Ji je uspelo posneti popoln splav?

25-letna Američanka je posnela svoj splav, da bi pokazala, da obstajajo tudi pozitivne zgodbe o splavu, da sta strah in krivda odveč in da sam poseg ni nič strašljivega. Ji je uspelo?

»Če bi moje stanovanje zajel požar, bi bila prva stvar, ki bi jo zagrabila, posnetek z ultrazvoka, ki ga še vedno hranim,« pravi 25-letna Američanka Emily Letts. Izjava ne bi bila tako nenavadna, če dekle ne bi načrtno splavilo in svojega splava ponosno promoviralo kot »pozitivne zgodbe o splavu«.

Morda je njen posnetek, ki se zadnje dni širi po spletu, že zaokrožil tudi do vas. Videoposnetek ves čas prikazuje predvsem Emilyjin obraz – medtem, ko pripoveduje o svoji odločitvi in občutkih, in tudi med samim posegom splava. Njeno zgodbo je ponesla v svet zmaga na natečaju »Razbijanje stigme«, ki jo organizira Abortion Care Network, zatem pa je v Cosmopolitanu objavila še pojasnilo o tem, zakaj je zgodbo posnela.

Kdo je Emily Letts?

Gre za 25-letno igralko, ki je filmski svet zapustila, utrujena od nezadovoljstva nad lastnim telesom in stalnega tekmovanja z drugimi ženskami, potem pa odkrila svojo strast in poslanstvo v tem, da svetuje ženskam na kliniki za splave. »Vprašanja pravice do splava nikoli prej nisem dojemala posebej politično, se me je pa globoko dotaknila ideja, da bi pomagala ženskam skozi splav, jih podpirala in potrjevala v tem, da so še vedno čudovite in lepe.« Okolje klinike za splave opisuje kot »popoln svet, ki me izpolnjuje na toliko načinov«.

Novembra lani, po letu dni dela na kliniki, je ugotovila, da je tudi sama noseča. Kljub spolnim odnosom kontracepcije ni uporabljala, čeprav o njej z navdušenjem svetuje drugim: »Pred to izkušnjo sem se bala hormonske kontracepcije zaradi komplikacij, o katerih sem slišala od prijateljic – pridobivanje telesne teže, depresije ipd. Spremljala sem svoje cikluse, pa tudi nisem imela resnega fanta. Mislila sem, da bo OK. Ampak, saj veste, stvari se zgodijo.«

»To moram uporabiti!«

Ko je ugotovila, da je noseča, je v trenutku vedela, da bo splavila. »Vedela sem, da nisem pripravljena prevzeti skrbi za otroka.« Fant, s katerim je zanosila, v njeno odločanje ni bil vpleten.

Ker jo ženske pri svetovanju na kliniki pogosto sprašujejo, ali ima sama za sabo podobno izkušnjo, zaradi katere bi jih lahko bolje razumela, je v čakanju na poseg pomislila: »Čakaj malo, to moram uporabiti.«

Sprva je nameravala pisati blog, potem pa jo je sodelavka opozorila na video posnetek AngieAntiTheist, ki je pred leti preko Twitterja in YouTuba v živo razkrivala in komentirala svoj medikamentni splav s tabletko RU486.

Ker Emily na internetu ni uspela najti nobenega video posnetka kirurškega splava, ki bi postavljal v ospredje doživljanje ženske, se je odločila, da med vsemi možnimi oblikami izbere tisto vrsto splava, ki se ga ženske najbolj bojijo – kirurški splav z lokalno anestezijo – in ga posname. »Lahko bi vzela tabletko. Ampak želela sem pokazati, da tovrsten splav ni nič strašljivega in da obstaja tudi pozitivna zgodba o splavu. Takšna je moja zgodba.«

Z nasmeškom na kirurški mizi

Splav so opravili na kliniki, kjer Emily svetuje, in kjer se je zato počutila zelo podprto: »Vedela sem, da so v prostoru kamere, ampak sem skoraj v trenutku pozabila nanje. Osredotočala sem se na to, da bi ostala pozitivna in da bi občutila ljubezen vseh v prostoru. Res imam srečo, da sem poznala vse navzoče in da so me tako podpirali.«

Na posnetku lahko vidimo Emily, kako se med splavom na kirurški mizi smehlja in zahvaljuje osebju okrog sebe, z nasmehom včasih pogleda v kamero, med posegom globoko diha, po njem pa sproščeno vzklika: »Ja, kul, dobro se počutim … Končano je, jupi!«

Dejstvo, da sem sposobna ustvariti otroka, me navdaja s strahospoštovanjem.In dober mesec dni kasneje jo slišimo, kako pravi: »Ne čutim, da sem slab človek, ne počutim se žalostno. Dejstvo, da sem sposobna ustvariti otroka, me navdaja s strahospoštovanjem. Sposobna sem ustvariti življenje. Vedela sem, da bo to, kar bom storila, prava stvar zame.« In vsakokrat, ko pogleda posnetek, je navdušena nad tem, kako pozitiven je. Počuti se edino malce neodgovorno in osramočeno, ker ni uporabljala kontracepcije, zato si je po splavu dala vstaviti maternični vložek. Še misel za konec: »Bila sem se sposobna iz vsega skupaj nekaj naučiti in iti naprej. In sem hvaležna, da lahko svojo izkušnjo delim z drugimi in tako navdihujem druge ženske, da bi se po splavu ne spopadale z občutki krivde.« Gre za krivdo, ki jo po njenem prepričanju ženskam naprti družba.  

Popoln splav?

Popolna srečna zgodba o splavu torej? Dokaz, da splav ni nič strašljivega, usodnega in težkega? Zgled, kako je splav mogoče jemati in doživeti povsem lahkotno in neobremenjeno?

Da in ne. Ker poleg Emilyjinih besede v video posnetku in medijih govorijo tudi podobe in občutki, predvsem pa okus, ki ga videno in slišano pušča za seboj. In slednje pripoveduje precej drugačno zgodbo.

Emilyjin splav se – če prezremo občutke, ki jih prebuja – že na prvi pogled zdi »prelep, da bi bil resničen«. Pod vprašajem je pristnost zatrjevanega. Idilična podoba, ki jo skuša ustvariti sproščeno, na trenutke že prav prešerno razpoloženje glavne akterke, se zdi nekako v neskladju s samim dejanjem, ki ga celo po mnenju mnogih zagovornikov splava ne gre jemati povsem zlahka. Zato, presenetljivo, ne navduši niti vseh podobno (svobodo)mislečih. V anketi na britanski strani Huffington posta 70 odstotkov glasovalcev njen prikaz splava doživlja kot neprepričljivega, medtem ko ga kot navdihujočega vidi manj kot 30 odstotkov.

Zgovorna sta komentarja z enega od slovenskih portalov: »Sem zagovornik pravice do splava, vendar verjamem, da nobena ženska pri zdravi pameti ne more biti po splavu vesela in navdušena, morda le olajšana, da je konec.« Z Emily se ne uspejo poistovetiti niti nekatere ženske, ki imajo izkušnjo splava: »Meni je bolno samo to, da se smeji zraven. Ne rečem, da se ti zalomi, pa ne želiš oz. ne zmoreš obdržati otroka, sam da se pa smejiš zraven, moraš bit res brezčuten. Jaz sem jokala prej in potem, mnogokrat. Še danes jočem, ko se spomnim, kaj sem storila, in vse življenje me bo to spremljajo, ker se vedno sprašujem, kakšen bi bil otrok. Tega ne bom nikoli izvedela.«

Odigrati svojo zgodbo

Prav tragičen je občutek, da je morda morala odigrati svojo osebno zgodbo o tako intimni, globoki in usodni stvari, kot je splav.A takšnih občutkov Emily ne pozna, tako pravi. Pravzaprav jih niti ne sme občutiti. Ker njena zgodba splava je pozitivna zgodba. Da bo takšna, se je namreč odločila (in to napovedala), še preden se je vse skupaj začelo. Morala je posneti pozitivno in navdihujočo zgodbo – ne glede na vse, kar bi (in morda tudi je) lahko v resnici občutila. Prav tragičen je občutek, da je morda morala odigrati (nenazadnje gre za igralko) svojo osebno zgodbo o tako intimni, globoki in usodni stvari, kot je splav. In gledalci zavedno ali nezavedno zaznavamo, da ne spremljamo toliko osebne izkušnje kot pa tragičen šov, zaigrano uprizoritev nekega prepričanja, kruti aktivizem nove vrste. Najbolj krut do Emily same.

Skoraj kot porod?

Zanimiva je tudi vzporednica, ki jo Lettsova vseskozi vleče s porodom in porodnimi zgodbami. V izpovedi v Cosmopolitanu med drugim izvemo, da so jo te nekoč posebej navduševale: »Moja prijateljica je bila doula in očarale so me njene zgodbe o rojevanju in porajajočem se življenju. Ob tem sem začela gledati na svoje telo povsem drugače. Postala sem zasvojena s porodi. Izšolala sem se za doulo in gledala vse možne dokumentarce na to temo. V času šolanja sem izvedela, da obstajajo tri vrste doul: porodne, posvojitvene in doule za splav. In takrat sem doživela preblisk.«

V tej luči postane razumljivo tudi Emilyjino porodno doživljanje splava: »Spomnim se, kako sem med posegom dihala in mrmrala, kot da bi rojevala. Vem, da se sliši čudno, ampak zame je bila ta izkušnja tako podobna porodni, da bolj ne bi mogla biti. Vedno jo bom imela v posebnem spominu.«

A žal je po abortivni izkušnji – za razliko od porodne, ki se odpira življenju – zares vse, kar ostane, le spomin (in Emily tako draga slika z ultrazvoka). In pogosto zamolkla bolečina nikoli zaživetega materinstva (ki sicer ostaja dejstvo celo na telesni ravni).   

Pravzaprav je način, kako je Emily pogumno delila svojo abortivno izkušnjo, v marsičem podoben načinu, kako danes nekatere ženske – z namenom, da bi opogumile druge, razbijale predsodke in pokazale na čudežnost dogajanja – na spletu delijo svoje porodne izkušnje.

Lahkotna in nekoč nepredstavljiva primerjava med porodom in splavom – s poudarkom na doživljanju ženske – pa se lahko zgodi samo v kontekstu neke širše miselnosti (s katero smo po malem okuženi vsi in vsa področja življenja). Je simptom egocentričnega dojemanja sveta, v katerem nismo več usmerjeni v odnos, k drugemu, v življenje, ampak predvsem vase, v lastne občutke, užitek in udobje. Ne glede na ceno in končni rezultat.

Ženska po splavu – navkljub vsej podpori in potrjevanju spremljevalcev skozi proces – ostane sama.Res je splav za žensko manjši napor od poroda, pa vendar ne moremo po tem meriti njune vrednosti. To, da prvi življenje vzame, drugi pa ga podarja, je razlika, ki ne bi mogla biti večja. Tudi dejstvo, da gre pri obeh za boleče izstopanje iz varnega zavetja ženskega telesa ne more upravičiti primerjave ali celo pričakovanj po enakovredni obravnavi in potrjevanju. To, zaradi česar si rojevajoča ženska zasluži (in potrebuje) vso podporo, skrb, ljubeče okolje naklonjenosti in občudovanje (lahko tudi v deljenju svoje porodne zgodbe ali posnetka) je njen porajajoči se otrok, njegov vstop v življenje in njen razvijajoči se odnos z njim. Spodbudno porodno okolje ženski predvsem omogoči, da se lahko zares v polnosti podari svojemu otroku. Kadar porod postavi v središče zgolj žensko in njene občutke (zanemari pa otroka), se prav tako odmakne od bistva.

V primeru splava pa se ta podaritev ne zgodi. Ni cilja, v katerega bi se stekala vsa skrb, vi napori, vsa ljubezen. Ženska na koncu – navkljub vsej podpori in potrjevanju spremljevalcev skozi proces – ostane sama. Splav je v svojem bistvu osamljeno dejanje.  

Oči bolj zgovorne od ust

Morda je moj pogled pristranski, ampak ne morem si kaj, da v obrazu Emily Letts mesec in pol po posnetem splavu ne bi zaznala malce otožnosti. Čudovite modre a žalostne oči na bledem obrazu in temnem ozadju. Nad usti, ki pripovedujejo o svoji sreči.

Če se pustite zmotiti besedam, ki prihajajo iz njenih ust, boste spregledali to, kar razkriva njen obraz.Pa nisem edina, ki je to opazila. Poleg povsem netendencioznih opazk naključnih spletnih komentatorjev (»Se je snemala na slab dan?«) je razliko v izgledu in razpoloženju natančno ubesedila Elizabeth Scalio na Patheos.com: »Če se pustite zmotiti besedam, ki prihajajo iz njenih ust, boste spregledali to, kar razkriva njen obraz, ki govori celotno, zelo drugačno zgodbo. Poglejte Emily – skupaj z dramatično spremembo pričeske, ki jo naredijo mnoge ženske, kadar v sebi nosijo močna čustva in imajo potrebo po nadzorovanju nečesa – mesec dni po splavu. Iskrica je izginila iz njenih oči. Nekakšen razkol med glavo in srcem se razkriva v surovem neskladju celo na ravni malih podrobnosti – temne sence, modrikast ton, pomanjkanje energije. Opustošenje. Če se tega zaveda, ali ne, je mama, ki žaluje.«

Ne glede na to, ali ima Scaliova prav ali ne, priznam, da tudi v meni Emilyjin obraz in zgodba prebujata predvsem žalost in sočutje. In čeprav si ne upam  napovedovati, kakšne bodo posledice njenega »navdihovanja«, globoko verjamem, da Emily Letts zares hoče dobro. Zdi se mi pogumno dekle, ki želi delati premike. Prepričana sem, da (na racionalni ravni) zares verjame v svojo idejo, da je potrebno ženske razbremeniti krivde, osvoboditi strahu, jim omogočiti svobodne odločitve o lastnem življenju in da je vse to mogoče doseči s splavom ali pa kljub njemu. Pa vendar to še ne pomeni, da ima prav. In morda nekje globoko v sebi celo sama sluti tragično zmoto, tako kot jo slutijo ljudje po ogledu njenega video posnetka. In srčno upam, da bo bolj kot samozavestne besede nagovoril njen otožni materinski pogled.