Bodo Madžarke res »plačane za rojevanje« ali bo država končno priznala finančno vrednost materinstva?

Foto: Canva

Konkretna finančna pomoč ob rojstvu drugega in vseh nadaljnjih otrok, pomoč velikim družinam pri nakupu stanovanja in avta, doživljenjska oprostitev plačevanja dohodnine za matere štirih otrok … Sliši se predobro, da bi bilo res. A je še kako resnično – seveda ne pri nas, ampak za vogalom, na Madžarskem.

Država ima dolžnost, da staršem finančno pomaga pri vzgoji otroka

Ob predstavitvi akcijskega načrta za zaščito družin in dvig rodnosti se je na madžarskega predsednika Viktorja Orbána usul plaz kritik. Seveda ne s strani madžarskih družin, ampak evropskih politikov in feministk, ki Orbána obdolžujejo, da želi ženske ponovno spraviti za štedilnik in jih spremeniti v stroj za rojevanje.

Kot ženski mi takšna logika ni niti malo jasna. Plaz kritik ob ukrepih, ki bi jih bili v vsaki normalni družbi veseli? Priznajmo, da je otrok tudi strošek. Več otrok imaš, več denarja porabiš zanje. A če vzgajaš otroke, bodo imeli od tega korist vsi državljani, saj bodo ti otroci delali za pokojnine in dobrobit vseh, tistih, ki so imeli deset otrok in tistih, ki niso imeli nobenega. Če ti država ob tem pomaga, gre za najbolj upravičeno in logično pomoč na svetu. V resnici sploh ne gre za pomoč, ampak za nekakšno porazdelitev stroškov vzgoje med državo in starši.

Me lahko država podkupuje, da imam več otrok?

To je eden glavnih argumentov radikalnih feministk in »progresivnih levičarjev«: država ženske z bonitetami za velike družine podkupuje, naj imajo več otrok in jih s tem sili v neenakopraven položaj. Zakaj takšna argumentacija ne zdrži vode?

Če bi me država pri mojem poslanstvu finančno podprla, zato tega nikakor ne bi doživljala kot poniževanje ali podkupovanje, ampak kot javno priznanje mojemu opravljenemu delu in materinstvu.Recimo, da sem poročena ženska, ki hodi v službo. Z možem si želiva otrok in res se nama rodita dva. Po drugi porodniški si želim, da bi otrokoma posvetila več časa, a ker imava z možem hipoteko na stanovanje, si tega ne morem privoščiti. Zato še naprej hodim v službo za 8 ur. Tretjega otroka si želiva, a razmišljava racionalno: zaradi naporne službe in dveh majhnih otrok sva oba izčrpana. Stanovanje je primerno za štiričlansko družino, ob novem otroku bi nam začelo zmanjkovati prostora, poleg tega bi potrebovali večji avto.

Tako ostaneva pri dveh otrocih. Če se nama slučajno »zalomi«, se morda odločiva celo za splav. (Po podatkih nacionalne raziskave je med Slovenkami najpogostejši vzrok za splav ravno finančno-bivanjska stiska, po domače premalo denarja.) Sva se za dva otroka res odločila svobodno ali je na najino odločitev v veliki meri vplivala finančna situacija?

V katerem primeru je najina odločitev svobodna?

Nato se zgodi čudež. Država prepozna vrednost, ki jo imajo otroci za vso družbo. Za naše pokojnine bo moral nekdo delati, naše starejše nekdo negovati, kdo bo to, če nam zmanjka otrok?

Povedo nama, da nama bo država pomagala kupiti hišo in večji avto, da bo žena od države dobila nekaj denarja in da ji v primeru četrtega otroka do konca življenja ne bo treba plačevati dohodnine, kar pomeni, da bo zaslužila več, kar je edino logično, saj mora nahraniti več ust.

Kaj storiva? Usedeva se in se pogovoriva o najinih resničnih željah. Če si želiva več otrok, je to nenadoma izvedljivo. V nasprotnem primeru ostaneva pri dveh otrocih. Če preračunamo, mesečni znesek ob novem otroku nikakor ni tako visok, da bi se za otroke odločali iz golega koristoljubja.

Zakaj država ne prizna vrednosti mojega materinstva?

Slovenke – tiste v službi in doma – se že dolgo pritožujemo, da naše domače delo ni pravično ovrednoteno. Doma oddelamo mnogo več od polnega delovnika, zaradi kombinacije službe in majhnih otrok smo pogosto pod stresom in izčrpane. Če ostanemo doma, pa vse finančno breme preložimo na moža.

Tudi sama sem finančno odvisna od moža. Osebno me to ne moti, verjamem pa, da je za marsikatero žensko situacija drugačna in da smo v Sloveniji še zelo daleč od resnično »svobodnega odločanja o rojstvu otrok«. Če bi me država pri mojem poslanstvu finančno podprla, zato tega nikakor ne bi doživljala kot poniževanje ali podkupovanje, ampak kot javno priznanje mojemu opravljenemu delu in materinstvu. Občutila bi resnično svobodo, da se lahko o svojem življenju in otrocih odločam brez zunanjega pritiska.