Hvala vam, mladi, ki se v teh časih poročate

Vir: Shutterstock

Trenutno sem v življenjskem obdobju, ko se v prijateljskih družinah in med vrstniškimi prijatelji najinih starejših otrok vrstijo poroke. Nekatere so bolj oddaljene, za katere izvem le kot obvestilo, druge se me dotikajo osebno. Moje misli se torej veliko sukajo okoli mladih parov, pa tudi okoli njihovih staršev in nenazadnje okoli naju. Mešajo se spomini, pojavljajo se davno pozabljeni prebliski, občudovanje včasih obesi kakšno solzo na trepalnice, dobre želje prevevajo srce … Predvsem pa se te dni med mojimi mislimi suče hvaležnost.

Zakaj sem hvaležna jaz, osebno?

Vsaka poroka me spomni, kako sva se, s takrat še fantom, veselila, da bova končno lahko ves čas skupaj, da se bova obvezala drug pred drugim, pred Bogom in pred sorodniki in prijatelji. Da bova mož in žena. Spomni me tistega svežega jutra, ko je prišel pome s prelepim šopkom rož. Spomni me moje prelepe obleke in miru, ki sem ga čutila. Spomni me, kako radostno sem se mu pridružila pred oltarjem in kako v dno srca ganjeno sem povedala in poslušala besede privolitve. Ob vseh naslednjih porokah je od nekje prispel enak vonj, enak občutek, enak dah Svetega Duha. Ljubo mi je, ko se v trenutkih zaobljube mladega para s svojim možem v cerkvi primeva za roke.

Hvaležnost starejših parov

Mladi, vi nas s svojo mlado ljubeznijo, polno idealizma, volje in energije, spominjate točno na tisto, o čemer smo sanjali mi. Spomnite nas na področja, ki smo jih zanemarili, spomnite nas na boje, da smo obranili tisto, kar je za nas največ vredno. Osvežite nam spomin in občutke mlade ljubezni, njene moči in ognja. Ne vem, kakšen zgled vam dajemo. Vendarle pa smo očitno nekaj le naredili prav, da se vam v tem norem svetu vseeno še vedno zdi vredno svojo ljubezen potrditi z obljubo drug drugemu in v to obljubo poklicati tudi Boga.

Hvaležnost vaših vrstnikov

Upate si odpreti vrata, vstopiti in vrata za seboj tudi zapreti.

Vrstniki vas gledajo in ocenjujejo. Se sploh zavedate, kakšen neizmeren zgled ste jim? Upate si iti po poti, ki ni le pot bele obleke in neizmerno drage ohceti, ampak pot zaobljube. Upate si odpreti vrata, vstopiti in vrata za seboj tudi zapreti. Od tam ni več poti nazaj. Je le trud, da bi šlo naprej, vedno bolje in vedno bolj na globoko. In ker vidijo in čutijo vašo ljubezen, vaš trud, vaše navdušenje, vaš pogum, vaše odnose, si, vsaj nekateri, upajo na globoko tudi sami.

Hvaležnost mlajših rodov

Vaši mlajši bratje in sestre, bratranci in sestrične, sožupljani, udeleženci oratorijev in skavti, ki jih vodite, sanjajo, da bodo nekoč tudi oni našli nekoga, s katerim se bodo sprehodili preko domačega oltarja v življenje. Morda imajo tega »nekoga« že ogledanega, morda se celo že plete kakšna mlada ljubezen … Vaš pogum daje polet tudi njim.

Hvaležnost naroda in domovine

Tisti, ki upajo ljubiti, obljubiti in besedo držati, nosijo upanje, da bomo kot narod preživeli, pošteno preživeli.

Na vsakem posameznem mladoporočenem paru sloni tudi narod. Kdo, če ne mlade družine so tiste, iz katerih se bodo rojevali otroci, novi Slovenci in Slovenke. Tisti, ki upajo ljubiti, obljubiti in besedo držati, nosijo upanje, da bomo kot narod preživeli, pošteno preživeli. Čeprav nas/vas bodo zmerjali s homofobi, fašisti, nacionalisti in kar je še teh sodobnih zmerljivk, nič ne more zamajati tihe, poštene in trdne ljubezni. Kako pomenljivo lepa je skupno zapeta Zdravljica na začetku ohceti!

Hvala vam mladi, ki se poročate. V sebi nosite kali resnične prihodnosti.