Draga tašča, pogrešam te

foto: freepik.com

V obilici vseh mogočih »svetovnih dni« imajo svoj dan tudi naše tašče. Čez dva dni, na zadnjo nedeljo v oktobru, bo tako priložnost, da se spomnimo oseb, ki so (bile) prepogosto tarče različnih anekdot, vicev, šaljivih in bolj ali manj domiselnih pripomb, ki se nanašajo na odnos tašča – zet/snaha.  

Priznam, da so me te omenjene anekdote v preteklosti, preden sem spoznal ženo, zabavale. Šele po tem, ko sem srečal (bodočo) ženo in njeno družino, pa sem odnos in vlogo tašče postavil na pravilno mesto.

Ob tem moj odnos do tašče zaznamuje predvsem dejstvo, da jaz svoje tašče nisem nikoli (s)poznal. Zaradi bolezni je umrla le nekaj mesecev preden sva se midva z ženo prvič srečala. Logičen pomislek – kako sem lahko sploh ovrednotil moj odnos do tašče, če je nikoli nisem spoznal?

Podobno kot je pred časom zapisala kolegica avtorica o svojem tastu, lahko tudi jaz vsakodnevno opažam zapuščino, ki jo je zaradi odnosa med mojo taščo in mojo ženo slednja prinesla v najin zakon.

Kako zmoreš?

Pogosto se mi zgodi, da se začudim potrpežljivosti, organiziranosti, skrbi, vnemi, ki jo žena kaže pri vsakodnevnih družinskih pripetljajih. Kako je to mogoče? Ko bi jaz že zdavnaj »popenil«, žena še kar mirno rešuje nastale situacije, ne glede na to, ali so povezane z najinim odnosom, z otroki ali pa s službenimi obveznostmi.

»Veš, naša mamica je tudi morala … !«

In ko ji občasno malo polaskam, da mi res ni jasno, kako zmore na tak način držati visok nivo organizacije življenja v naši družini, se njen odgovor pogosto začne z: »Veš, naša mamica je tudi morala … !«

Ja, pri osmih otrocih (in možu :)) je bila odgovornost in breme organizacije družinskega vsakdana pri moji tašči še bistveno večja, kot je (vsaj trenutno) pri nama. Ampak ravno ta njen zgled brezpogojne predanosti je pustil neizbrisen pečat tudi za našo družino. Pečat, ki je trajen, ki se ne meri v njeni sedanji prisotnosti, ampak se meri v hvaležnem spominu nanjo. Bogu hvala.

Pogrešam taščo!

Mogoče to ni prav pogost stavek, ki bi ga zeti izrekli ob omembi tašče, a zase lahko rečem, da taščo pogrešam. Če ne drugega, si želim včasih posvetovati se z njo, kako se lotiti kakšne muhavosti ali navade njene hčerke . 🙂

In kot »tipična« tašča ne pomaga vedno na način, kot smo si ga mi zamislili.

Predvsem pa jo pogrešam, ker vem, s kakšnim ponosom bi sedaj gledala na obilico svojih vnukov, s tem pa na sadove njene vzgoje in vrednot, ki jih je predala svojim otrokom. Vem, da bi znala biti dodatna opora v preizkušnjah in zaupnica v situacijah, ko sam ali skupaj z ženo iščeva pot/rešitev iz kakšne neprijetne življenjske situacije. 

Naša priprošnjica!

A obenem se zavedam, da je sedaj njena vloga še večja, še bolj pomembna in še veliko več vredna. Sedaj je naša prva priprošnjica pri Bogu. Kolikokrat se v naši družini  v molitvi obrnemo s svojo prošnjo tudi nanjo in zaupamo, da bo naše prošnje posredovala Njemu. In kot »tipična« tašča ne pomaga vedno na način, kot smo si ga mi zamislili. Včasih potrebujemo več časa, da dojamemo, da je naša priprošnja k njej naletela na posluh. Toda brez izjeme nas vedno sliši. In poskrbi za nas. Drugače kot v zemeljskem življenju, a obenem z (vsaj) takšno mero skrbi in ljubezni.

Zato, dragi zeti in snahe, bodite hvaležni za svoje tašče. Kakšno muhavost ji lahko oprostite na račun njene ljubezni do vas in do vaših zakoncev. Predvsem pa pokažite tašči, da ste hvaležni zanjo. Ne zamudite te priložnosti, dokler jo še lahko izkoristite.

Drage tašče, v veliki zahvali za vaš trud, naklonjenost in ljubezen pa vam želim lep in blagoslovljen (svetovni) dan.


Preberi več: