»Cerkev brez otroškega joka je cerkev brez prihodnosti«

Verjetno ni (katoliškega) starša, ki ne bi poznal občutka razočaranja, ko se v nedeljo vrača od maše, brez da bi od nje karkoli imel, saj je bil preveč zaposlen z discipliniranjem in umirjanjem svojih otrok.

Verjetno tudi ni starša, ki se ne bi vprašal, kaj lahko proti temu stori … Čudežnega recepta ni, smo pa zbrali nekaj nasvetov in smernic.

Kdaj z otrokom k maši?

Enkrat se bo otrok moral navaditi primernega vedenja v cerkvi in najbolje je, da ga na to navadimo čim prej.

Gotovo ni rešitev, da otrok ostane doma. Papež Benedikt XVI. je posebej poudaril pomen obiskovanja maše s celo družino. Enkrat se bo otrok moral navaditi primernega vedenja v cerkvi in najbolje je, da ga na to navadimo čim prej. To priporoča tudi psihoterapevt Bogdan Žorž: »Otroke pripeljemo k maši že kot dojenčke. Seveda še ne morejo sodelovati in z jokom ali oglašanjem lahko motijo bogoslužje, zato je treba prilagoditi sodelovanje, da bo čim manj moteče okolju.«

Kaj lahko storimo že pred mašo?

Seveda je to lažje reči kot storiti. A veliko se da za otrokovo mirnost storiti že pred mašo. Recimo že tako, da pride tja sit in odžejan. In s tehtnim razmislekom, katera maša (če imate možnost izbire) bo najprimernejša za otroka.

Veliko pomaga, da otrokom razumljivo razložimo, da gremo k maši, kjer se bomo srečali z Jezusom, in je zato potrebna zbranost in tišina.

Bogdan Žorž priporoča tudi vnaprejšnje učenje poslušanja, prilagajanja različnim okoliščinam in vztrajnosti. Veliko pomaga, da otrokom razumljivo razložimo, da gremo k maši, kjer se bomo srečali z Jezusom, in je zato potrebna zbranost in tišina. To lahko še dodatno ponazorimo s posebnimi “za k mašnimi” oblačili, ki jih otrok obleče le v nedeljo.

Špela, mam treh otrok, pove: »Prepričana sem, da je lahko otrok eno uro na teden pri miru, kar jim tudi povem. Verjamem pa, da k miru pri maši pomaga tudi dnevna domača molitev.« Z večjimi otroki lahko berila in evangelij na primer preberemo že pred mašo in jim tako pomagamo, da bodo lažje sledili dogajanju.

Umirjanje ali vzgoja za spoštovanje?

Mnogi starši za umirjanje instinktivno posežejo po različnih predmetih (hrana, igrače, knjige), ki bi otroka zamotili. Toda vrečke s hrano šumijo, hrano lahko nasmeti ali popaca po cerkvi, večina igrač piska, ropota ali šumi, prav tako knjige. Svoj pomislek izrazi tudi mama Tina: »Po moji izkušnji so otroci z igračami bolj problematični, ker se naveličajo ali postanejo glasni, ko se zaigrajo. Zdi se mi bolje, da se navadijo slediti dogajanju, da se zavedajo, da smo pri maši tiho.« Kar podpre tudi Bogdan Žorž: »”Umirjanje” s hrano ali igračami je del permisivne drže.«

“Umirjanje” s hrano ali igračami je del permisivne drže.

Mnogo staršev med mašo priporoča sedenje v prvih vrstah, da se otrok čuti blizu dogajanju in mu laže sledi. Vendar je ob tem pomembno, da tudi sami zbrano sodelujemo pri bogoslužju. Otroci namreč hitro začutijo, če starš ni pri stvari. Žorž ob tem dodaja, da je najboljše vzgojno sredstvo zgled: »Mati, ki se med mašo ves čas ukvarja s svojim otrokom (in to opravičuje s tem, da ga “želi umirjati”), pač ne daje dobrega zgleda! Mati naj sodeluje pri maši – in otrok mora to spoštovati.« Torej ne glede na otrokov nemir odgovarjajmo, vstajajmo in predvsem pojmo med pesmimi, tudi če petje ni ljudsko.

Kaj pa, če je kljub vsemu trudu otrok še vedno siten, nemiren, glasen? In kje sploh je meja, kdaj je otrok preveč “poreden”? Nekateri starši se z otrokom vred odstranijo iz cerkve že, če ta malo glasneje govori, drugi vztrajajo v klopi tudi, ko se ta že pol minute glasno joče.  Verjetno je prava neka srednja pot, ki se razlikuje od otroka do otroka.

Neuspehov si ne ženimo k srcu

Marsikdo bo rekel, da otroka miri predvsem zaradi drugih ljudi in njihove zbranosti. A nikar se preveč ne obremenjujmo s skupnostjo. Vsi vemo, da predšolski otroci popolnoma pri miru in tiho ne bodo, Mati, ki se med mašo ves čas ukvarja s svojim otrokom, pač ne daje dobrega zgleda!zato od ljudi, ki sedijo okrog nas, lahko pričakujemo nekaj razumevanja. Ljudje, ki vso mašo premišljujejo samo o tem, kako nevzgojeno se vedejo otroci pri maši, bi morali najprej pomesti pred svojim pragom.

Podobno velja, če se nad otroškim čebljanjem in jokom pritoži duhovnik. Eden izmed njih je nekoč dejal, da je cerkev brez otroškega joka tudi cerkev brez prihodnosti in moramo biti zato zanj hvaležni. Morda kdaj najdemo priložnost, da mu to povemo.

In kadar gre res vse narobe, si ne ženimo preveč k srcu. Za nekaj minut zapustimo cerkev, da se otrok/otroci umiri/jo, in se nato čim prej in čim bolj mirno vrnimo. Morda Jezus pač ni želel, da danes dobimo nekaj svojih trenutkov tihe molitve po obhajilu, pač pa da nekoliko zrastemo v potrpljenju. Naj nas to ne odvrne, da bi jih spet pripeljali! Gotovo bo naslednjič bolje.