Hribi – najboljši zabaviščni park in najboljša šola

Vir: Shutterstock

Tako se vsaj zdi naši družini. Čeprav v hribe čez leto ne zahajamo pogosto, se prav vsi neizmerno veselimo poletnega večdnevnega potepanja po hribih. Počasi tam odkrivamo prav poseben zaklad.

Pravzaprav se res ne bi mogli prišteti med zagrete hribolazce s kopico izkušenj. Za nami je komaj nekaj izletov in dve izkušnji tridnevnega bivanja v hribih. Sta pa ti dve tako lepi, da vendarle o tem z veseljem govorimo in navdušujemo še druge.

A ni tako samoumevno, da je prvo srečanje s hribi res lepo. Kot osnovnošolka sem v okviru planinskega krožka nabrala kar precej žigov v svojo planinsko knjižico. A sobote v družbi otrok, ki niso bili moji prijatelji, dolge vožnje z avtobusi (in obveznim bruhanjem zaradi vonja po sendvičih) ter hitenje na vrhove v meni niso ravno zanetili ljubezni do hribolazenja. Prav zato sem si želela, da bi moji otroci hribe spoznavali malce drugače: bolj počasi, z užitkom, z družino, v veselem druženju.

Naši neambiciozni planinski “podvigi”

Pred dvema letoma smo se prvič odpravili v hribe z otroki, starimi 2, 4 in 6 let. Brez posebnih ambicij, s preprostim načrtom in željo skupaj odkrivati lepote planin. Da bi si res lahko vzeli čas za umirjeno hojo in pozorno opazovanje okolice, odklop in izkušnjo malce drugačnega življenja, smo se odločili, da gremo za tri dni.

Avto smo pustili pod planino Blato in v naslednji treh dneh obiskali Vogar, Vodični vrh, planino pri Jezeru, planino v Lazu in planino Dedno polje. Ugotovili smo, da za posamezno pot potrebujemo 1,5-krat ali 2-krat več časa, kot je navedeno. Dvoletnik se je večino časa nosil v nosilki na hrbtu, očka pa je bil tovorna mula za večino prtljage. Odprava nas je vse navdušila, tako da so otroci pogosto spraševali, kdaj gremo spet v hribe.

Lansko leto smo si z majhnim dojenčkom vzeli leto predaha, letos pa smo spet tri dni odkrivali krasne planine pod grebenom Košute (vas Dolina – Dom na Kofcah – planina Šija – planina Dolga njiva). Osemletnik je tokrat lahko nesel že kar nekaj prtljage (pleničke, brisače, nekaj posteljnine), 6-letnik in 4-letnik vodo za vso družino, enoletnik je potoval na mojem hrbtu (pa še nekaj malice v nahrbtniku spredaj), očka pa je spet nosil vse ostalo.

Spet se je potrdila izkušnja izpred dveh let – hribi so pravi zaklad, v katerem se prepleta toliko zanimivih in pomembnih stvari. Strnemo jih lahko v nekaj točk:

1. Veliko igrišče ali zabaviščni park

Na prvi pogled res ne izgleda tako in tudi otroci tega ne odkrijejo nujno takoj, ampak hribi ponujajo nešteto možnosti za pustolovščine in zabavo. Podrta drevesa, luže, potoki, vrtače, skale, melišča, palice, kamni, živali, iskanje markacij (kot pravi detektivi), hoja po dežju – v nujni kombinaciji s svobodo (ki jo starši otrokom dopustimo veliko več kot v dolini) – so prav dobra alternativa igriščem in zabaviščnim parkom.

2. Šola vztrajnosti, vzdržljivosti in potrpežljivosti

Otroci slej ko prej spoznajo, da je napor normalen del poti in da ni druge rešitve, kot da se potrudijo.

Ja, otroci med hojo včasih tarnajo, protestirajo, nočejo več, se pritožujejo, sprašujejo, »koliko še« … In to je OK. Če starši znamo dovolj modro odmeriti količino napora (kar ni vedno enostavno) in prenesti (neizogibno) pritoževanje, otroci slej ko prej spoznajo, da je napor normalen del poti in da ni druge rešitve, kot da se potrudijo. Ker je vredno, ker nas na koncu čaka posebna nagrada in veselje. In pokanje od ponosa! In ker je nenazadnje že pot sama lahko veliko veselje, če si na njej dobre volje.

Naš osemletnik (ki je sicer pred tem izražal veliko željo po hribih) se je letos prve pol ure hoje samo pritoževal in jezil. Po slabi uri hoje je vrgel nahrbtnik na tla, sedel in rekel, da ne gre več naprej (4-letnik je ob tem hodil brez težav). Vse skupaj smo premagali z malce humorja in veliko mirne neomajnosti in je šlo. Sčasoma je na svojo utrujenost in slabo voljo kar pozabil (je bilo naokrog le preveč zanimivih stvari) in v naslednji treh dneh se ni nič več pritoževal.

3. Neposreden stik z naravo

V hribih je vse okrog tebe narava. Krasna, čudovita, mogočna, divja, prefinjena, a včasih tudi nevarna, neizprosna. In zaradi vsega tega ne moreš, da je ne bi spoštoval in v njej še bolj jasno videl Stvarnika.

Otrokom se počasi odpirajo oči za lepoto vse naokrog, hkrati pa lahko začutijo našo majhnost in omejenost, ko pride dež, nevihta, ko se zasliši grmenje in občutimo strah. Od dežja smo mokri, od vetra premraženi, od sončne pripeke razgreti in žejni. A voda je dragocena, ni samoumevna. Hvaležni smo za potoček in za senco dreves.

Na vsakem koraku se učimo sobivanja – mravlje se nam ne umaknejo kar tako s prostora za počitek, kaj šele krave s poti. Tukaj so vendar doma, mi pa smo obiskovalci. In temu primerno se moramo obnašati.

4. Mala šola biologije

Ena sama učilnica v naravi, ob kateri še starša dobiva spodbudo in željo, da bi vedela in znala več.

Orjaška mravljišča, živalska lobanja, ptičje gnezdo na tleh, posušena krastača, živa žaba, pupki v koritu za napajanje živine, gobe, gozdne jagode, zdravilna zelišča, preplet drevesnih korenin, ki buri domišljijo … In veliko krav! Pa igra s psom pri koči, hranjenje pujsov na planini, teliček, ki pije mleko, opazovanje molže … Pokrajina, ki se z divganjem nadmorske višine spreminja pred našimi očmi.

Ena sama učilnica v naravi, ob kateri še starša dobiva spodbudo in željo, da bi vedela in znala več. Še najbolj pa se moramo vsi skupaj učiti opazovanja.

5. Bolj preprosto življenje

Zvečer v koči ni elektrike (generator ugasnejo). Je dragocena. Tako kot voda, z njo varčujemo. Tuša ni. Na poti ni nobenih stranišč. Ni trgovin. Včasih ni niti telefonskega signala, ni interneta. Na skupnih ležiščih v koči nismo sami. Pokrijemo se s starimi odejami. V sobi smrdi. Smeti moramo odnesti s seboj (glej, koliko se jih je nabralo, kdo bi si mislil). Ja, življenje je veliko bolj preprosto in manj udobno kot v dolini. A vseeno nam ni hudega. Saj v resnici ne potrebujemo veliko. Spoznanje, ki gre z nami v dolino: prav lepo nam je lahko tudi z veliko manj.

6. Biti skupaj kot družina

Ne, ni vedno romantično. Zdaj je žejen ta, onega lulat, tretji je utrujen, četrti lačen, peti zaspan, šesti siten … Ravno tako kot v dolini se skregamo, otroci se stepejo. Midva »teživa«, oni delajo stvari po svoje. Pa vendar je drugače. Ker se nimamo kam umakniti (ali zbežati), moramo zdržati skupaj in se potruditi, da nam je skupaj čim lepše. Okolica in preprostost sta nam pri tem v pomoč. Ko skupaj opazujemo, iščemo, se trudimo, pripovedujemo, malicamo, uživamo, si izmenjujemo trapaste vice in prismuknjene domislice, se krepi povezanost med nami. In vse spodbudne besede in prijazni komentarji planincev, ki nas srečujejo, v nas krepijo zavest o pripadnosti. To smo mi. Super smo!

7. Dobra hrana

Ja, tudi to. V hribih, ko si zares lačen, prav vse bolj tekne. Tudi čisto običajni, preprosti prigrizki, ki jih prineseš od doma. Kaj šele domače dobrote v planinskih kočah! In ko si utrujen, te lahko naprej potegne tudi misel na slastne štruklje tam v koči. Pa lokalne dobrote, ki jih nisi še nikoli prej poskusil (npr. masovnek)! Tudi v tem je lepota in veselje gora.