Jasmina Kozina Praprotnik: “Ravno zato, ker si mama, moraš ostati v formi.”

Kaj vas je spodbudilo, da ste vzljubili gibanje in iz tega naredili svojo življenjsko zgodbo?

Že od malega sem oboževala gibanje in hitro sem ugotovila, da je telesna dejavnost dober način, da dodatno osmislim svoj dan. Imam pa srečo, da lahko s tem nadaljujem tudi poklicno. Hitro sem ugotovila, da svojega poslanstva ne vidim v pisarni, in sem se potem dodatno izobrazila še za tekaško trenerko. Tako je zdaj moje delo moj hobi. Delam z ljudmi in jim skušam pokazati, kako lahko z gibanjem lažje in lepše preživijo vsak dan ter dvignejo kvaliteto svojega življenja.

Vsak otrok ima neko naravno potrebo po gibanju. Na kateri točki pride do tega, da se zasedimo?

Gre za zelo naraven proces. Otrok je brezskrben, razmetava s svojo energijo in se ne obremenjuje s tem, kako bo jutri. Potem pa pride življenjsko obdobje, ko postajaš z energijo vse bolj varčen. Na osnovi številnih raziskav gibanja mladih, so ugotovili, da se prične velik upad v gibanju v zgodnji adolescenci med 10. in 13. letom starosti. To je v bistvu preživitvena strategija, začneš se obnašati bolj ekonomično in varčuješ z energijo. Gre za nezavedne mehanizme v našem obnašanju.

Problem pa je, da so današnje življenjske okoliščine takšne, da nas ne spodbujajo k rednemu gibanju, ki je bilo več tisočletij potrebno za preživetje. Mlad človek se še ne obremenjuje s tem, kako zelo škodljivo je to zanj. V odrasli dobi pa običajno vidi, da mu pri iskanju nekega duševnega in telesnega ravnotežja, manjka prav gibanje. Rekreacija je prav to – iskanje ravnotežja med tem, koliko energije daš od sebe in koliko je dobiš nazaj.

Kakšno vlogo imajo starši pri tem prehodu iz faze skrajne živahnosti v pretirano umirjenost?

Zagotovo imamo svoj delež. Naloga starša je, da otroka spodbuja k gibanju. Ne z besedami, ampak z zgledom – da se tudi sami gibljemo in da to počnemo skupaj z otroki. Aktiven starš bo lažje dober zgled in bo lažje pokazal otroku, da je gibanje prijeten način preživljanja prostega časa, nekaj, kar je del našega tedenskega programa.

Ni potrebe, da otroke prezgodaj ozko usmerjamo v šport. Velik del gibanja naj bo skupaj s starši, brezskrbno, v naravi, brez strogih pravil, samo veselje do gibanja in druženja. Ko skupaj začutiš to veselje do gibanja, dobiš tudi motivacijo, da to počneš še naprej. Takrat je prehod v fazo sedenja manjši in otrok lažje ostane aktiven.

Vi imate štiri otroke, kajne?

Ja, midva imava štiri otroke, dva fanta in dve dekleti. Noben od njih ne trenira atletike, vsak si je izbral nekaj drugega. Vendar so vedno z nama na raznih tekaških dogodkih, potovanjih, izletih. To, da gremo teč je pri nas nekaj samoumevnega. Pozorna pa sva na to, da nikoli ne vsiljujeva, da gibanja ne doživljajo kot stres. Gibanje mora biti vedno užitek. Če ga vzamemo kot takega, ga otrok sprejme kot nekaj lepega. Vidiva, da je najin pristop kar dobro sprejet, saj so se vsi štirje otroci že večkrat sami odločili, da bi sodelovati na tekih na deset kilometrov in so pri tem sproščeni in zadovoljni.

To, da mora biti gibanje prijetno, se mi zdi zelo pomembno. V nekem drugem intervjuju ste dejali, da je za marsikaterega otroka prav šolski kros tista točka, kjer preforsiran in zadihan sklene, da tek ni zanj …

Tako je. Če daš na tekmovanje otroka, ki ni treniral za tekmovanje, narediš več škode kot koristi. Vsiljevanje tekmovanja je lahko zelo tvegano. Krosi so prijetni za prve tri tekmovalce, ki so zmagovalci. Za ostale pa pogosto pomenijo travmo. Veliko ljudi, ki pride teč v našo rekreativno skupino Urbani tekači, ima slabe spomine na šolske krose. Tek so takrat zasovražili, nato pa 30 let niso počeli ničesar. Šele okoli 50. leta so se odločili, da poskusijo teči na drugačen, bolj prijeten način.

Nedavno sva z možem Urbanom delala z razredom otrok. Cilj nam je bil, da se naučimo uživati v teku, da je pri tem vsem prijetno neglede na njihovo različno telesno pripravljenost.

Kako ste to dosegli?

Da nekdo vzljubi tek, je odlična metoda izmenjevanje teka in hoje. Zelo daleč lahko pridemo na ta način. Začeli smo počasi. Noben otrok naju ni smel prehiteti. Tik preden bi jim postalo prenaporno, smo se s hojo spočili. Nekaj korakov, potem naprej v tek. In spet hoja. Samo za zadnjih 200 metrov sva jim rekla, da je prosto in kdor želi, lahko oddirja naprej, kdor pa ne, pa skupaj nadaljujemo v prijetnem tempu. Največje zadovoljstvo nama je bilo, ko so otroci na koncu rekli: »Mi bi še.« In prav to je vodilo, ki bi ga morali uvesti tudi v šole. Da otrok na koncu želi še. Ne pa da komaj čaka, da bo konec. Cilj je, da se ob koncu vadbe dobro počutimo. Če se ne, bomo iskali bližnjice, da se vadbi izognemo.

Težava je tudi, da otroke danes zelo zgodaj usmerjamo v profesionalni šport. Bi bilo torej bolje, namesto na trening, gremo vsako popoldne starši skupaj z otrokom v naravo in se tam gibljemo spontano …

Točno tako. Včasih se nam zdi, da je najlažje otroka vpisati v krožek in tako kupiti čas zase. Ampak s tem tako veliko zamudimo. Najlepši družinski trenutki so, ko skupaj preživimo čas zunaj, v naravi, ko gledamo v isto smer in opazujemo isto drevo. To je drugačna povezanost, kot če samo sedimo za mizo in otroka sprašujemo, kako je bilo v šoli. Vreme ni ovira. Otroci imajo najlepše spomine prav na tiste izlete, ko je na primer deževalo in smo kljub temu šli ven v pelerinah, nepremočljivih čevljih in s kapo. Takrat prideš v pravi stik s sabo in naravo.

Ima tek oziroma gibanje tudi neko duhovno razsežnost?

Brez dvoma. Jaz pravim, da je tek naša terapija. Današnje življenje je hitro in naporno. Potrebujemo terapijo. In če izbiramo med alkoholom, tabletami ali gibanjem, je gibanje brezplačno in ima samo pozitivne stranske učinke. Toliko koristi ima, da je precej tvegano, če se ga ne lotiš.

Šport ti da disciplino. Nauči te, da greš naprej tudi takrat, ko bi se raje ustavil. Nauči te zavedanja, da boš zmogel.

Kako pa nam staršem lahko šport, gibanje in dobra telesna pripravljenost pomagajo pri vzgoji?

Šport ti da disciplino. Nauči te, da greš naprej tudi takrat, ko bi se raje ustavil. Nauči te zavedanja, da boš zmogel. Ponosen si nase in si rečeš: »Bravo, zdržal sem.«

To, da se dobro premigaš in zadihaš, ti da neko veselje do življenja in sproščenost. V telesu se ob gibanju zgodi kup kemijskih reakcij, ki zelo blagodejno vplivajo na naše počutje. Da sploh ne govorimo o zdravju in imunskem sistemu. Med športom si zelo tukaj in zdaj, pri tem si bolj pristen. Na težave, ki te pestijo, med gibanjem lažje pogledaš z drugega zornega kota, ko jim tako zmanjša težo in jih lažje obvladaš. Postaneš močnejši, tako fizično kot duševno.

Otrokom gibanje daje tudi priložnost, da se učijo sodelovanja, fair playa, spoštovanja drugega. Razvijajo socialne veščine, učijo se reševati nesporazume, sodelovati in biti del ekipe. Gibanje vpliva na koncentracijo, spomin, razpoloženje. Otrok, ki se redno giblje, je bolj sproščen, manj tesnoben in se bolje sooča z izzivi.

Kaj bi svetovali staršem, ki imajo otroke, ki se ne želijo gibati?

Bodite zgled. Gibajte se sami in vključite otroke, na zabaven način, brez prisile. Pokažite jim, da je gibanje prijetno. Začnite z majhnimi koraki, skupaj odkrivajte lastno veselje do gibanja. Nikoli ne silite, ampak spodbujajte igro in radovednost.

Tudi majhne stvari štejejo. Hoja po stopnicah, hoja do šole ali trgovine, krajši večerni sprehodi, igre na igrišču, tek okoli bloka. Ko se vse skupaj sešteje, ima velik učinek. Ključno je, da gibanje postane del vsakdana, ne pa obveznost.

Ali ste že imeli otroke ali odrasle, ki so prišli popolnoma neaktivni, pa so potem naredili preobrat?

Ogromno jih je. Recimo ljudje s prekomerno težo ali bolečinami v hrbtu … po nekaj mesecih preprostih vaj in hoje, z res kratkimi odseki teka, se počutijo dosti bolje, imajo več energije in samozavesti.

Kako pa motivirati odraslega, ki se dolga leta ni gibal, da začne?

Ključno je, da začne počasi, korak za korakom, z majhnimi cilji, ki jih lahko doseže. Če je cilj previsok, hitro obupa. Veliko pomaga družba. Če greš sam, je težje. Če pa imaš ob sebi nekoga na podobni ravni, je veliko lažje.

V Ljubljani z možem Urbanom vodiva tekaške urice Gremo od hoje do teka za začetnike. To je za udeležence brezplačno, financira nas občina. Gre za ljudi, ki pridejo iz kavča. V trimesečnem programu pridemo od nič do tega, da človek sproščeno teče dve minuti in hodi minuto. V eni uri pa tako naredimo tudi do 5 kilometrov. To so tako lepe zgodbe. Ljudje spremenijo odnos do sebe in svojega življenja, ko spoznajo, kaj zmorejo in začnejo uživati v tem enostavnem gibanju. Tek je namreč najbolj naravno gibanje in je tako zelo del nas.

Obstaja starost, ko je prepozno za tek?

Seveda ne. Nikoli ni prepozno. Kot zanimivost – na ljubljanskem maratonu bom spremljala Kazimiro Lužnik, ki je stara 91 let. Je redna tekačica in še vedno polna energije. Omejitev večinoma torej niso leta ampak naš način razmišljanja in življenja.

Ženske pogosto po materinstvu kar nekako pozabimo na to, da bi morale zase poskrbeti tudi z gibanjem …

Ravno zato, ker si postala mama, moraš ostati v formi. Zase, za otroka, za moža … da boš kos vsemu, da boš bolj zdrava … da boš vzgled svojemu otroku …  da boš zdrava tudi še, ko bo tvoj otrok imel otroke, da boš lahko dobra babica. So stvari, ki jih lahko zate naredijo drugi, to pa je stvar, ki jo lahko narediš le ti. Najdimo načine, da vključimo v svoj vsakdan čim več različnega gibanja.

Ljudje spremenijo odnos do sebe in svojega življenja, ko spoznajo, kaj zmorejo in začnejo uživati v tem enostavnem gibanju.

Kaj pa druga kategorija – ženske pred in v menopavzi?

To je obdobje, ko je gibanje neprecenljivo. Naše telo se spreminja – zmanjšuje se mišična moč, kostna gostota se redči, srce izgublja nekaj elastičnosti. Evolucijsko gledano je to precej trdo. Z izgubo menstruacije naj bi postale »manj potrebne«. Toda prav tu imamo možnost, da pišemo svojo zgodbo drugače. Z rednim gibanjem lahko upočasnimo te procese, ohranimo moč, prožnost in vitalnost. Aktivnost nam omogoča, da ostanemo polne energije, samozavesti in življenja.

Kako?

Zelo pomembno je, da v tem obdobju poleg hoje, kolesarjenja ali teka vključimo v svoj vsakdan tudi vaje za moč. Samo z njimi bomo ustavile upad mišične moči in zaustavile kopičenje maščob. Do petdesetega leta je morda dovolj gibanje z lastno težo, po petdesetem pa je zelo smiselno vključiti tudi uteži. Ne potrebujemo veliko, ni treba hoditi v fitnes. Dovolj je, da si kupimo eno utež. Recimo tako imenovani kravji zvonec ali po angleško kettle belt in se poučimo, kako vaditi z njim. Gre za deset minut na dan, ampak je to bistveno.

Druga nujna stvar so poskoki. To je najboljše zdravilo proti osteoporozi. Redni poskoki (s predhodnim ogrevanje seveda), dajejo našim kostem sporočilo – ostanite močne.

In pa kratke intenzivne vaje, med katerimi se zadihamo. Ni nujno, da je tek, lahko je hitra hoja v klanec. Da se naša pljuča napolnijo do maksimuma in se naš utrip močno poveča. 20, 30 sekund in odmor. In potem spet, recimo vsaj 5 krat.

Kaj pa prehrana?

Posebej pozorni moramo biti, da še vedno vnašamo dovolj beljakovin. Lahko so rastlinskega ali živalskega izvora. Prekinitveni post pa za ženske večinoma ni primeren. Oziroma je morda primeren za ženske, ki se nič ne gibljejo. Če pa smo dejavne, pa prekinitveni post ni potreben niti primeren, saj lahko telesu hitro primanjkuje hranil. Za nahraniti mišice potrebuješ veliko več kalorij. Če telesu ne damo dovolj hranil, se zanimivo začne dogajati nekaj nerazumnega, kopičiti pričnemo maščobne obloge v predelu naših glavnih organov, torej trebuha – z namenom, da jih zaščitimo in privarčujemo energijo zaradi strahu pred pomankanjem. Meni osebno prekinitveni post res ne ustreza. Želim jesti manjše obroke skozi ves dan, s poudarkom na beljakovinah, vlakninah in dovolj kvalitetnih ogljikovih hidratih.

Vi sicer uživate le vegansko prehrano. Velikokrat imamo predsodek, da aktivno življenje in veganstvo ne gresta skupaj. Nam posvete več o vaši izkušnji?

Vegetarijanka sem od svojega dvanajstega leta. Od takrat naprej poslušam, da ne bom imela moči za to ali ono. Pa sem bila in sem tudi zdaj gibalno še vedno precej nadpovprečna.

Naj povem lepo ali grdo?

Kot čutite …

No, v svojem prebavnem sistemu ne želim imeti trupla. Moj sošolec je imel poletno delo v klavnici in me je takrat povabil naj ga obiščem. Razkazal mi je klavnico … Mislim, da bi vsak, ki bi obiskal klavnico … ne imel poti nazaj. Takrat sem nehala jesti meso in ugotovila, da mi to zelo ustreza. Moj mož je bil mesojed. Pozneje je k temu znanstveno pristopil, se poglobil in ugotovil, da je mnogo plusov pri prehodu na rastlinsko hrano. Sam jih je tudi izkusil, znebil se je kar treh ponavljajočih težav: smrčanja, senenega nahoda in vnete kože.

Seveda tega ne moreš prepustiti zgolj naključju. Imam srečo, da me hrana zelo zanima. Želim uživati hrano, za katero vem, da me podpira, in ne ovira. Da želim uživati hrano, ki v mojem telesu ne sproža vnetnih procesov, ampak me nahrani in mi daje moč. Ni mi težko in tudi drugim, ki jih poznam ni. Danes imamo tolikšno izbiro …

Glede zdravja … še prehlajena nisem. Ne vem ali je to le gola sreča ali pa ima tu zraven tudi kaj hrana.

Želim uživati hrano, za katero vem, da me podpira, in ne ovira.

Kaj pa vaši otroci?

Najini otroci so prav tako rastlinojedi. Če kdaj želijo kaj poizkusiti, jih podpirava, sicer pa so zrasli v to, da jejo to, kar jeva midva. Noben od otrok ni imel nikoli vnetja ušes in zelo malo so bili bolni. Pri nas so skoraj vsak dan na jedilniku stročnice. Tudi mleka in mlečnih izdelkov ne uživamo. Jemo čim bolj lokalno in sezonsko. Velikokrat skuham ajdovo, proseno kašo … osnovna živila, ki jih zabelim s kvalitetnim oljem … pa čim več zelenjave, sadja …

Kaj vam pomeni duhovnost?

Duhovnost najbolj doživim v naravi. Ko gledam vso to lepoto okoli sebe, ta čudež … takrat začutim presežnost in povezanost z vsem. Pa seveda tudi hvaležnost. Zame je tek tudi duhovni trenutek.

Kako z možem skrbita za povezanost?

Z možem sva povezana tako zasebno kot službeno in to nama je všeč. Se zelo dopolnjujeva. Bi lahko rekla, da sva kar na stalnem zmenku.

Imata tudi izkušnjo sestavljene družine …

Res je. Prvo hčerko, ki je že odrasla, imam iz prve veze.

Kako ste zastavili stvari, da je bilo za vse v redu?

Moja izkušnja je zelo lepa. Z bivšim partnerjem se nikoli nisva kregala. K sreči stanuje dovolj blizu, da je lahko bila hčerka pri obeh. Včasih se je zdelo, da je celo privilegirana, da ima dva očeta in dve mami. Če je spoštovanje in so normalni odnosi, je to lahko tudi za otroka v redu.

Imate kot mama štirih otrok še kak vzgojni nasvet za starše?

Prvi nasvet je ta, da je nujno, da otroku z vzgledom privzgojimo ljubezen do gibanja. Drugi pa je ta, da pri vzgoji ne more biti veliko demokracije in prigovarjanja. Če se midva z možem nekaj odločiva, tako je. Otroku je lažje, saj mu skrajšamo obdobje upiranja. Moč mora ostati v rokah staršev in pomembnih stvari ne moreš prepustiti trenutnemu razpoloženju otroka.