verjetno zelo osnovna želja vseh. Če bližina naraste do takih dimenzij, da ti človek upa dobrohotno povedati tudi za napake, ti pa povedano sprejmeš z razumevanjem in s hvaležno pripravljenostjo, da bi napredoval, je to znak resničnega prijateljstva, ki je redko in dragoceno. Ko so ga otroci zmožni spletati, smo starši lahko precej pomirjeni. Znašli se bodo, ko bodo v težavah.

Najpomembnejše znanje – pogovor z Bogom

Kaj otrokom pomeni molitev? Je to prva pomoč, ko ti gre težko? Je to folklora preden zaspiš? Je to nekaj, s čimer se ukvarjaš, ko si v stiski? Ali je to bistvo življenja, kot požirek vode, kot dihanje? Prelivanje zahval, prošenj in preprostega slavljenja in »kopanja« v božji Ljubezni.

Vse ostalo otroci počasi zmorejo sami. Vedno bolje in bolje. Molitev pa je edino področje, kjer smo lahko in moramo biti starši kljub otrokovi osamosvojitvi še vedno polno prisotni. Molitev nikoli ni vsiljiva, nikoli je ni preveč, nikoli ne naredi slabega. Tukaj se naša starševska vloga nikoli ne konča, ne glede, kako blizu ali daleč so si otroci trenutno z Bogom. In ne glede na to, kako daleč gredo. Molitev jih doseže povsod.