Dragi zakonci, prižgite poročno svečo!

Se še spomnita vajinega poročnega obreda? Vseh podrobnosti, izbrane Božje besede, privolitev … ?  Se spomnita blagoslova ob koncu obreda, v katerem je duhovnik blagoslovil poročno svečo in ki sta jo prižgala ob velikonočni sveči?

Kratek blagoslov, prižig poročne sveče, par spodbudnih besed ob plamenu, nato pa »pih«, plamen ugasne, svečo pospravimo, slavje se nadaljuje …

Poročna sveča ima svoje mesto v vitrini

Najina poročna sveča je vedno imela »sveto« mesto, vedno je bila postavljena na polici, kjer je bila na varnem, kjer je niso dosegle otroške roke. Na poročno svečo sem vedno gledal kot na simbol najinega poročnega obreda ter da jo je potrebno varovati, zanjo skrbeti (pred odvečnim prahom ipd.) in jo uporabljati le tedaj, ko je to »nujno potrebno« (obletnica poroke, posebne priložnosti ipd.). 

Vedno znova, ko sem svečo prižgal, sem se po tiho vprašal, kako dolgo bo zdržala, kdaj bo vosek spremenil barvo, kolikokrat jo bom prižgal in kolikšen je njen rok trajanja, da bo ostala tako čudovita, tako popolna s svojimi ornamenti.

Vse do trenutka, ko sem svečo zares potreboval. Do preizkušnje, ki se je globoko zarila v moje zakonsko in družinsko življenje. Do trenutka, ko sva z ženo poročno svečo prestavila iz vitrine na našo družinsko mizo, na naš družinski oltar. In šele takrat je lepota sveče zasijala v vsej polnosti.

Sveča kot simbol (za)upanja

Kako pomensko globok je vsak del poročnega obreda, sem se začel zavedati šele, ko je tudi poročna sveča iz simpatičnega in simboličnega obreda na poročni dan prerasla v simbol (za)upanja v Božjo Vedno imava vir toplote blizu, tudi takrat, ko se nama zdi, da ogenj najinih moči ugaša.previdnost. Neverjetno, kako šele ob plamenu goreče poročne sveče besede iz obreda (»… v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju…«) dobijo pravi pomen. V plamenu poročne sveče prične goreti poročna zaobljuba in ko jaz ne zmorem več, ko mi zmanjka volje, energije, prijaznih in toplih besed – sveča gori dalje. Plamen vztraja, upanje ostaja.  

Danes je najina poročna sveča precej manjša kot pred devetimi leti. Nagrbančena in luknjičasta, ker jo je vročina plamena pošteno načela. Ornamenti na sveči se počasi zlivajo drug v drugega, simboli na sveči se počasi topijo in kmalu ne bo od prvotne podobe ostalo nič več. Toda plamen ni nič manjši, njegova toplina je enaka, svetloba, ki jo oddaja še vedno zaslepi. Božji plamen gori dalje.

(Krščanski) zakonci imamo toploto zagotovljeno

Privilegij najinega krščanskega zakona je, da v preizkušnjah z ženo nisva sama. Vedno imava vir toplote blizu, tudi takrat, ko se nama zdi, da ogenj najinih moči ugaša. In nobena zima v odnosu ni tako mrzla, da je plamen sveče ne bi mogel ogreti. In ta toplota je neprecenljiva. Je zastonjski dar, naša edina naloga je, da znamo ta dar sprejeti.

Prižigajte poročno svečo – vsak dan!

Zato sem vesel, da nimam več najlepše poročne sveče, ampak svečo, ki jo oblikujejo preizkušnje. Najina sveča ne najde več poti do vitrine, njen plamen pa vedno znova najde pot do najinih src.

Zato, dragi zakonci, prižgite poročno svečo. Ne le ob obletnicah, ampak tudi takrat, ko ste hvaležni. In takrat, ko ste preizkušani. Plamen je vedno tam in kot je čakal name, čaka tudi na vas. Plamen je pot, resnica in življenje.