Starši, ki vpijejo na otroke, otroke trenirajo za vpitje

Vir: Flickr

Vpitje na otroka se zdi naraven odziv, kadar se otrok neprimerno obnaša, še posebej, kadar so starši v stresu in je njihova potrpežljivost že izčrpana. Vpitje na otroka je lahko tudi oblika olajšanja, discipliniranja ali pa se zdi kot edini način, kako pritegniti otrokovo pozornost.

A v resnici je vpitje na otroka zanj škodljivo. Če je vaš cilj, da bo otrok dejansko razumel, kar mu želite sporočiti s kričanjem, se boste morali naučiti učinkovitejših metod.

Psihološki učinki vpitja pri otrocih: boj, beg ali zamrznitev

Vpitje je starševska »tehnika«, brez katere starši lahko živimo. Potrebno si je zapomniti le nekaj pravil proti vpitju ter upoštevati nasvete, ki nam pomagajo, da se naučimo, kako prenehamo vpiti na otroke, ne glede na to, kako razburjeni smo.

Starši, ki vpijejo na svoje otroke, negativno vplivajo na razvoj njihovih možganov. Ko starši vpijejo na svojega malčka, ki ima nerazvit prefrontalni korteks, si situacijo razlaga kot nevarnost in tako tudi reagira; torej se bori, beži ali zmrzne. Posledično lahko udari, pobegne ali pa zamrzne. Nič od tega za razvoj možganov ni dobro.

Hkrati posebej majhen otrok ne razume zares, kaj je storil narobe, ko ste nanj zakričali, saj se ob vpitju na nek način izključi. Če boste torej želeli, da vas razume in naredi drugače, boste morali z njim bolj zdravo komunicirati.

Prav tako se v otroku poruši občutek varnosti in zaupanja v starše, ki nanj vpijejo. Otrok namreč še ni dovolj čustveno zrel, da bi razumel vpitje in njegov smisel.

Ko vpitje postane normalno

Vpitje normalizira vpitje. Če starši vpijejo, to za otroka postane normalno, običajno, sprejemljivo in sčasoma se temu prilagodi tudi otrok. Otrok, na katerega se redno vpije, nazadnje presliši tudi kričanje.

Če se vpitje ponavlja, se v otroku zakorenini in mu sporoča, kako naj ravna z drugimi. Posledično otrok sam začne kričati na starše in vse druge ljudi.

Katere druge strategije lahko izberete?

Prepoznajte sprožilce, ki sprožijo vpitje. Če gre za majhne otroke, se zavedajte, da ne naredijo nečesa samo zato, da bi vas jezili. Poslužite se humorja in preko njega otroku pomagajte ločiti se od problematičnega vedenja, saj tako ohranite tako avtoriteto kot tudi zaupanje. Razumete, da vitje otroka uči vpitja (še posebej v težavah in stiskah) – je to res lekcija, ki bi jo radi predali otroku? Glas dvignite le, v ključnih situacijah, ko se otrok lahko poškoduje. Sicer pa se osredotočite na mirno komunikacijo, preko katere vsa bo otrok lahko resnično razumel.

Obstajajo tudi primeri, ko je v redu zavpiti

Na primer, kadar obstaja resnično huda nevarnost. Če se zavedate učinka vpitja, ga lahko uporabite tudi pozitivno, na primer, ko vidite, da bo otrok ogrozil svoje življenje, če bo storil le še korak ali potezo, ki jo namerava. Takrat lahko vpitje pripomore k zamrznitvi, ki reši življenje. Ko pridobite pozornost, znižajte glas in pojasnite, zakaj je bilo potrebno dvigniti in ojačati glasnost.


Preberi še:


Komentarji

  1. Odlično napisano, tisti, ki se iskreno odločamo, da bomo podarili življenje, se zavedamo, kakšne težave nas čakajo poleg čudovitih trenutkov z otroki, ampak če ne znamo ravnati človeško, sočutno, da razumemo otrokova čustva, je to v nas težava, ki jo moramo odrasli rešiti. Priporočam, da se zavemo otroka v sebi, da ga ne zanemarjamo, da iskreno otrokom povemo, da smo tudi slabe volje, da smo jezni, da smo utrujeni. Ker nikakor nismo popolni starši. Če se zgodi vpitje, se tudi otrokom opravičimo, obrazložimo.
    Vaja dela mojstra, pozorni moramo biti na sva svoja čustva, in bolj ko bomo to vežbali, bolj bomo znali umiriti svoje strahove, dvome in lažje bo pri odnosu z otroki.
    KO vpijemo na otroka, ga postane strah in nam ne bo več zaupal. Otroci potem sledijo vrstnikom, to pa ni dobro, posebej v najstniški dobi.

Komentiranje je onemogočeno.