Imamo prvošolca: kaj lahko pričakujemo?

Vir: Shutterstock

Ob vstopu sina v šolo se mi postavlja mnogo vprašanj, toda mislim, da učitelj prvi šolski dan ne bo izgubljal časa s podrobnostmi. Dal nam bo toliko informacij, da bo pouk v razredu lahko že naslednji dan bolj ali manj gladko stekel.

Kako se bo moj otrok v šoli znašel? Kaj se bo od njega pričakovalo? Bo potreboval mojo pomoč? Kot mama in po izobrazbi učiteljica razrednega pouka izpostavljam nekaj najpogostejših situacij, s katerimi se bodo soočali naši prvošolci, posledično pa tudi mi starši.

Čeprav je otrok doma že samostojen, ni nujno, da bo v šoli tudi tako

Med počitnicami je bilo sproščeno, sedaj pa se že pripravljamo na to, da bo spet treba zgodaj vstajati. V šolo ne bomo smeli zamujati. Biti moramo dovolj zgodnji, da bo naš šestletnik lahko v garderobi v miru slekel jakno in se preobul v copate.

Navaditi se bo moral, da bo vedno pospravil za seboj: po malici pobrisal mizo, po pouku likovne umetnosti opral čopiče, po športu zložil športno opremo v vrečko. Ko bo šel lulat, da bo za seboj potegnil vodo, si umil roke … Seveda vse to doma že zna, a šola bo zanj popolnoma novo okolje in nekaj časa bo potreboval, da bo te navade usvojil tudi tam.

Prvošolci še ne znajo dovolj dobro skrbeti za svoje stvari

Dobro je, da so vse šolske potrebščine podpisane – tudi barvice, flomastri, radirka in šilček – kajti rado se bo zgodilo, da se bo otrok na navodila učitelja moral dokaj hitro odzvati, pri tem pa mu bo mimogrede padla kakšna barvica na tla. Ta se bo potem pomešala med druge in kmalu bo imel eden od sošolcev v peresnici tri rumene, našemu pa bo manjkala zelena. Če bodo podpisane, se bodo takšne zmešnjave lahko hitro rešile. Morda bi bilo dobro, da se podpišejo tudi oblačila in obutev, ker učiteljem red v šolski garderobi najbrž ne bo prva skrb.

Brez pomoči staršev ne bo šlo

Najpomembneje od vsega, kar starša lahko narediva je, da spremljava in sprejemava občutke prvošolca.

Otrok bo šolsko torbo prinesel domov ob koncu tedna in takrat bo dobil tudi enostavno domačo nalogo. Ponekod dobijo domačo nalogo vsak dan, razen v petek, a pri nas je obratno. Pa saj ni pomembno. Gre predvsem za to, da se bo navadil na rutino opravljanja domačih nalog in da bo prevzel odgovornost za tisto, kar se mu naroči.

Vem, posredno bom domačo nalogo dobila tudi jaz. To sedaj že pričakujem, saj je jasno, da prvošolec ne more biti popolnoma samostojen. A to ne pomeni, da bom sedla za mizo in risala namesto njega. Odprla bova šolsko torbo in prelistala zvezke. Zelo bom radovedna in čim več bom želela izvedeti, kaj so tisti dan v šoli delali. Ob porisanih straneh zvezka se bo naš šestletnik gotovo vsaj česa spomnil. Vsaj tega, kar mu je bilo posebej všeč ali pa tistega, česar ni maral. Upam, da ne bo imel težav z opravljanjem nalog, a lahko se zgodi, da se mu bo domače delo upiralo. V tem primeru se bom morala pošteno potruditi, da bom prelisičila njegov odpor.

Včasih se bo potrebno odzvati z danes na jutri

V zadnjem času postaja vse bolj navada, da vsako obvestilo, ki ga otrok prinese domov, po elektronski pošti dobimo tudi starši. (Za to sem res hvaležna, saj se je v preteklosti že zgodilo, da sem za športni dan izvedela zjutraj, ko sem sina pripeljala v šolo). Sicer nas praviloma dovolj zgodaj obvestijo o prihajajočih dogodkih. A nekateri so vezani na vreme in če učitelj ne izvede zimskega športnega dne točno tisti dan, lahko zamudi edini sneg tisto zimo. Zato se je dobro na spremembo letnih časov pripraviti vnaprej, da tik pred zdajci ne iščete po podstrešju, kje se skriva kombinezon št. 122 …

Tudi starši in učitelji se še učimo, a bistven je odnos

Ko smo imeli v družini prvega prvošolca, sva se poleg njega na šolanje navajala tudi starša. Počasi sva spoznavala, kaj je nujno, kaj ne tako zelo in na kaj vse morava biti pozorna, da bo vse teklo tako, kot mora. Učitelji vedo, da smo tudi starši na svoj način prvošolci, zato nam kakšnega kiksa tu in tam ne bodo zamerili.

Najbrž bo prišlo do neljubih dogodkov, a prav je, da ne sodimo prehitro: So učitelji, ki imajo cel tovornjak izkušenj, pa tudi tisti mladi in neizkušeni. Mnogi imajo karizmo za poučevanje, a so tudi takšni, ki so popolnoma brez občutka. Marsikateri učitelj je strog, a pogosto se prav ta na koncu izkaže za najboljšega.

Najpomembneje od vsega, kar starša lahko narediva, je, da spremljava in sprejemava občutke prvošolca. Interpretacija njegovega doživljanja šolskega okolja bo prepuščena nama in potrudila se bova, da bomo iz teh izkušenj potegnili dobro.