Evtanazija, ker nisem več družbeno koristen?

evtanazija

Saj ni res! Pa vendarle je! Nizozemska vlada želi dovoliti evtanazijo tudi starejšim ljudem, ki si želijo umreti le zaradi občutka, da je njihovo življenje zaključeno in da niso več družbeno koristni.

Na Nizozemskem je evtanazija legalna, a se zanjo lahko odločijo le tisti, ki so neozdravljivo bolni in ob tem neznosno trpijo. Toda nizozemska vlada želi pripraviti nov zakon »o zaključenem življenju«, ki bi zakon o evtanaziji dopolnjeval tako, da bi se za evtanazijo lahko odločili tudi starejši ljudje, ki si želijo umreti le zaradi občutka, da je njihovo življenje zaključeno, dopolnjeno.

Kako sedanji zakon ureja evtanazijo

Na nizozemskem se smrt s pomočjo zdravnika in kemikalij neozdravljivo bolne osebe imenuje evtanazija. Kemikalije lahko vbrizga zdravnik ali pa jih le pripravi, vbrizga pa si jih pacient sam. Poznan pa je tudi izraz »asistiran samomor«, ki na Nizozemskem pomeni pomoč neke osebe drugi, zdravi osebi, da stori samomor. Takšna pomoč je v trenutni nizozemski zakonski ureditvi kazniva.

Nizozemska z novim zakonom, ki ga imenuje »zaključeno življenje«, želi uzakoniti asistiran samomor s pomočjo evtanazije za zdrave starejše ljudi, ki si želijo svoje življenje končati zaradi občutka, da je njihovo življenje dopolnjeno.

Novi zakon »o zaključenem življenju« predvideva, da bi se za evtanazijo lahko odločili tudi starejši ljudje, ki si želijo umreti le zaradi občutka, da je njihovo življenje zaključeno, dopolnjeno.

“Negovalec umirajočega”

Tako sočutno zveneč naziv, bodo, v primeru, da bo nov zakon sprejet, dobili tisti, ki bodo ljudi, ki so se naveličali življenja oziroma imajo občutek, da je njihovo življenje zaključeno, spremljali skozi proces za odločitev za evtanazijo. »Negovalec umirajočega« bo moral, se razume, za opravljanje svojega dela imeti tudi posebno izobrazbo.

Oseba bo dobila dovoljenje za evtanazijo samo, če bodo izpolnjeni posebni kriteriji. Mednje spada npr. to, da so problemi in težave, s katerimi se prosilec za evtanazijo sooča, nerešljivi. Toda razmejevanje med rešljivim in nerešljivim problemom je, tako kot pri vseh stvareh psihološke narave, kot hoja po tankem ledu. Kaj kmalu se nam lahko vdre pod nogami.

Usmiljenje?

Nizozemska ministrica za zdravje Edith Schippers in minister za varnost in pravosodje Ard van der Steur sta prepričana, da je ena izmed nalog vlade tudi, da pokaže »usmiljenje« do nizozemskih državljanov. Tako želita z uzakonjenjem »asistiranega samomora« pokazati usmiljenje do tistih, ki si želijo svoje življenje končati pred časom, ki ga je zanje določila »mati narava«.

Vsi se ne strinjajo

Na Nizozemskem je pomoč pri storitvi samomora, kot že rečeno, kaznivo dejanje. V tej luči omenjeni predlog zakona vidi tudi komisija, ki je pod vodstvom Paula Schnabela, sociologa in člana nizozemskega Državnega sveta, ugotovila, da je takšna dopolnitev zakona o evtanaziji nesmiselna in nepotrebna.

Omenjena komisija meni, da si le malo ljudi, ki nimajo resnih zdravstvenih problemov, resnično želi umreti.

Prav tako so se tudi krščanske politične stranke izrekle proti temu zakonu.

Novi zakon cilja na starejše

Kar malce strašljivo je hkrati s tem predlogom prebirati tudi medijska poročila o tem, da v nekaterih domovih za ostarele njihovi oskrbovanci med vikendi nimajo več toplih obrokov. Ker to ni rentabilno. In je potrebno varčevati.

Ob tem se poraja logično vprašanje: ali ne bo evtanazija, v kolikor bo nov zakon sprejet, pri starejših postala priročna rešitev za njihove izzive, povezane s starostjo, s katerimi se slej kot prej sooči vsak človek? Ali pa utegne evtanazija postati priročna rešitev tudi v družinskih sporih. Saj veste, dedovanje in podobno.

Naj umrem, ker nisem več družbeno koristen/a?

Kakorkoli že, potrebno se je vprašati, kaj takšen zakon, seveda pod krinko usmiljenja, sporoča starejšim. Tistim, ki v gospodarskem smislu ne doprinašajo več k družbenemu življenju. Da so odveč? Da naj čimprej ‘spokajo’, ker niso koristni?

Kje je meja, ki določa ‘pravico’, če se lahko tako izrazim, do prostovoljnega izstopa iz življenja? 

Na žalost se mnogi starejši že sedaj počutijo natanko tako. Da so nekoristni in zato odveč. Tako kot 96-letni Pieter Jiskoot, ki na zakon nestrpno čaka.

Kje je meja?

A kje je meja, ki določa ‘pravico’, če se lahko tako izrazim, do prostovoljnega izstopa iz življenja? Sedaj nam to ‘pravico’ daje neznosno trpljenje ob neozdravljivi bolezni. Ostarelim Nizozemcem bo kmalu to pravico prinesel občutek, da je njihovo življenje dopolnjeno in zato zaključeno. Kdo bo naslednji? Depresivni ljudje, ki v življenju ne vidijo več smisla? Ali pa ljudje, ki jih npr. ob izgubi službe prevzame občutek brezizhodnosti? Pa tisti, ki si ne morejo opomoči po ločitvi?

Predlog zakona je jasen odraz družbe, ki je izgubila spoštovanje do svetosti življenja. Je odraz družbe brez vrednot, ki bi podpirale življenje. Predvsem pa je odraz družbe, v kateri ni nič več svetega … Po pravici povedano me podpora javnosti omenjenemu zakonu niti ne bi presenetila.

Viri: rtlnieuws.nl, rijksoverheid.nl

Foto: gursesintour.com, theplaidzebra.com

Kako sedanji zakon ureja evtanazijo

Na nizozemskem se smrt s pomočjo zdravnika in kemikalij neozdravljivo bolne osebe imenuje evtanazija. Kemikalije lahko vbrizga zdravnik, ali pa jih le pripravi, vbrizga pa si jih pacient sam. Poznan pa je tudi izraz »asistiran samomor«, ki na Nizozemskem pomeni pomoč neke osebe drugi, zdravi osebi, da stori samomor. Takšna pomoč je v trenutni nizozemski zakonski ureditvi kazniva.

Nizozemska z novim zakonom, ki ga imenuje »zaključeno življenje«, želi uzakoniti asistiran samomor s pomočjo evtanazije za zdrave starejše ljudi, ki si želijo svoje življenje končati zaradi občutka, da je njihovo življenje dopolnjeno.

»Negovalec umirajočega«

Tako sočutno zveneč naziv, bodo, v primeru, da bo nov zakona sprejet, dobili tisti, ki bodo ljudi, ki so se naveličali življenja oziroma imajo občutek, da je njihovo življenje zaključeno, spremljali skozi proces za odločitev za evtanazijo. »Negovalec umirajočega« bo moral, se razume, za opravljanje svojega dela, imeti tudi posebno izobrazbo.  

Oseba bo dobila dovoljenje za evtanazijo samo, če bodo izpolnjeni posebni kriteriji. Mednje spada npr. to, da so problemi in težave, s katerimi se prosilec za evtanazijo sooča, nerešljivi. Toda razmejevanje med rešljivim in nerešljivim problemom je, tako kot pri vseh stvareh psihološke narave, kot hoja po tankem ledu. Kaj kmalu se nam lahko vdre pod nogami.

Usmiljenje?

Nizozemska ministrica za zdravje Edith Schippers in minister za varnost in pravosodje Ard van der Steur sta prepričana, da je ena izmed nalog vlade tudi, da pokaže »usmiljenje« do nizozemskih državljanov. Tako želita z uzakonjenjem »asistiranega samomora« pokazati usmiljenje do tistih, ki si želijo svoje življenje končati pred časom, ki ga je zanje določila »mati narava«.

Vsi se ne strinjajo

Na Nizozemskem je pomoč pri storitvi samomora, kot že rečeno, kaznivo dejanje. V tej luči omenjeni predlog zakona vidi tudi komisija, ki je, pod vodstvom Paula Schnabela, sociologa in člana nizozemskega Državnega sveta, ugotovila, da je takšna dopolnitev zakona o evtanaziji nesmiselna in nepotrebna.

Omenjena komisija meni, da si le malo ljudi, ki nimajo resnih zdravstvenih problemov, resnično želi umreti.

Prav tako so se tudi krščanske politične stranke izrekle proti temu zakonu.

Novi zakon cilja na starejše

Kar malce strašljivo je, hkrati s tem predlogom, prebirati tudi medijska poročila o tem, da v nekaterih domovih za ostarele, njihovi oskrbovanci med vikendom nimajo več toplih obrokov. Ker to ni rentabilno. In je potrebno varčevati.

Ob tem se poraja logično vprašanje: ali ne bo evtanazija, v kolikor bo nov zakon sprejet, pri starejših postala priročna rešitev za njihove izzive, povezane s starostjo, s katerimi se slej kot prej sooči vsak človek? Ali pa utegne evtanazija postati priročna rešitev tudi v družinskih sporih. Saj veste, dedovanje in podobno.

Naj umrem, ker nisem več družbeno koristen/a?

Kakorkoli že, potrebno se je vprašati, kaj takšen zakon, seveda pod krinko usmiljenja, sporoča starejšim. Tistim, ki v gospodarskem smislu ne doprinašajo več k družbenemu življenju. Da so odveč? Da naj čimprej ‘spokajo’, ker niso koristni?

Na žalost se mnogi starejši počutijo natanko tako. Da so nekoristni in zato odveč. Tako kot 96-letni Pieter Jiskoot, ki na zakon nestrpno čaka.

Kje je meja?

A kje je meja, ki določa ‘pravico’, če se lahko tako izrazim, do prostovoljnega izstopa iz življenja? Sedaj nam to ‘pravico’ daje neznosno trpljenje ob neozdravljivi bolezni. Ostarelim Nizozemcem bo kmalu to pravico prinesel občutek, da je njihovo življenje dopolnjeno in zato zaključeno. Kdo bo naslednji? Depresivni ljudje, ki v življenju ne vidijo več smisla? Ali pa ljudje, ki jih npr. ob izgubi službe prevzame občutek brezizhodnosti? Pa tisti, ki si ne morejo opomoči po ločitvi?

Predlog zakona je jasen odraz družbe, ki je izgubila spoštovanje do svetosti življenja. Je odraz družbe brez vrednot, ki bi podpirale življenje. Predvsem pa je odraz družbe, v kateri ni nič več svetega. Po pravici povedano, me podpora javnosti omenjenemu zakonu, niti ne bi presenetila.

Viri: rtlnieuws.nl, rijksoverheid.nl

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja