Foto: ShutterstockStarši se zelo vznemirjamo zaradi svojih napak. Če me vprašate, kaj bi si kot mama želela početi bolje, se moj seznam zlepa ne bi končal. Rada bi bila neskončno potrpežljiva, sočutna in razumevajoča, z mirno odločnostjo bi postavljala meje ter vzgajala odgovorne in čuteče posameznike.
Žal ob tem trčimo ob svoje človeške omejitve. Ob svoj karakter in pomanjkljivosti, ki si jih nismo izbrali. Ob rane in vzorce iz otroštva. Ob svojo človeško naravo, ki kljub trudu ni svetniška. In hkrati ob karakter in človeško naravo svojih otrok. Nič čudnega, da se v družinah tako pogosto kreše!
Starši smo samo ljudje
Starši ne bomo nikoli popolni. Prav je, da se trudimo rasti v odnosih in biti dobra različica samih sebe, a utopično si je za cilj postaviti popolnost. Predvsem pa to nima nobenega smisla.
Starši smo iz mesa in krvi – in otroci morajo to videti. Na svoji koži morajo izkusiti, da si z nami ne morejo privoščiti česarkoli, ker nam bo prej ali slej počil film. Videti morajo, da naša potrpežljivost ni neskončna in da ne moremo vsakega navodila mirno ponoviti triinpetdesetkrat. Ob opažanju, da imamo tudi starši slab dan, da smo kdaj utrujeni in naveličani, spoznavajo, da je paleta občutij (in reakcij) del življenja. Vsi imamo svoje omejitve. Tako starši kot otroci si želimo biti slišani, upoštevani, ljubljeni in spoštovani, a tega ne izrazimo vedno na optimalen način. Seveda imamo odrasli večjo odgovornost in sposobnost samonadzora, a tudi ta ima meje, kot vsak dan izkušamo pri vzgoji.
Ob opazovanju naših šibkosti se otroci učijo
Vpitje in povzdigovanje glasu sta ena tistih stvari, zaradi katerih imamo starši največkrat slabo vest. A otroci se učijo tudi ob opazovanju naših padcev in šibkosti. Pravzaprav se naučijo precej Prav je, da se trudimo rasti v odnosih in biti dobra različica samih sebe, a utopično si je za cilj postaviti popolnost.pomembnega. Na primer tega, da bodo morali kdaj v življenju svoje meje postavljati tudi bolj »na trdo«. Spoštovanje si bodo morali izboriti z odločnim in včasih celo s povzdignjenim glasom. Zastopati bodo morali stališča, ki se bodo razlikovala od prevladujočega mnenja, sami se bodo morali boriti za vrednote ali vzpostavljati red sredi vsesplošnega kaosa. Pokazati bodo morali, da ne pustijo hoditi po sebi, in poskrbeti, da bo njihov glas slišan. Izboriti si bodo morali avtoriteto in najti svoj prostor pod soncem.
Vsega tega jim ne bo uspelo vedno doseči z mirno odločnostjo, ampak se bodo v življenju soočali tudi z jezo, razburjenjem, nepotrpežljivostjo, razočaranji, vzkipljivostjo. Pri sebi in drugih. Kje se bodo naučili soočiti s tem, če ne v lastni družini?
Izgubljanje živcev kot del družinskega življenja
Žaljenje, poniževanje in kritiziranje osebnosti zares nimajo mesta pri vzgoji, saj delujejo skrajno destruktivno. A če smo iskreni, se v odnosih do oseb, s katerimi smo tesno čustveno povezani, ne bomo mogli povsem izogniti povzdignjenemu glasu, občasnemu vpitju in izgubljanju živcev.
Čeprav ne gre za prakso, na katero bi bili ponosni, imamo zaradi nje lahko vsaj malo manj slabo vest. Ker otrokom z njo pokažemo, da smo običajni ljudje. S povzdignjenim tonom si včasih izborimo glas, ki ga otroci tako radi preslišijo. Ob naši ranljivosti otrokom pokažemo, da resnično življenje ni sestavljeno samo iz idealnih odnosov in spoštljivih posameznikov. Na koncu pa jim pokažemo tudi, kaj pomeni, ko se po napaki opravičimo in pobotamo.
Kaj si bodo otroci zares zapomnili?
Moji otroci si bodo brez dvoma zapomnili, da je bila njihova mama kdaj tečna. Navodilo je dvakrat ponovila mirno, v tretje pa je pogosto že kričala. Včasih je bila nepoštena. Včasih naveličana. Občasno se je posluževala neprimernih vzgojnih metod, nad katerimi je celo sama obupovala. Na vse to nisem ponosna.
A upam in verjamem, da si bodo zapomnili tudi, kako neskončno rada sem jih imela. In upam, da bodo razumeli – če ne prej, ko bodo imeli svoje otroke – da je bila njihova mama samo človek. Računam, da se bodo tudi ob mojih človeških mejah in napakah učili in rasli. Upam, da si bodo zapomnili, kako smo kot družina držali skupaj. In da bo končni seštevek tehtnico na koncu prevesil na pravo stran.
