Kaj sem se naučila o božiču ob dveh malčkih

Tole je izkušnja čisto resničnega božičnega mojega lanskega večera, ki ga z vami delim letos. Toliko, da boste pripravljeni. Da boste vedeli, da je vse v redu, čeprav ni. Da je vse pod nadzorom, čeprav ni. In da se boste morda tako še bolj zavedali, da je bolj kot vsa zunanjost pomembno odprto srce.


Božični večer je. No, pravzaprav še popoldan, ker je ura šele 16.30. V kuhinji režem potico, ko zaslišim, da nekaj trešči ob tla, čemur sledita še kreg in jok. Pogledam proti dnevni sobi, kjer se 2,5-letnica in 1-letnik, smukata okoli božičnega drevesca, ki ju že cel dan na polno zaposluje. Smrečica ves čas spreminja svojo podobo. Enkrat je z okraski bogata na eni strani, drugič na drugi strani, tretjič povsem opustošena. Tudi ovčke se že cel dan marljivo sprehajajo po dnevni sobi gor in dol. Brez vsakršnega smisla, kaj šele občutka za estetiko. V lovu za njimi se vsake toliko izgubijo tudi pastirčki. Le Marija in Jožef presenetljivo mirno stojita v hlevčku in potrpežljivo čakata Jezusa oziroma sta ga čakala vse do tega trenutka. Sedaj ležita na tleh. Brez glave. In to tik pred Svetim večerom. Ko gre za res. V času največjega pričakovanja in največje čarobnosti.

Od jeze, nemoči in žalosti bi se najraje zjokala tudi sama. Težko je. Zelo težko. Nič ne gre po planih in pričakovanjih. In to kljub številnim prilagoditvam in močno spuščenim kriterijem.

Mariji in Jožefu bomo pač preprosto zalimali glavi. Jok bo slej kot prej minil. V najinih srcih pa bo za vedno ostal spomin, kako so otroške oči žarele ob tem, ko sta smela biti soustvarjalca našega božičnega drevesca in jaslic.

Namesto prave smrekice, imamo umetno. Namesto bleščečih bunkic, imamo ročno izdelane okraske iz papirja, blaga in lesa. Namesto skrbno izbranih krhkih figuric, imamo tiste najbolj navadne, barvne in plastične. Namesto temeljito pospravljenega doma, ležijo vedno znova raznorazne stvari z igračami na čelu vsepovsod po stanovanju. Namesto božične večerje, imamo »predbožično« kosilo. Namesto prave polnočnice, imamo polnočnico ob 18h. Vse z namenom, da Božič čim bolj močno doživita in ponotranjita tudi malčka in z njima tudi vsi skupaj kot družina. Da smo skupaj. Da skupaj ustvarjamo, sodelujemo, pojemo in se igramo. Da je naš Božič čim bolj prijeten in živ.

Pa vendar se kljub vsemu temu v otroški živ žav, ki je sicer nadvse prijeten in osrečujoč, vedno znova prikradejo tudi jok, kričanje in sitnarjenje. Kar je seveda normalno, ampak kaj ko do vsega neprijetnega pride vedno ob najbolj neprimernih trenutkih. Na primer tik pred obedom ali molitvijo ali celo med njima. Ali ko po celodnevnem hitenju in delu končno nastopi čas za nekaj minut počitka, miru in tišine.

Ne, res ni enostavno. Brez zvrhane mere potrpežljivosti in močne volje je en lep in doživet božični večer ob skrbi za dva malčka praktično neizvedljiv oziroma že v naprej obsojen na eno samo slabo voljo. 

In prav zato globoko vdihnem in se opomnim, da je pravzaprav vse v redu. Da je ves ta kaos – z zlomljenima glavama na čelu – pač naša trenutna realnost. Realnost, ki je v danih okoliščinah in na svoj način, pravzaprav popolna. Le sprejeti jo moram in je ne smem primerjati s tem, kar je bilo, kar bo in kar je drugje.

Mariji in Jožefu bomo pač preprosto zalimali glavi. Jok bo slej kot prej minil. V najinih srcih pa bo za vedno ostal spomin, kako so otroške oči žarele ob tem, ko sta smela biti soustvarjalca našega božičnega drevesca in jaslic. Vse, kar šteje je namreč tukaj in zdaj ter odprto srce. Jezus za svoje rojstvo ne potrebuje nič drugega. In prav v tem se konec koncev skriva tudi vsa čarobnost Božiča.