Kaj je najpogostejši vzrok, da ponorimo na svoje otroke?

Vir: Shutterstock

Zakaj nam staršem včasih »poči film«, čeprav se trudimo, da otrok ne bi vzgajali z vpitjem? Odgovor je tako enostaven, da ga zlahka spregledamo …

Ko odločitev, da bomo ostali mirni, ne pomaga

Vsi vemo, da so otroci otroci. Vemo, da so počasnejši od nas, da se šele učijo izražati svoja čustva (pogosto z jokom in vpitjem), da imajo izbruhe trme in da pogosto slabo slišijo. Čudno bi bilo, če bi bilo drugače. Pa vendar včasih s težavo ohranimo potrpljenje ob njihovem nerganju, metanju po tleh in pregovarjanju o istih stvareh.

Saj veste, zjutraj se zbudite in si rečete: Danes bom mirna in potrpežljiva mama. Ne bom se obremenjevala z otroškimi muhami, ampak se bom osredotočala na to, kako velik dar so. Ne bom se razburjala, ampak bom sočutna, a hkrati odločna. Odličen načrt!

Potem se začne. Sin je grozansko prizadet, ker so edine hlače, ki bi jih bil pripravljen obleči, v pranju. Njegov obup traja kakšno uro.

Za jutranje umivanje bi otroci lahko prislužili Nobelovo nagrado za počasnost.

Kolikokrat sem ti že rekla, da daj skledico zraven posode z mlekom, ko nalivaš, sicer … se bo … mleko razlilo po mizi.

In nato najljubši del dneva, odhod od doma. Kako lahko en sam par čevljev v otroku izzove tako nepojmljivo dimenzijo počasnosti??

Aaaaaaaaaaa!

Zakaj je tako težko ohraniti mirno kri?!

Zakaj je zgoraj opisana situacija za večino staršev stresna? Zakaj se moramo zadrževati, da ne izbruhnemo? Zakaj nam kljub zavedanju o otrokovih razvojnih fazah začne trzati levo oko? Odločili smo se, da bomo mirni. Želimo si biti mirni. Trudimo se biti mirni. Zakaj je potem tako težko?!

Ko si s prijateljicami delimo stiske ob turbulentnih družinskih jutrih, se nasmejemo lastnim prigodam. Saj v resnici vemo, da je dvoletnik pač eksploziven, ker drugače ne zna izraziti svojih intenzivnih občutkov. Da se štiriletnik šele uči nalivati mleko. In da je otroški tempo obuvanja pač drugačen od našega. Ko se ozrem nazaj, se vse skupaj sliši zabavno.

A v tistem trenutku mi ni niti najmanj do smeha. Pravzaprav sem vesela, če mi uspe takšno jutro prebiti brez vpitja, groženj in razburjanja. (In žal mi kdaj tudi spodleti.)

Kdo želi, da je vse po moje – jaz ali otroci?

Klik se mi je zgodil med klepetom z modro žensko, ki je po poklicu psihiatrinja. Omenila sem ji svojo težavo – ob živce me spravljajo stvari, za katere vem, da me ne bi smele. Pa me! In kar je še huje, ob njih se včasih tudi neprimerno odzovem.

Čeprav se imam za odgovorno in zrelo odraslo osebo, me iz tira vrže vse, kar se ne sklada z mojim načrtom. To, da imajo otroci drugačne prioritete od mojih. To, da imajo svojo voljo, ki se ne sklada vedno z mojo. 

Mirno me je pogledala in me prek nekaj spretno postavljenih vprašanj pripeljala do tega, da se mi je posvetilo: »Ponorim takrat, kadar ni vse po moje!«

Smešno, ali ne? Čeprav se imam za odgovorno in zrelo odraslo osebo, me iz tira vrže vse, kar se ne sklada z mojim načrtom. To, da imajo otroci drugačne prioritete od mojih. (Žal med njimi nikoli ne bo obuvanja čevljev.) To, da imajo svojo voljo, ki se ne sklada vedno z mojo. To, da počnejo stvari po svoje in razmišljajo po svoje. Vse, za kar sem v resnici globoko hvaležna. Jaz pa se ob tem trmam kot … No, kot dvoletnik.

Seveda imam kot mama odgovornost za vodenje in vzgojo otrok. Ne morem jim prepustiti vajeti ter se distancirati od reševanja težav in usmerjanja. A v veliko pomoč mi je zavest o šibki točki, v kateri se starši ne razlikujemo dosti od otrok – vsi želimo imeti svoj prav in smo jezni, kadar to ni mogoče.

Še vedno se bom kdaj razjezila (samo človek sem …), a bom pri tem poskušala biti pozorna na tisti impulz, ki mi govori: Nalašč te živcirajo, samo da ne moreš izpeljati svojih načrtov! In če jih ne izpelješ, bo vse narobe!

Jutri zjutraj bom gotovo bolj mirna. Morda mi bo trzalo levo oko, a odločila sem se, da ne bom kričala in cepetala, če stvari ne bodo šle čisto tako, kot sem si zamislila. Ta del bom prepustila otrokom.