Že po 90 sekundah odlašanje z odzivom na njegov jok je dojenčka težko potolažiti, kar ustvarja začaran krog izčrpanih staršev in neutolažljivih otrok …
Večina joka, ki ga pripisujemo dojenčkom kot nekaj normalnega, je pravzaprav že klic iz obupa ob stresu, ki ga doživlja otrok, ki je ločen od mame. Seveda vsi dojenčki jokajo, velika pa je razlika v trajanju. Antropologe je ob bivanju v prvinskih plemenih pogosto presenetilo, kako malo njihovi dojenčki jokajo.
Bušmanska mati čaka 6 sekund, ameriška 5 minut
Dojenček iz plemena bušmanov prične jokati ravno tako pogosto kot zahodni dojenček – približno 11-krat na uro pred 3. mesecem življenja in 17-krat na uro po 12. – le trajanje joka je veliko krajše, saj se bušmanska mati odzove v 6 sekundah. Bušmanski dojenčki jokajo povprečno 28 minut dnevno, ameriški pa dve uri. Razlika je v tem, da ameriške matere čakajo 4-5 minut, preden jokajočega dojenčka vzamejo v naročje (pred tem mu dajejo dudo, stekleničko, ga obračajo, trepljajo po hrbtu, zibajo z vozičkom …). A že 90 sekund je dovolj, da dojenček preide v stanje, v katerem ga je težko umiriti in potolažiti.
Jok naj bi »krepil pljuča«?
Poskusite se vživeti. Jok predstavlja velik stres in napor za dojenčkovo telo: odzove se celotno njegovo drobovje, črevo se napne, srce prične močno biti, dihanje postane sunkovito, roke in noge otrdijo, ko krilijo po zraku, obrazne mišice se napnejo, v krvni obtok stečejo stresni hormoni. Ob tem otrok troši dragoceno energijo, ki bi jo sicer usmeril v svojo rast, razvoj, spoznavanje sveta. Če se na novorojenčkov jok dolgo in pogosto nihče ne odzove, to pušča trajne posledice za njegove možgane.
Dolgotrajen jok vpliva tudi na otrokovo spanje. Če ste pomirjeni, kako globoko in sladko je otrok zaspal, potem ko je končno nehal jokati, se močno motite. Če se otrok z izčrpavajočim jokom »omami« v spanje, preskoči faze lahkega spanca in gre naravnost v globok in dolgotrajen spanec, kar je primitiven odziv na stres in način varčevanja z energijo. Vse skupaj močno oteži dojenje in povezovanje s starši. Jok vpliva tudi na dojenčkovo sposobnost učenja. Poleg tega, da mu jemlje dragocen čas za mirno opazovanje, si stvari, ki jim je sledil jok, veliko slabše zapomni.
Lahko dojenčki z jokom »manipulirajo«?
Šele med 4. in 6. mesecem začnejo dojenčki vzpostavljati povezavo med svojimi dejanji in tem, kar jim sledi. Pred tem niso dovolj mentalno zreli, da bi lahko delovali z nekim določenim namenom. Mišljenje, da dojenčki nekaj »zahtevajo«, je povsem tuje delovanju njihovih možganov.
Jok je preprosto dojenčkov način sporočanja potreb in izražanja občutkov (nahrani me, previj me, pokrij me, odkrij me, stisni me, daj mi nekaj za sesanje, uspavaj me, strah me je, preglasno je, osamljen sem, igraj se z mano …)
Otroci ob telesu pol manj jokajo
Jok pa ni enak joku in z vsakim odtenkom otrok sporoča nekaj drugega, kar je staršem sprva težko razvozlati. A v dveh tednih po rojstvu se povezana mati že nauči razpoznavati ključne otrokove signale. Veliko bolj negotove so matere, ki so fizično več ločene od otroka, saj v tem primeru komunikacija sloni le na zvočnem signalu. Kjer je otrok neprestano v telesnem stiku z materjo, pa so ti znaki raznovrstni, zato jih mati laže razpoznava in se hitreje odziva. Takšni otroci malo jokajo in se hitro potolažijo, daljši jok pa je pri njih jasen znak za bolečino.
V kanadski študiji so ugotovili, da so otroci, ki so jih starši do 3. meseca nosili 4,5 ur dnevno (v naročju in v mehkih nosilkah), jokali 43 odstotkov manj od tistih, ki so bili nošeni 2,5 ur, v večernem času pa celo 51 odstotkov manj.
Trpi tudi mama …
Neodzivanje na otroški jok je za mamo prava agonija. Predirljiv zvok dojenčkovega joka (20 decibelov glasnejši od običajnega govora in že blizu glasnosti prometne ulice) povzroči v materinem telesu pravi izbruh: sprosti se oksitocin, povišata se srčni utrip in krvni tlak, temperatura njenih dojk se dvigne, iz njih prične curljati mleko … Mati začuti močan vzgib, da bi vzela v naročje otroka in ga potolažila.
Mame preprosto niso narejene za to, da bi ignorirale otroški jok. Čeprav ji kak strokovnjak za vzgojo priporoči, naj se ne odzove prehitro, je težko prepričati materine hormone, naj tega ne počno. Z neodzivanjem mati zatre svojo lastno naravo. Narava jo vleče v eno smer, kultura v drugo. Če sledi prvi, ima slab občutek, da je preveč popustljiva in mehka, če sledi drugi, pa ima občutek, da je zapustila svojega otroka. Kakšna zmeda!
Vir: dr. Sharon Heller – The Vital Touch
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
