Bodo umazane roke postale dragocenost, okopavanje pa bo vredno kot ura fitnesa?

Foto: Shutterstock

Na Zemljo (ali zemljo, saj je vseeno kakšno začetnico uporabimo) se lahko ozremo iz veliko različnih zornih kotov. Zaenkrat nikjer drugje kot tukaj ne moremo preživeti svojega življenja. Vendar pa se nanjo odzivamo bežno, s pogledom zunanjega opazovalca, ki se ga to ne dotika preveč, občasno se mu pa celo malo gnusi. Ker te lahko umaže.

Lahko pa na Zemljo in zemljo gledamo kot na dom, pogoj našega fizičnega obstoja, kot na dokaz neizmerne božje Ljubezni do nas, kot na Njegovo darilo. In prav tukaj se vse skupaj začne.

Iz česa nas je naredil Stvarnik?

Vzel je kepo zemlje, jo oblikoval po svoji podobi in v to podobo vdahnil svojega duha. Evolucijskim dokazom navkljub, fizično ljudje na Zemlji nismo samo doma. Smo del prsti. Iz nje smo nastali, vanjo se vračamo.

Moda ekologije

Ja, vem, večino tega, kar nam razlagajo in pred čimer nas svarijo, drži. Vseeno pa se ne morem otresti občutka, da je zadaj tudi ogromno mode, katere edini namen je, da se z njo služi. Zato se že dolgo ne oziram na taka in drugačna priporočila. Vsak odrasel, odgovoren človek, kristjan, ki je vsaj približno pri zdravi pameti, z Zemljo ravna spoštljivo. Vzgojena sem bila tako, da smo stvari popravljali in nadvse me jezijo predmeti, ki so namenjeni enkratni uporabi, potem pa se jih odvrže. Ali pa škatle piškotov v treh slojih papirja in folije. Nihče ne predpiše standardov, koliko embalaže je dovolj, ker bi trpel zaslužek te ali one branže. Vse se grmadi le na končnega potrošnika. Tako piškote spečem sama doma, pa je ena težava manj.

Sem res že tako stara? Ne, zdaj sem retro.

Spomnim se svoje osuplosti, komaj 30 let nazaj, ko se je na naših trgovskih policah pričela pojavljati voda v plastenkah. Bila sem prepričana, da tega pa že ne bo nihče kupil. Zakaj bi le? Kako sem se zmotila!

Nas bo tokrat izučilo? Bodo od prsti umazane roke postale dragocenost? Bo okopavanje vredno toliko kot plačljiva ura fitnesa?

Spomnim se, ko je naš najboljši trgovinski sosed pričel nuditi šumeče vrečke za sadje, zelenjavo, za karkoli. In kako hitro so potem sledili vsi ostali trgovci. Zdelo se mi je neverjetno, ko so vrečke delili kar vsevprek. Doma se nam jih je nabralo za cel predal. Vsake toliko sem naredila čistko in bila vesela, če sem našla koga, ki so mu prišle prav. Vedela sem, da jih bo čez mesec dni spet polno. Nihče jih ni potreboval, vsakič so ti dali novo. Jaz pa sem v glavi še nosila ne tako daven spomin na otroštvo, ko smo vsako vrečko uporabili do konca, vmes pa smo jih prali in sušili.

Spomnim se časov, ko sem, deklica, v času žetve narezala šopek slamic, ki so bile kot nalašč za pitje domačega malinovca.

Spomnim se domačih čistilnih akcij, ko je dišalo po limoni, kisu, alkoholu. Pa maminega starega zvezka, v katerem je bil recept za domače milo in za loščilo za pohištvo. Pa drobnih trikov, kako očistiti kakšen poseben madež … Jih še poznam?

Pogled preko zvenečih besed o ekologiji

Ko v aprilskih dneh poslušam o dnevu Zemlje, si ne morem kaj, da mi ne bi pogled odtaval iz daljav prek plotov trendi ekologije v svojo najožjo okolico. V tla, v zemljo, v pest z grudo, ki jo poberem na gredi. Ne morem se načuditi skrivnosti majhnih in še manjših organizmov, ki našo zemljo delajo živo, da nas lahko prehrani. O zemlji poklicno precej vem. In ko drugi rečejo “fuj”, sama v mislih rečem “hvala” deževniku in kupčkom njegovih kakcev.

Domovino lahko imaš le, če imaš zemljo

Če želiš imeti domovino, moraš najprej imeti prostor, na katerem se bo lahko razprostirala. Potrebuješ zemljo z vsem, kar živi v njej in na njej. Z vsem kar diši in oddaja rezek vonj po razpadanju. S kamni in prstjo, ki nudi zavetje semenu in iz njega prikliče življenje. Potrebuješ hribe in doline, potoke in skrivne loge, vrhove, od koder sežejo pogledi v osupljive daljave, potrebuješ rodovitne doline.

Dediščina obdelovanja zemlje

Kot na vseh področjih do težav pripelje šele naš odmik od Boga. Zato bi se današnji dan moral imenovati Dan Božjega stvarstva.

V luči prežeče prehranske krize, se pogosteje oziramo za kakšno novo gredico. Izumljamo take in drugačne visoke grede, posmehljivo pa smo pozabili tradicionalne načine obdelave. Zavrgli smo stara semena, ki so bila odbrana v dolgih stoletjih kot najuspešnejša v boju z lokalnimi podnebnimi razmerami in lastnostmi tal. Niso bila dovolj donosna. Pozabili smo pregovore, ki so odražali odnos in spoštovanje do pravil narave. Pozabili smo blagoslove, s katerimi so včasih pospremili letino.

In zdaj smo tu, kjer smo. Kdor se znajde, dobro trži osnovna znanja obdelave. Kako bi se naše babice krohotale ob nekaterih plačljivih delavnicah in nasvetih. Nas bo tokrat izučilo? Bodo od prsti umazane roke postale dragocenost? Bo okopavanje vredno toliko kot plačljiva ura fitnesa?

Božji dar

Če bi v vsakem trenutku na (Z)zemljo gledali kot na Božji dar, ne bi bilo nobenega ekološkega problema. Kot na vseh področjih do težav pripelje šele naš odmik od Boga. Zato bi se današnji dan moral imenovati Dan Božjega stvarstva. Morda bi nas to vrnilo k bistvu.