Česa so se otroci naučili ob obdarovanju vrstnika, ki ga sploh ne poznamo?

Foto: Shutterstock

V letošnjem adventu nam je uspelo nekaj, za kar nam je do zdaj vedno zmanjkalo časa – obdarovali smo otroka, ki za praznike sicer ne bi dobil darila.

Že novembra se začnejo različne vseslovenske akcije, prek katerih lahko pomagamo obdarovati otroke iz socialno šibkejših družin. A ker se to zgodi že daleč pred prihodom adventa, ko začnem razmišljati o darilih, vsako leto zamudim. Zato v zadnjem trenutku nakažem nekaj denarja, ker je to pač najhitreje. Letos pa nam je le uspelo, da smo izbrali in obdarovali konkretnega otroka.

Magičnih kart in računalniških igric vseeno ne bi

Najprej smo imeli nekaj težav pri samem iskanju otroka. V eni od akcij lahko sodelujoči npr. izberemo pismo, v katerem otrok zapiše, kaj si zares želi ali potrebuje. To se sliši super, saj lahko izpolnimo konkretno željo, a v praksi je stvar bolj komplicirana. Če smo dovolj zgodnji, lahko izberemo nakup zimskih čevljev ali šolske torbe, ob čemer se počutimo še posebej koristni. (Vsi imamo radi občutek, da smo otroka rešili pred prezebanjem.) A če smo malo manj zgodnji in so pisma že prebrana, nam ostanejo želje v slogu kotalke Soy Luna, usnjene hlače ali Play Station. Med željami, ki bi jih letos lahko izbrala, je bila celo igra, povezana z magijo in uroki.

Takšne želje prvič presegajo naš proračun in drugič iz principa ne podpiram ne Disneya ne računalniških igric, da o »magiji« sploh ne govorimo, pa naj gre za še tako vročo željo. Otroci seveda niso nič krivi za svoje želje, tudi moji si vsako leto zaželijo kakšno predrago ali neprimerno stvar (»Mami, nujno rabim obleko od winksic in orjaško lego smučišče!«), a naloga odraslih je, da te želje reguliramo in otroku razložimo, zakaj nečesa ne more dobiti. Kar na daljavo seveda ni mogoče.

Otrok, ki smo ga obdarovali, je letos »naš«

Zato smo na koncu izbrali eno izmed sorodnih pobud, ki nam je pustila več svobode pri izbiri darila in bo, upam, vseeno razveselila Otroci so se naučili, da gre za majhno žrtev, a da zmaga veselje delati dobro.obdarovanca. Z možem sva se odločila, da za darilo namenimo podoben znesek kot za naše otroke. Nisva želela, da bi šlo za miloščino, ampak za otroka, ki bo letos »naš«, tako kot ostali trije.

Pri pripravi darila smo uživali vsi. Otroci so bili navdušeni nad idejo, da bodo razveselili vrstnika in so kar tekmovali v predlogih, kako napolniti škatlo. Celo v trgovini, ko je bilo treba darilo dejansko izbrati, so pokazali precej zrelosti in se razen začetne žalosti (»Jaz bi tudi …«), hitro vživeli v veselje tistega, ki bo darilo dobil.

Kaj so se otroci naučili iz obdarovanja?

Marsikateri otroci, tudi moji, se z otroki v stiski srečujejo samo na televiziji. Pogovor o otrocih, ki nimajo vsega, kar se njim zdi samoumevno, se jih je globoko dotaknil. Veseli so bili, da so lahko Miklavževi pomočniki in razveselijo konkretnega otroka, za katerega od takrat naprej tudi molimo. Naučili so se, da gre pri tem tudi za majhno žrtev (če kupimo darilo drugemu otroku, se bomo morali sami nečemu odpovedati), a da zmaga veselje delati dobro. Ime fanta, ki so mu izbrali darilo, jim še vedno prikliče nasmeh na obraz.

Za takšno veselje pa se seveda ni treba pridružiti določeni organizaciji. Čudovita izkušnja je lahko že peka piškotov, s katerimi obiščemo starejše sosede, ki živijo sami. Piškoti so hkrati pozornost ter izgovor za klepet in lepe božične želje.

Prijateljica me je vprašala, ali pri tem ne gre le za lajšanje vesti, ker imamo vsega dovolj, od ljubeče družine do denarja za zimske čevlje in darila. Morda malo, a v osnovi gre za hvaležnost, ker imamo dovolj, da lahko vse, kar nam je bilo podarjeno, delimo z drugimi.