Po slovenski tradiciji je sv. Miklavž nosil vedno enake darove – suho sadje in orehe, sladkarije pa seveda pomaranče kot simbol kep zlata, ki jih je svetnik po legendi skozi okno vrgel trem revnim sestram, da so se lahko poročile.
Parklji, ki so ga spremljali, pa so darilom pritaknili še šibo.
Danes so Miklavževa darila vse kaj drugega.
Prizadevajmo si za skromnost, a ne pretirano – darila so tudi jezik ljubezni
Po eni strani sem zagovornica tega, da morajo otroci znati živeti skromno, se odreči nepotrebni navlaki in videti bogastvo v nematerialnih dobrinah, ki jih obkrožajo. Po drugi strani pa tudi verjamem, da jih pretirana skromnost v notranjosti lahko zelo boli in iz njih napravi trde, toge osebe. Sploh, če so darila njihov prvi jezik ljubezni.
Prednost svetega Miklavža je, da dobro pozna otrokovo srce in ve, česa si otrok resnično želi in bi bilo zanj tudi koristno ali poučno. Zato ob izbiranju Miklavževih daril zares razmišljajo kot sveti Miklavž.Otroku, ki še verjame, da darila nosi svetnik in je prepričan o njegovi čudodelnosti, tudi ne moreš reči, da je letos Miklavž pač v finančni stiski.
Res je, otroci morajo znati hrepeneti, si želeti, strmeti na tisto polico, kjer je igrača, ki si jo zares želijo. Vendar je hrepenenje osmišljeno šele, kadar je izpolnjeno. Zato pa mora biti kdaj tudi izpolnjeno.
Nisem nikakršen strokovnjak, da bi o tem napisala kaj bolj poglobljenega, zelo dobro pa se spominjam prazničnih večerov, ko sem pričakovala in potem odpirala darila. Počutila sem se res blagoslovljeno, kot da sem dobila poljub naravnost iz nebes.
Razmišljajmo kakor sveti Miklavž
A kako izbrati darilo, ki bo otroke pričakalo ob robu sladkarij in suhega sadja na Miklavžev večer?
Kdo bo rekel: »Že tako ali tako ima otrok polno hišo igrač, ne potrebuje jih še več, sploh se jih pa takoj naveliča.« Ampak – če Miklavž prinese eno pravo darilo, se ga otrok ne bo takoj naveličal. Zlasti, če se bo starš z njim tega darila veselil, se mu posvetil, se skupaj z otrokom igral to igro, s punčko, s temi kockami …
Konec koncev pa otrok, ki dobi ENO darilo od Miklavža in potem še eno za rojstni dan in/ali god, pač ne more imeti tako gromozanskega kupa igrač.
Predvsem pa ni treba, da je Miklavževo darilo igrača! Lahko je oblačilo, pripomoček za učenje ali osebno higieno, knjiga, CD, inštrument … Vse našteto so seveda lahko tudi hitri izhodi v sili, ko ne vemo, kaj otroku kupiti. Lahko pa so »najboljše darilo na svetu«, če smo si vzeli čas in prisluhnili otrokovim željam.
Investirani denar ne odtehta časa, ki ga je treba vložiti v druženje z otrokom in spoznavanje njegovih želja. Zato je treba ob izbiranju Miklavževih daril zares razmišljati kakor sveti Miklavž. On je Božji svetnik, ne pa bogatun, ki lahko otroku prinese VSE, ne glede na izdatke. Njegova prednost je, da dobro pozna otrokovo srce in ve, česa si otrok resnično želi in bi bilo zanj tudi koristno ali poučno.
In ne pozabimo: cena darila ni enaka njegovi vrednosti v očeh otroka
Pa še ena postavka je na vaši strani: da otroci, ki verjamejo, da darila nosi Miklavž, (pretežno) še ne poznajo cenovne vrednosti Ob Miklavžu lahko starši svoje vzgojne poglede za hip potisnemo ob rob, se sprostimo in otroku podarimo nekaj, česar mu sicer ne bi. Nekaj, kar mu lahko prinese le sveti Miklavž.artiklov. Darilo za 40€ jim lahko ne pomeni nič, DVD s priljubljeno risanko za 1,5€ ali celo žoga za le 99 centov pa jih bo neizmerno osrečila. Kar je spet dvorezen meč, saj je bolje kupiti dražje in kakovostno kot poceni škart, ki se takoj uniči.
(Dobronamerno opozorilo: Če ne veste, kaj naj mu Miklavž prinese, nikar otroku v roke ne potisnite kataloga igrač, ki jih trgovci pošiljajo naokrog pred prazniki. Kar naenkrat bo ugotovil, da si želi kup stvari, za katere prej niti vedel ni, da obstajajo. Povem iz lastnih izkušenj.)
Vem, da to pravim tik pred zdajci, a nauk zgodbe je, da je ključ do dobre izbire enega pravega darila … čas. Najprej čas, ki ga preživimo z otrokom, spoznamo njegova zanimanja, želje. Potem pa še čas, da raziščemo ponudbo in kupimo kakovosten artikel, ki si ga lahko privoščimo. Tekanje po sto trgovinah tik pred zdajci tega ne more nadomestiti.
Verjamem, da si otroci zaslužijo kdaj malo luksuza. In da tudi starši, ki sicer nočemo otroka zasipati z materialnim ali ki iz ekoloških razlogov ne kupujemo plastičnih igrač ali ki preziramo franšize … svoje vzgojne poglede za hip potisnemo ob rob, se sprostimo in otroku podarimo nekaj, kar mu sicer ne bi. Nekaj, kar mu lahko prinese le sveti Miklavž.
P. s.: Kaj pa šiba?
Gotovo šiba ob Miklavževih darilih ni namenjena za to, da bi jo dejansko uporabili na otrocih! Ni pa nič slabega, če pride skupaj z darilom kot tih opomin.
Foto: tinypic.com
