Imeti otroka je popolnoma nova življenjska situacija za oba starša

Foto: Canva

Težko pričakovani otročiček si je srečno utrl pot na ta svet in presrečna starša ga prineseta domov. Tam pa se potem, namesto neprestane suhe sreče, prav čisto vsakemu paru zgodi čustvena drama. Neizogibno pridejo trenutki, ko še samega sebe ne prepoznaš, kaj šele, da bi zares dojemal dogajanje v sozakoncu.

Imeti otroka je za mamo in očeta povsem nova življenjska situacija

Čeprav se verjetno večina parov resno in zavzeto pripravlja na prihod dojenčka in je tako tudi prav, se je na vse nemogoče pripraviti. Spremembe so namreč silne in vseobsegajoče. Nikoli do tedaj ženska še ni bila mati. Že sama nosečnost in akt poroda predstavljata najbolj intenzivno spremembo, ki jo žensko bitje kdaj lahko doživi. Kako se sploh pripraviti na stvari, ki jih ne poznaš? V istem hipu si lahko presunjena od ljubezni in sreče, prestrašena in negotova, utrujena do skrajnih meja, v skrbeh … Čuti, ki jih morda dotlej sploh nisi poznala, zagotovo pa jih nisi razvijala, so naenkrat v popolni pripravljenosti, ob tem pa večina maminih osnovnih potreb ostaja v drugem planu. Lahko se dogaja vse naenkrat, lahko se dogaja katerakoli možna kombinacija naštetega. Kakšen dan bo šel kot po maslu, kakšen dan pa bo mamica čutila popolno nemoč, nesposobnost, razočaranje nad svojimi čustvi, naveličanost, spraševala se bo, kaj ji je tega treba bilo in če je res dobro premislila, ko se je odločila za otroka, ker tole pač presega vse njene moči. Svoje pridajo še hormoni, ki plešejo svoj, do tedaj povsem nepoznani ples. Drama!

Očka bo po drugi strani hkrati ponosen, očaran, negotov, neroden, prestrašen, večkrat pa mu tudi ne bo jasno, kam je izginila tista nekdanja družica, ki si jo je skrbno izbral in bil prepričan, da bosta skupaj spletla najboljše gnezdo za družino. Kot moški bo čutil potrebo po zaščiti in rešitvah. A kaj, ko bodo kake, njemu povsem logične, dobronamerne rešitve za mamico vir razočaranja, joka in občutka popolne nerazumljenosti.

Pred porodom je dobro ozavestiti, da gresta na povsem novo in neznano pot.

Kaj lahko načrtujemo in česa ne moremo?

Pred porodom je dobro ozavestiti, da gresta na povsem novo in neznano pot. Četudi imata sestro ali prijateljico z majhnim dojenčkom, ki ju opazujeta in se ob njima »učita«, morata vedeti, da je opazovati ali držati v naročju dojenčka nekoga drugega eno, imeti in skrbeti za lastnega otroka pa povsem nekaj drugega.

Vnaprej računajta tudi na to, da nimata pojma, kako se bosta odzvala. In da, predvsem mamica, ne ve česa si bo želela. Seznam pričakovanj pred porodom naj bo kratek, zraven pa naj bo priložen velik nepopisan list za želje, ki jih bosta začutila sproti. Naloga očka ni, da dela kljukice na seznamu, ampak predvsem, da mamico podpre v njenih občutkih. Vnaprej recimo ne veste, ali vam bodo prijali obiski. Nesmiselno si je torej narediti načrt, kdo naj kdaj pride pogledat dojenčka. Očka je tisti, ki naj posluša mamine želje in občutke in jih skomunicira. On naj, po dogovoru z vami, zariše meje okoli novonastale družine. Kdo, kdaj, za koliko časa in kako pogosto naj pride, da za mamico in/ali otročka ne bo prenaporno oziroma da vam bo še v veselje.

Naloga očka ni, da dela kljukice na seznamu, ampak predvsem, da mamico podpre v njenih občutkih.

Pomoč naj bo v podporo in ne v dodaten napor

Če imata možnost dobiti kakršnokoli nevsiljivo pomoč, jo sprejmita, prosita zanjo. Pod »pomoč« je mišljen lonec sveže juhe pred vrati, prevzeta košara neopranega perila in vrnitev sveže dišečega in zloženega, počiščena kopalnica, pobrisana tla, skuhan čaj. Če vaju »pomočnik« na kakršen koli način utruja, poiščita drugega ali se mu za nekaj časa odpovejta. Okrog sebe v prvih dneh zberita izključno osebe, ki vaju bodo podpirale pri utiranju vajine lastne materinske/očetovske poti.

Na začetku sta oba začetnika

Glede na pripovedi parov, sveža mamica velikokrat na svoja ramena prevzame preveč, hkrati pa ne dovoli/povabi očka, da bi opravil svoj delež. Na začetku nihče ni spretnejši. Oba sta začetnika in oba imata otroka srčno rada, mu želita najboljše. Razen dojenja lahko vse ostalo popolnoma kompetentno opravi tudi očka. Delitev dela naj ne bo osnovana na matematičnem modelu pol-pol, ampak na ljubezni.

Delitev dela naj ne bo osnovana na matematičnem modelu pol-pol, ampak na ljubezni.

Čudežna pohvala

Nič, prav nič pa ne dela odličnejših mame in očeta kot pohvala. Možje pripovedujejo, da jih pogled na porajajočo ženo navda s spoštovanjem nad njeno izjemno močjo in osredotočenostjo. Zakaj ji tega ne bi povedali, se ji ne zahvalili, da je rodila vajinega otroka? Zakaj je ne bi pohvalili, kako uspešno, vztrajno in predano skrbi za dojenčka, četudi kdaj, ko pridete domov, najdete v joku oba, dojenčka in mamo? Zakaj ji ne bi pripovedovali, kako čudovito in sposobno telo ima. Zanosila, donosila in rodila je in zdaj za nameček to malo bitje še hrani!

In zakaj ne bi mamica glasno občudovala svojega moža, kako je iz previjanja v previjanje bolj spreten, kako otročka odlično uspava njegovo brundanje, in izrazila veselja, ker lahko otroka vedno, ko to potrebuje, odloži v varne, zanesljive in sposobne roke nekoga drugega? Zakaj se mu ne bi po obisku zahvalila, ker je pogovor spretno zaobrnil stran od sejanja dvomov in soljenja pameti?

Negotovost prerašča v samozavest

Na začetku bo negotov dan drsel v nov negotov dan. A zagotovo pride dan, ko boste čutili, da začetne nerodnosti in strahov in dvomov ni več. Da čutite samozavest in moč in zaupanje. Zadovoljen, razvijajoč otročiček, ki je rad v vaši bližini, bo najboljši dokaz, da vam gre dobro. Pogum!