Imajo »dobri kristjani« več kot tri otroke?

Foto: Shutterstock

V Sloveniji je od približno 430.000 družin z otroki le dobrih 5.000 takšnih, ki imajo štiri otroke ali več. Med temi družinami je kar nekaj katoličanov. Ob tem je včasih zaslediti miselnost, da imajo tisti, ki so »zares verni« več kot tri otroke.

Takšna miselnost je nenavadna, a verjetno ste se z njo srečali tudi sami. Krščanske pare z več otroki imamo pogosto za tiste, ki bolj resno jemljejo svojo vero. Župljani na njihovo število otrok gledajo s strahospoštovanjem ali občudovanjem, medtem ko jih ima preostali svet za nore. Nasprotno so pari z manj otroki v vernem okolju večkrat deležni vprašanj, kdaj bo naslednji, ali opazk v slogu: »A vidva sta pa že kar zaključila?«

Kristjani smo poklicani k rodovitnosti

Zakaj je miselnost, da je število otrok povezano z vero, neutemeljeno? Ker smo kristjani poklicani k rodovitnosti, to pa lahko živimo na zelo različne načine. Predan kristjan v življenju išče Božjo voljo in se trudi slediti Njegovemu klicu. Na kakšen način, je odvisno od para in njegovega klica.

Nekateri pari so poklicani k več otrokom – Bogu hvala zanje in za njihov pogum! Drugi si bolj kot vse želijo otroke, a morajo svojo rodovitnost živeti na drugačen način. Nekateri pari zaradi finančnih, čustvenih, psihičnih ali fizičnih razlogov čutijo, da ne zmorejo sprejeti več otrok. Nekateri starši preprosto čutijo, da so v družini »že vsi«. Ali kristjane torej lahko presojamo po številu otrok? Ne, nikakor. Tisto, kar šteje, je naša rodovitnost in sledenje Božjemu klicu, ki je od para do para različen.

Zakaj imamo katoličani torej več otrok?

Statističnih podatkov sicer ni, a če se ozremo okrog, lahko s precejšnjo gotovostjo trdimo, da imamo dejavni katoličani v povprečju več otrok. Zakaj?

Kristjanov ne moremo presojati po številu otrok. Tisto, kar šteje, je naša rodovitnost in sledenje Božjemu klicu, ki je od para do para različen.

Katoličani smo v prvi vrsti bolj odprti za življenje. Vsi vemo, da lahko število otrok načrtujemo, a se bo končna številka morda razlikovala od naših načrtov. Otrok lahko preseneti celo ob uporabi agresivnih kontracepcijskih sredstev (ki se jim katoličani izogibamo), včasih pa otroka kljub veliki želji ni.

Verni pari se ob nenačrtovanih dogodkih lažje prepustimo Božjemu načrtu, čeprav se ne sklada vedno z našim lastnim. Ne želimo se zatekati k praksam, kakršne so abortivna kontracepcija in splav. (Zamolčana resnica je, da se večina splavov v Sloveniji izvede pri ženskah nad 30 let, ki že imajo otroke in si ne želijo »še enega«.) Krščanski pari se trudijo živeti čistost ne le pred poroko, ampak tudi po njej. Posledica je kakšen otrok več, ki bi bil sicer splavljen ali sploh ne bi imel možnosti spočetja.

A večina otrok v krščanskih družinah še zdaleč ni nenačrtovanih. Sama pri vernih parih, ki so poklicani k več otrokom, opažam velik pogum, da sledijo svojemu hrepenenju. Ne čakajo na popolne okoliščine, ampak svoje upanje stavijo na Boga. Vedo, da bo On, ki je v njihova srca vsejal željo, kljub njihovim človeškim omejitvam poskrbel za družino.

Radi imamo življenje

Všeč mi je misel francoskega bioetika Tugduala Dervilla, ki pravi: »Kristjani lažje ponotranjimo filozofijo daru: tako kot se Jezus podarja nam, se starši podarjamo svojim otrokom.«

Kristjani otroke doživljamo kot dar. Ne glede na to, ali je eden ali jih je deset.

V nasprotju s sodobnim mišljenjem, ki otroke vidi kot pravico, breme, strošek ali izpolnitev (odvisno od zornega kota), kristjani otroke doživljamo kot dar. Ne glede na to, ali je eden ali jih je deset. Dar, ki nam je zaupan od Boga, ki je čudovit in hkrati naporen, ob katerem doživljamo tako radost kot preizkušnje.

Kristjani nismo le starši in se ne definiramo s številom otrok. A vsak kristjan se veseli življenja – svojega lastnega, otroškega, pa naj gre za biološke otroke ali otroke, ki so na drugačen način del našega življenja, življenje bližnjega. Veselimo se življenja, naj bo načrtovano in nenačrtovano, naj bo takšno, kot smo si ga predstavljali, ali čisto drugačno. Veselimo se življenja, ker gre za največji dar našega Očeta.