Starši vedno redkeje nad svoje otroke dvignejo roko, vedno pogosteje pa povzdigujejo glas. A tudi vpitje ima lahko podobno škodljive učinke kot telesno nasilje, ugotavljajo strokovnjaki.
“Sploh me ne slišijo …”
Gre za generacijo, ki se je sicer odločila, da ne bo tepla svojih otrok, ne ve pa, kako se soočiti s svojo jezo in frustracijami.»Občutek imam, kot da me sploh ne slišijo, če normalno govorim,« pravi Jana, mama samohranilka s štirimi sinovi med 4. in 12. letom, ki včasih vpije do hripavosti. Vpije, ko se fantje tepejo, vpije potem, ko po petih prošnjah ni učinka ipd. »Skrbi me, ker zdaj že čakajo, da bom začela vpiti, preden se sploh kam premaknejo, tako navajeni so že,« ob tem zaskrbljeno ugotavlja.
Čeprav Jana sovraži to, kar počne, si ne zna pomagati. In v tem nikakor ni osamljena. Je del generacije, ki se je sicer odločila, da ne bo tepla svojih otrok, ne ve pa, kako se soočiti s svojo jezo in frustracijami. In namesto, da bi udarila, kriči.
Preprosto dejanje povzdigovanja glasu pa ima lahko tudi dolgoročne škodljive posledice za otroke. Te med drugimi raziskuje dr. Murray A. Straus, profesor sociologije z univerze v New Hampshiru. V eni od njegovih raziskav (2003) se je izkazalo, da so v 88 % od 991 intervjuvanih družin v zadnjem letu starši kričali na svoje otroke. V študiji dr. Georga Holdena s teksaške univerze pa je 35 % staršev kričalo na svoje otroke še pred njihov 1. letom, kar 93 % pa do njihovega 4. leta.
Kdaj je vpitje škodljivo?
Glasnost je sicer lahko dokaj običajna in neškodljiva stvar – kadar kličemo otroke zunaj, kadar skušamo preprečiti nekaj nevarnega, če gre za družino, ki je po naravi glasna … Glasnost postane problematična, kadar se pojavi v neposrednem dialogu med otrokom in staršem in kadar so posredi močna čustva – jeza, napetost, frustracija. Takrat gre lahko za obliko čustvenega nasilja, še posebej, če starši izgubijo nadzor nad sabo in nad otroka spustijo plaz žaljivih besed in groženj.
Dolgotrajna izpostavljenost vpitju staršev lahko pri otrocih povzroča strah, stres, anksioznost, nespečnost, razvojni zaostanek, vedenjske motnje, težave z učenjem, težave v socialnih stikih, čustvene težave, depresijo, slabo samopodobo in slabše sposobnosti soočanja s težavami, našteva dr. Deema Sihweil, klinična psihologinja iz Dubajske fundacije za ženske in otroke. »Vpitje ogroža otrokov občutek varnosti in zaupanja vase. Čutijo se namreč odgovorne za jezo staršev. Zaradi egocentričnega pogleda na svet menijo, da so zgolj oni sami razlog za starševsko dobro ali slabo voljo.«
Vpitje je imelo na najstnike učinek, ki je bil primerljiv učinkom telesnega kaznovanja.Otroci, ki so pogosto deležni te oblike čustvenega nasilja, so tudi sami bolj nasilni od svojih vrstnikov, saj naprej prenašajo napačen vzorec ravnanja v socialnih stikih. »Vpitje vzpostavi slab vzorec družinskih odnosov, ki se kaže tudi v otrokovih kasnejših odnosih, na primer v primerih nasilja na zmenkih,« opozarja dr. Straus.
V študiji s pittsburške univerze so celo ugotovili, da je imelo vpitje na najstnike učinek, ki je bil primerljiv učinkom telesnega kaznovanja – večja stopnja depresije, vedenjskih težav, nasilnosti. Preučevali so najstnike iz 967 družin, ki so bile povečini urejene, in ugotovili, da tudi sicer dobri družinski odnosi niso zmanjšali negativnega učinka vpitja, preklinjanja in žaljenja na otroke.
Najbolj rani vsebina
Še posebej ranijo besede, ki rušijo otrokovo samopodobo, kritike, žalitve, sarkazem.Pri vpitju na otroka ni problem samo v povzdignjenem glasu, saj verbalni del naših sporočil običajno predstavlja samo 10 %, ostalo sporoča naša mimika, kretnje, pogled, ton glasu. In tudi telesna govorica je v primeru jeznega starša lahko zastrašujoča in grozeča.
Izrednega pomena pa je vsebina tega, kar kričimo – še posebej ranijo besede, ki rušijo otrokovo samopodobo, kritike, žalitve, sarkazem. Žaljivo vpitje otroku, da je zguba in nesposobnež, je nekaj drugega kot vpitje, naj se vendar že obleče ali obupano kričanje »tako sem jezen, dosti imam vsega«.
Ne deluje!
Največja ironija pa je, da je vpitje neučinkovito. Vpijemo zato, da bi bili slišani, dosežemo pa ravno nasprotno. »Z vpitjem ne uspemo prenesti svojega sporočila otroku, saj je preveč zaposlen s tem, da se brani pred tem, kar doživlja kot grožnjo, da bi lahko dojel bistvo sporočila,« opozarja dr. Sihweilova. Nekateri otroci se v takšnih situacijah celo »izklopijo« in sčasoma postanejo »imuni«.
Dr. Straus poudarja, da se nikoli ne bi smeli posluževati vpitja za to, da spremenimo ali nadzorujemo otrokovo vedenje. Kričanje bi moralo biti zgolj neke vrste požarni alarm, ki se sproži samo v situacijah resnične nevarnosti (kadar želimo pridobiti pozornost otroka, ki želi storiti nekaj nevarnega).
Ali vpijete tudi na sodelavce in učitelje?
Kričanje bi moralo biti zgolj neke vrste požarni alarm, ki se sproži samo v situacijah resnične nevarnosti.Dr. Straus, ki je tudi sam oče dveh otrok, se zaveda, da je staršem včasih zelo težko zadržati svojo jezo in buren odziv, vendar nas ob tem sprašuje: Ali kričite tudi na nerodnega sodelavca? Ali kričite na prodajalca, ki vam stvari da v napačno vrečko? Ali kričite na otrokovega učitelja, če mislite, da je ravnal krivično? Verjetno ne. Zakaj se nam potem zdi, da je dovoljeno kričati na lastne otroke?
Del odgovora se sicer skriva v družbenih normah, ki tolerirajo kričanje na otroke. Straus meni, da bi morali spremeniti svoj pogled na to, prepoznati škodljivost tega ravnanja in se namesto tega usmeriti k drugim načinom izražanja jeze.
Viri: bhg.com, thenational.ae, nytimes.com
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!