Pri nas doma se obdarujemo za Miklavža. Tak je bil načrt. Da za božič v ospredju niso darila, smo Božička namreč črtali s seznama povabljencev. A kaj ko nekaj tednov pred prazniki na vrata kljub vsemu začnejo nepovabljeno trkati – dobri možje.
Začne se z Božičkom v službi. Temu bi se morda še lahko odrekli, a kaj ko je zraven tudi predstava, pa še odlična pogostitev … No, pa naj bo. Otrok res ne moreva prikrajšati za takšno doživetje.
Ojoj, seveda smo pozabili na Miklavža, ki vsako leto obišče otroke v župnišču. Obdarovanje je na srečo le simbolično. A to je šele začetek …
Božički, Dedki Mrazi, hej, ustavite se!
Decembra se nenadoma in od vsepovsod pojavijo sorodniki, prijatelji in znanci, pri katerih je »Božiček nekaj pozabil«. Saj jim ne zamerim, tudi mi ob prazničnih obiskih s seboj prinesemo kakšno malenkost … A ko gledam kupe igrač, knjig in oblačil, ki se (še preden se prazniki dobro začnejo) naberejo po hiši, mi gre na jok.
Otrokoma sem hotela pokazati, kaj pomeni veselje ob obdarovanju, ne da bi v zameno kaj pričakovala!
Pred božičem smo z otrokoma spekli piškote in jih odnesli starejšim sosedom – tistim, ki stanujejo sami in jih redko kdo obišče. Otrokom sem želela pokazati pravi »praznični duh«. Vse poteka po načrtih, dokler sosedje ob pogledu na piškote – vsi, brez izjeme – iz omar privlečejo sladkarije. »Za otroke, za otroke, praznih rok pa res ne boste odšli!« Otrokoma je seveda všeč, v usta si bašeta čokolado, jaz pa bi najraje zakričala: »Neee, hotela sem jima pokazati, kaj pomeni veselje ob obdarovanju, ne da bi v zameno kaj pričakovala!«
Božič nam uspe preživeti brez daril, a kaj ko je takoj za njim Novo leto. Pri sorodnikih je na sporedu obvezni Dedek Mraz. Ki žal še ni slišal za recesijo …
»Otrokom je treba napraviti veselje!«
Kakšno veselje? Veselje, ko jih zasujemo z darili? Ko gledam hčerko, ki iz svojega novoletnega paketa vleče darila, postanem žalostna. »Bundica, bundica, kako lepa bundica!« vpije, si jo takoj obleče in navdušeno občuduje vijolično barvo.
Bunda bi bila glavna ves večer, bunda bi bila predmet pogovora še naslednja dva tedna, če po nekaj minutah ne bi odkrila, da je v paketu še nekaj. Pa še nekaj. In še nekaj! Preostanek igrač in oblačil zmeče po tleh, ne da bi vedela, kaj naj sploh vzame v roke. Bunda je pozabljena. Kmalu bo pozabljeno tudi ostalo.
Veliko izpolnjenih želja, pa tako malo veselja …
Saj veste, kdaj je veselje največje? Po dolgem pričakovanju, potem ko si nekaj resnično želimo, o tem sanjarimo, se trudimo in – končno! – tudi dobimo. Ter imamo nato čas, da v tem tudi uživamo.
Prste stran od mojih otrok, dragi dobri možje.
Neprijeten občutek imam, da moji otroci takšnega veselja sploh ne bodo izkusili. Vsekakor pa ne decembra. Še preden dobro izrečejo željo, se že pojavi »dobri mož« in jim jo izpolni. (Včasih tudi jaz, priznam, naj se še tako trudim.)
In zato – prste stran od mojih otrok, dragi dobri možje, ki ste že zdavnaj prestopili na ono stran, med bad guys! Prosim, nehajte nam uničevati praznike. Morda nam bo po vašem odhodu vendarle uspelo pričarati nekaj vzdušja pričakovanja, za katerega ste nas prikrajšali med prazniki …
Foto: Kai Wiechmann via Getty Images
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
