Gospa, ki sem ji na parkirišču odvzel prednost

Foto: Shutterstock

Nekega dne sem na parkirišču spregledal neko gospo in ji odvzel prednost. To dejanje mi je najprej vzelo sapo. Moje misli so takoj ostro obsodile nedopusten trenutek malomarnosti zaradi spregledanega mrtvega kota. Potem pa sem pogledal v sosednji avto, iz katerega mi je razumevajoče in prijazno pomahala gospa in mi s tem nakazala, da je vse v redu in ni jezna, kaj šele razburjena. Ravno to me je šokiralo.

V tistem trenutku skoraj nisem znal sešteti 1+1. Storil sem napako. Ne namenoma, a vseeno.  Kot pešec sem bil priča mnogim situacijam, ko nekdo izsili prednost drugemu ali kaj podobnega. Ta odziv je običajno ostro obsojen, razburjenje pa je jasno nakazano z izrazom na človeškem obrazu, kretnjami rok in uporabo žaljivega besednjaka. Gesta razumevanja in strpnosti s strani gospe pa me je res presenetila in mi dala misliti.

Hvaležen sem za gospo, ki je vozila defenzivno in s tem pazila ne le nase, temveč tudi name.

S kretnjo zahvale izrazim svoje opravičilo in hkrati zahvalo ter se odpeljem. Misli pa mi ne dajo miru. Razmišljam, kako sem si lahko dovolil takšno napako. Mislim pa tudi na odziv tiste gospe, ki mi ni dal miru. Vprašam se, zakaj? Ne vem, morda pa ima kaj skupnega s tem, da v prometu drug drugemu običajno ne dopuščamo napak. Seveda je to pomembno za ohranjanje varnosti, vendar se vseeno vprašam o smiselnosti odziva, ko pride do napake. Z besnim in jasnim izražanjem jeze, nespoštovanja in ostalih negativnih misli do osebe, ki je storila napako, res naredimo tisto dobro, kar skušamo?

Kaj pa, če poskusimo črno spremeniti v belo?

Torej, ko preprečimo prometno nesrečo in ob tem občutimo jezo, bes in še kaj podobnega, globoko vdihnemo in pomislimo: “Preprečil sem prometno nesrečo. Aleluja! Resda bi zanjo bila odgovorna druga oseba, a vseeno. Jo je res storila nalašč? Kaj pa če se ji mudi po otroke v šolo? Morda bi rada ujela še zadnje trenutke z mamo, ki umira? Resda nič od tega ni opravičilo za malomarnost v prometu, je pa razlog, ki me navdaja z razumevanjem in hvaležnostjo, da se je ta prometna situacija dobro izšla.”

Vsi mi smo tisti, ki ustvarjamo okolje, v katerem živimo.

Do tega mišljenja me je pripeljal ta neljub dogodek. Hvaležen sem za gospo, ki je vozila defenzivno in s tem pazila ne le nase, temveč tudi name. Oba sva bila zadovoljna, da nisva imela prometne nesreče, jaz pa sem iz te situacije izšel z lekcijo o tem, kako lahko nekomu polepšam dan s tem, da ga ne obsojam, ampak ga skušam razumeti.

Vsi mi smo tisti, ki ustvarjamo okolje, v katerem živimo. Strpno in sočutno ravnanje lahko izboljša tudi prometno okolje in počutje vseh nas, ko smo na poti.