Dober odnos z otrokom je zdravilen tudi za starše

Foto: Shutterstock

Včasih smo v starševstvu popolnoma obupani. Ne vemo, kaj v določeni situaciji starševstva sploh delamo, zdi se nam, da smo do zdaj v vzgoji vse zafrknili.

Pred otrokom pride na plano vse

Pridejo trenutki, ko nas otrok tako razjezi, da se komaj zadržimo ali pa izbruhnemo. Včasih zavpijemo, pride kakšen teden, ko se nam zdi, da vpijemo kar ves čas. Spet drugič se lahko zgodi, da smo na otroka neodzivni, saj smo prezasedeni s svojimi skrbmi in mislimi. Včasih nas je sram, ko otrok pade ven, drugič nas je še bolj sram, ker pademo ven tudi sami. Včasih se zdi, da težka obdobja ne bodo nikoli minila. Stik z otroki včasih res je kaotičen z občutkom neobvladljivosti in brezupa. Z otroki namreč ni cenzure – na dan pridejo vsa občutja, skrita, zakopana, odkopana, a nerazrešena.

Tudi mi smo kot otroci brezpogojno ljubili in prav vsak od nas, pa naj ima še tako dobre starše, je bil enkrat prizadet. Za otroka je veliko lažje, da začne sovražiti sebe, kot da bi sovražil svojega starša – ljubezen starša je namreč tisto, kar potrebuje za življenje. Otrok se lažje odpove sebi, kot da bi se odpovedal ljubezni staršev, saj je od staršev odvisno njegovo preživetje. Otroci brez ljubezni in dotika se ne razvijajo enako – npr. med dojenčki v sirotišnicah, s katerimi so delali brez dotika in telesnega stika, je bila visoka stopnja obolevanja in zbolevanja. Otroci so tisti, ki ljubijo brezpogojno, zaradi česar je njihove meje tudi najtežje prekoračiti, saj nas bodo ne glede na vse še vedno imeli radi.

Vsak od nas je bil kot otrok prizadet. A to je tudi naša priložnost za rast.

Tudi mi smo bili enkrat otroci in zato je za nas starševstvo tudi spomin na otroštvo. Tudi mi smo brezpogojno ljubili in prav vsak od nas, pa naj ima še tako dobre starše, je bil enkrat prizadet.

Ko dobimo svoje otroke, nas v stiku z njimi najbolj boli ravno tisto, kar nas je kot otroke najbolj bolelo in še nismo razrešili – pogosto so to tiste stvari, ki se jih niti ne spomnimo ali pa jih s trenutno situacijo ne povezujemo. Stiske, ki jih naši starši niso zmogli ali znali razrešiti, smo potlačili v nezavedno, saj so preveč bolele, da bi bile del našega vsakdana – da pa smo lažje shajali z njimi, so postale obrambe.

To, da otrok v nas prebuja težka čutenja ne pomeni, da smo slabi starši. Pomeni pa, da nas spodbuja k temu, da postajamo še boljši. Med drugim tudi zato pravimo, da so otroci največji dar, saj nas vedno potiskajo naprej v rast in razvoj.

Marsikaj lahko storimo!

Pogovori z drugimi in podpora so v starševstvu ključni. Sogovorniku moramo zaupati in se ob njem počutiti varno. Seveda je najbolje, če se na pot rasti podamo skupaj s partnerjem, za kar pa je pomembno, da imamo dovolj varen odnos, v katerem se lahko popolnoma odpremo, brez da bi nas bilo sram ali strah, ker nas prevevajo tudi težka čustva. Iskrenost in ranljivost sta vedno pot k rešitvam, sta pa tudi izjemno povezujoči izkušnji za par. Neizmerno moč ima tudi podpora drugih staršev, ki so izkusili dovolj, da ne obsojajo in moralizirajo. Nasveti so primerni le takrat, ko zanje prosimo, sicer pa je bistvo podpore v poslušanju in sočutju.

Otroci so največji dar tudi zato, ker nas vedno potiskajo naprej v rast in razvoj.  Kadar se starši v vzgoji zapletemo in čutimo, da na naš odnos z otrokom vpliva nekaj globljega, pa je vedno priporočljiva podpora strokovnjaka – to je lahko terapevt ali psiholog, v obeh primerih pa je pomembno, da se o izbiri prej pozanimamo in sledimo notranjemu občutku, ob kom se dobro počutimo. Strokovna pomoč je priporočljiva tudi v podpornih starševskih skupinah, predavanja in knjige o vzgoji pa nam vedno odpirajo nova obzorja ter obenem nagovorijo določene dele nas in s tem poskrbijo za trenutke razsvetljenja.

Odnos zdravi in so odnosi, ki so bolj zdravilni od drugih – odnos z otrokom je vsekakor med njimi. Toliko, kolikor damo otroku, damo sebi in toliko, kolikor damo sebi, damo tudi otroku. Včasih je izredno težko in boli, ampak dobra novica je, da nam bo šlo vedno bolje, še boljša pa, da je vredno.