Dopust je čas za …

Vir: Pixabay

Kot nam je Bog dal nedeljo, da se znova in znova nekoliko odklopimo od napornega tedna in se posvetimo njemu, tako vsake toliko nujno potrebujemo tudi nekaj dopustniških prostih dni v kosu. In kot je nedelja Gospodov dan, bi moral tudi dopust biti sveti čas delovnega leta. Če smo starši, nam počitnice otrok narekujejo, kdaj si te proste dni najlažje privoščimo. Kako si počitniške dni oblikujemo pa v veliki meri kroji starost otrok. Med drugim moramo nujno vsaj malce poskrbeti tudi zase in za svoj odnos z Bogom.

Čas za počitek

Na dopustu se moramo spočiti. Med letom je redko čas, da se res do sitega naspimo. Ali nas ponoči budijo otroci, ali s kakšnim delom (neredko tudi z zapravljanjem časa!) potegnemo zvečer, ali pa moramo zjutraj zgodaj vstati … Večini nam manjka nekaj ur spanja. Zgodi se, da smo tako utrujeni, da takoj niti zaspati ne moremo. Dopust je čas, ko si drug drugemu lahko ljubeče pomagamo spočiti se. Eden prevzame otroke, drugi spi ali počiva. Čez nekaj časa se vse skupaj obrne. Drugi se ukvarja z otroki, prvi počiva. (Veste kakšna naložba v medsebojno ljubezen je to?) Seveda so dobrodošle tudi babice, da »vskočijo« in paru omogočijo vsaj nekaj ur nemotenega počitka.

Čas zase

Med dopustom premislimo iz kakšnega življenjskega obdobja prihajamo, kaj nas utruja, kaj nas razveseljuje, kaj nas muči, kje ne najdemo lastnih rešitev, kako bi radi šli naprej, katere korake želimo delati.

Nedvomno se strinjamo, da je to hkrati ena najnujnejših človekovih potreb, se mi pa zdi, da se v zadnjem času preveč kuje v zvezde. Seveda je luštno vse popoldne v senci brati ali kolesariti ali se potapljati, a čas, ko imaš majhne otroke, je obdobje življenja in taki popoldnevi so v tem obdobju redki. Vse ima svoj čas. Praviloma gremo skozi življenje lažje, če nanj gledamo kot na paket lepega in napornega. In če se občasno hvaležno spomnimo na neizmerno veselje, ki ga prinašajo otroci. Seveda je naravno, da smo včasih siti in naveličani in utrujeni in se sprašujemo: »Kaj nam je bilo tega treba?« A to so le trenutki. Včasih jih pomaga prebroditi že v tišini popita kava, klepet s prijateljico, deset minut miru v kopalnici, kjer si lahko nalakiraš nohte ali samo objem in pohvala … Otroci pa vmes rastejo in bliža se čas, ko bomo lahko kdaj pa kdaj popoldne ležali v senci zatopljeni vsak v svojo knjigo.

Čas za pogovor

Ni pomembno ali smo poročeni, ali imamo otroke, ali nič od tega. Vedno živimo v nekih odnosih z ljudmi okoli sebe. Čez leto ostaja kaj neizgovorjenega, ostajajo manjša in večja nesoglasja, ki se zajedajo med nas, ostajajo stvari, ki bi si jih radi povedali, pa vedno znova zmanjka časa; morda pa si samo želimo preprostega klepeta, smeha, domislic … Dopust je idealen, da te »zaostanke« počistimo ali »primanjkljaje« zapolnimo.

Vsekakor pa dopust izkoristimo tudi za kakšne poglobljene pogovore z otroki. Več skupaj preživetega časa ustvari priložnosti. Ne zamudimo jih! Spolna vzgoja, poštenje, politika, odnos z Bogom, ljubezen do domovine, iskanje smisla in poslanstva … vse to lahko med dopustom predebatiramo.

Čas za delo

Dopust je pogosto tudi edini čas v letu, ko lahko doma skupaj kaj naredimo. Dom moramo vsake toliko temeljiteje urediti, otroci pa se morajo nekje in nekoč naučiti negovati oblačila, prebarvati stene svoje sobe (in počistiti za sabo), pobrati in pospraviti vrtne pridelke, nabrati zelišča, pospraviti globine omar, opraviti kakšno manjše zidarsko opravilo, skuhati kaj res posebnega … Kdaj, če ne v času dopusta? Delo opravimo brez hitenja in slabe volje, vmes lahko poslušamo dobro glasbo, se hecamo, si pripovedujemo dogodivščine, si podelimo, kaj smo zanimivega prebrali, kaj dobrega skuhamo …

Čas, da nahranimo dušo

Duše različnih ljudi se hranijo na različne načine. Kolikor nas je, toliko različnih potreb imamo na tem področju. Nekatere hrani umetnost, glasba, arhitektura, umetelno postavljene besede … Druge zadovolji razgled z vrha gore ali pogled na jasnino nočnega neba, tretji potrebujejo mir v objemu gozda … Duša bo vriskala, če bo dobila »svoj obrok«!

Čas za Boga

Ta čas je najpomembnejši. Med dopustom premislimo, iz kakšnega življenjskega obdobja prihajamo, kaj nas utruja, kaj nas razveseljuje, kaj nas muči, kje ne najdemo lastnih rešitev, kako bi radi šli naprej, katere korake želimo delati. Najpomembneje pa je, da čisto vse, eno za drugim, polagamo pred Gospoda.