Pridejo tudi temna obdobja življenja …

Foto: Canva

Tole leto z našo družino ni preveč prijazno, čeprav nismo utrpeli nobene smrti in nihče ni življenjsko nevarno zbolel (nas pa malce nadleguje tudi bolezen). Vseeno pa se nesrečne situacije na gosto nizajo ena za drugo. Nezgode, precej materialne škode in nekaj nemoralnih dejanj, ki so bila uperjena zoper nas, se prepletajo v nerazumljivem klobčiču.

Kakšen dan se sprašujem, če je vse skupaj sploh mogoče. Ali se mi pred očmi morda ne vrti le malo verjeten film in me jezijo le dejanja nad glavnimi osebami iz zgodbe? Prerekam se z Bogom, če nam je tega res treba in kaj mi/nam sploh želi povedati. Vmes pa se, pogosto precej na silo, prepričujem, da Bog že ve.

Pod črto, trenutno v mojem in našem družinskem življenju ni nekega zelo optimističnega in z rožicami posejanega obdobja.

Koliko časa lahko živim od hrepenenja po Bogu, kadar ga ne čutim blizu?

Kako se bojujem(o) s tem? Predvsem zelo intenzivno iščem(o) trenutke, dogodke in občutja, ki mirijo in blažijo močna čustva jeze in žalosti. Iščem(o) dražljaje, ki dajejo protiutež tegobam, predvsem pa jaz osebno hrepenim po tem, da bi spet občutila Božjo bližino namesto posvetnega gneva. Koliko časa lahko živim le od tega hrepenenja?

Skupaj z drug drugim in s »črnim humorjem«

Hvaležno sprejemam dejstvo, da imam moža (pa tudi druge družinske člane), s katerim se, če se le najdeva v primernem trenutnem razpoloženju, lahko malo tolaživa v objemu, potočiva tudi kako solzo, si malo potoživa in vse skupaj začiniva z »najinim« črnim humorjem. Nikoli ne obupujeva oba dva hkrati. Kdor je višje, dviguje tudi drugega.

Blagodejnost razkošja jesenskih barv

In potem barve. Zadnje tedne je dovolj, da pogledam skozi okno in jesen me pozdravi z zeleno rumeno v oranžno se prelivajočo barvo. O kako sem hvaležna, da ima sivina obdobja, v katerem smo, tako barvito protiutež. In ja, tu sta seveda tudi moji dve ciklami na balkonu. Ena je živordeča, druga intenzivno vijolična (hm, ciklamna), obe pa močno trkata na vrata mojih turobnih misli. Ob robu balkona stoji zaboj, poln pisanih buč. Malo zaradi barv, malo pa seveda zato, ker še vedno predstavljajo sestavino za vsaj dve tedenski kosili. Res se trudim, zdaj še toliko bolj, da je naš krožnik pisan, da z veseljem sedemo za mizo. Tistih komercialnih zdravih »5 na dan« se v teh tednih spreminjajo v dražljaje lepote, ki mi je tako potrebna. Živa zelena solate, rdeč paradižnik, vijolično rdeče zelje in rumen sladek krompir, oranžen korenček in buče. Lep pogrinjek, lepo postreženo, malo aranžirano, še najboljši porcelan dam kdaj pa kdaj »kar tako« na mizo…

Lepota vsepovsod

Še bolj kot sicer se trudim za urejenost doma. Da je vsaj tam prostor, kjer se počutimo varne in lepo. Radi imamo kakšno glasbo v ozadju, radi kaj lepega pogledamo ali preberemo. Iz narave prinašamo jesenske liste in cvetje. Radi koga povabimo na obisk in klepetamo. Vse to nas dviguje. Najtesnejši prijatelji vedo, kaj se nam dogaja, drugih načrtno ne obremenjujemo s tem. Jaz rada tudi kaj lepega preberem. Izjemno všeč so mi besedila napisana v lepi, bogati, izborni slovenščini.

Čistost duše

Nenazadnje, ali pa prvo od vsega – ukvarjam se tudi s tem, kako, predvsem tista nemoralna dejanja, ki smo jih bili deležni, vplivajo na mojo dušo. Čutim, kako občasno boli, kako tu in tam v sebi besnim, kako skrivaj naklepam maščevanje, ki ga nikoli nimam namena uresničiti, pa vendarle je tam, v globini mojih misli. Moti me, da ima nekdo drug vpliv na to, kakšen smog se vrtinči pa temnih dolinah moje notranjosti. Gre mi na živce, da imajo nepovabljeni gostje sploh ključe in zmorejo vstopiti tja, kjer si jih ne želim. Nočem lebdeti nekje med nad in pod gladino.

Ker, veste kaj, več sem vredna. Res sem.