Ana Petrič: “Želje starejših so največkrat zelo skromne. Peščica pa je takšnih, da lahko storiš vse in še več, pa nikoli ne bo dovolj.”

Foto: Mateja Jordovič Potočnik.

Ana Petrič je direktorica DEOS Centra starejših Notranje Gorice, širši javnosti pa je poznana po veliki srčnosti, s katero skrbi za svoje varovance. S številnimi zanimivimi in iskrivimi programi lepša in dela vsakdan starostnikov zanimiv in pester. Zadnji projekt je Montessori vrtec, ki s septembrom odpira svoja vrata in bo omogočal sobivanje otrok in starejših. V intervjuju nam je povedala o svojem delu, predvsem pa o tem, kaj starostniki potrebujejo, kaj jih veseli, kaj žalosti … Svetuje tudi svojcem, kako zastaviti odnose in nego, kako spoštovati in upoštevati starejšega človeka, da bo tudi to življenjsko obdobje lažje in lepše za vse. 

Velikokrat so malenkosti tiste, ki delajo razliko med lepim in med dolgočasnim vsakdanom. Česa si želijo starejši ljudje, kaj jih osrečuje?

Želje starejših so največkrat zelo skromne. Mogoče je še največja težava, da jih premalokrat izrazijo, ker enostavno ne želijo nikogar obremenjevati. Iz delovnih izkušenj lahko povem, da večina čaka, da želje in potrebe prepoznamo sami, ponudimo, damo pobudo za realizacijo, organiziramo in uresničimo tisto, česar najverjetneje sami ne bi zmogli. Peščica starejših pa je takšna, da lahko storiš vse in še več, pa vendar nikoli ne bo dovolj. S tem mislim tako na zdravstvene storitve, obravnave, nego, kot na ustrežljivost. Potrebujejo ogromno pozornosti in ob sebi ves čas nekoga, da bi ustrezal. V takih primerih opažamo, da tudi njihovi svojci, po njihovem mnenju, zanje ne naredijo dovolj. Menim, da gre tu tudi za osebnostne lastnosti in bolezenska stanja, ki se s staranjem še potencirajo in jih je potrebno kot take razumeti in tako tudi obravnavati.

V vsakem primeru se trudimo, da čas, energijo, pozornost razdelimo enakovredno na vse stanovalce. Le aktivnosti so prilagojene glede na zmožnosti, interese in želje. Tako denimo osebam, ki so težje pomične, nudimo terapijo s pomočjo umetnosti, v sklopu katere poteka tudi glasbena terapija, kino predstave iz postelje, senzorne stimulacije itd. Stanovalcem, ki so še zelo fit, pa več vadb, aktivnosti, izletov in vaj, katerih se lahko udeležujejo, kolikor zmorejo. Predvsem je pomembno, da imajo vsi izbiro, saj imamo v Centru preko štiristo aktivnosti letno. Tu so stalne aktivnosti, kot so telovadba, vaje za spomin, program Aktiven dan, izvzete, saj so te del stalnega programa. Najbolj zanimive in obiskane pa so disko večer, izleti, opera, glasbeni koncerti, kulinarične delavnice, terapije z živalmi …

Naj povem, da izpolnjevanje želja ni blagodejno le za tistega, ki si nekaj zaželi, temveč tudi za nas, ki smo ob tem, da nekomu nekaj omogočimo, počaščeni in ganjeni ob opazovanju zadovoljstva. Velikokrat se zgodi, da je kakšna želja zadnja. In prav te se meni osebno še bolj vtisnejo v spomin. Težko in milo se mi stori, ko je želja povezana z družino, v kateri prevladujejo slabi odnosi in ne pride do realizacije. Denimo ko si stanovalka zaželi še zadnjič videti vse svoje hčerke, ki so med seboj v sporu zaradi prepričanja, da mama ni pravilno razdelila svojega premoženja, in se osamljena ter žalostna poslovi (umre) brez zadnjega slovesa od tistih, ki so ji pomenili vse. To me žalosti, ker ljudje postavljajo materialne dobrine pred odnose. Veliko je žalostnih zgodb in vsakič pomislim, da bi se morali malo bolj vživeti v vlogo tistega, ki čaka, dela bilanco svojega življenja, se ukvarja z mislijo, ali je bil dovolj dober, in upa, da bo doživel še zadnji obisk, vendar ga ne dočaka. Življenje piše lepe in manj lepe zgodbe. Prav vsaka se me dotakne. Včasih je to dobro, včasih težko, v vsakem primeru pa se iz vsega tega veliko naučim.

Verjamem, da se vsaka družina trudi po svoje in ko ne gre več, je smiselno poiskati drugačno pomoč. V nasprotnem primeru lahko trpijo vsi.

To, da gre človek v dom, še vedno velja za nekaj negativnega. Je lahko dom tudi obogatitev za življenje starejših? Se lahko ljudje tudi razcvetijo v domu?

Pri študiju socialnega dela sem veliko prebrala tudi o tem, kakšni so bili domovi včasih. Starejše in nebogljene so v preteklosti nameščali v stare gradove, špitale. Tiste, ki so imeli demenco, so označili za nore. Šokirala me je informacija, da so najbolj »problematične« zapirali v železne kletke velikosti tri krat dva metra. Eno takšnih sem si ogledala v Trstu. Srh me spreleti ob misli, kaj je ob tem doživljal človek, ki zaradi neznanja ni imel pravilne obravnave. Tisti, ki so imeli srečo in urejene odnose, so ostali doma, zanje je skrbela družina. Vsak je malo pogledal na dedka in babico, ker je bilo to takrat normalno. Starejši so uživali spoštovanje, ki ga je danes vse manj. Nanje se ni gledalo kot na breme, ampak kot na zakladnico modrosti in izkušenj. S spremembo ženske vloge v družini, prilaganjem trgu dela, drugimi dejavnikov, ki so korenito spremenili življenje, in dejstvom, da se želi ogromno starejših enostavno umakniti, so le ti, kot svojo rešitev, poiskali v domovih. Večina prostovoljno, precej pa tudi zato, ker je postalo ob vse večji potrebi po zdravstvenih storitvah, negi, življenje v domačem okolju težko in obremenjujoče.

Na področju socialnega varstva delujem že skoraj 18 let. Nikoli ni bilo toliko »slabe reklame«, udrihanja čez zaposlene, kot ga zaznavam zadnjih pet let. Kar naenkrat nihče več ne dela ničesar prav, predstavlja se nas kot tirane, ljudi, ki jim ni mar. Resnica pa je ravno obratna. V socialnem varstvu vztrajamo pretežno tisti, ki smo empatični in želimo pomagati. Ne zaradi plačila, ki bi moralo biti za tovrstno delo večje, temveč zato, ker smo se v tem delu našli. Čeprav je delo psihično in fizično težko, vztrajamo. Ne moreš kar vsega pustiti in iti. Ne delamo s predmeti, temveč z ljudmi, ki se na nas navežejo, nam zaupajo, so od nas odvisni. In obratno, tudi mi se navežemo nanje in pogosto slišimo in vemo več kot najožji družinski člani. Vsa ta negativna povezava s starejšimi, staranjem, patologijo, umiranjem seveda ni zaželena in tako tudi ne domovi, ki so skoncentrirane ustanove tega in jih tako dojema tudi javnost. Pri starejših je prisoten tudi strah pred tem, kaj bodo rekli drugi. Če bom moral v dom, imam verjetno slabo družino, ki ne skrbi zame. No, pa temu ni tako. Verjamem, da se vsaka družina trudi po svoje in ko ne gre več, je smiselno poiskati drugačno pomoč. V nasprotnem primeru lahko trpijo vsi.

Po drugi strani ni dovolj prostora, da bi pisala zanimive, lepe in humorne zgodbe, katerih se v centru zgodi nešteto. Ravno nekaj dni nazaj smo imeli pogovor s stanovalcem na invalidskem vozičku, ki se v center vsak večer vrača pozneje oziroma v zgodnjih jutranjih urah. Ima namreč punco. Strašno sta zaljubljena in gospodu se toliko dogaja, da je kot kakšen najstnik prav shujšal od ljubezni. Prej je imel rahlo prekomerno težo, da ne bo narobe razumljeno. Gospo ves čas drži za roko in se ji dobrika. Zanj obstajata samo onadva. In zakaj pa ne? Kdo smo mi, da bi obsojali? Zagotovo se lahko tudi razcvetijo. Dolgoročno pa vemo, da gre pri starejših enako hitro navzdol, kot gre pri otrocih navzgor. Temu se ni mogoče izogniti, zato je smiselno izkoristiti vsak trenutek. Sama pravim, da je vsak dan praznik, in to delim tudi s stanovalci.

Predvsem je pomembno načrtovanje in skrb za prihodnost. Velikokrat se zgodi, da je pomoč potrebna čez noč. Čez noč pa ni mogoče dobiti ne namestitve v domu, ne pomoči na domu in ne negovalke.

Imate kakšen nasvet, čisto konkretno, za nekoga, ki skrbi za onemoglega očeta, mamo … in se tudi sam sooča z izgorelostjo? Kako si organizirati življenje, da bo znosno? Tudi za svojca, ne samo za osebo, ki potrebuje pomoč. Kako si vzeti čas tudi zase? Predvsem pri ženskah je pogosto, da izgorijo v skrbi za starše, otroke, službo …

Predvsem sta pomembna načrtovanje in skrb za prihodnost. Velikokrat se zgodi, da je pomoč potrebna čez noč. Čez noč pa ni mogoče dobiti ne namestitve v domu, ne pomoči na domu in ne negovalke (profesionalne ali laične), ki bi jo lahko takoj angažirali. Potrebe so večje od ponudbe in vedno huje bo. Smo starajoča se družba. Ljudi, ki bi želeli delati na tem področju, pa je vse manj. Delno zaradi diskriminacije poklicev socialnega varstva, slabih pogojev dela in v veliki meri zaradi vseh kritik. V prihodnosti bo tako, da se bo moralo to delo na novo ovrednotiti ali pa se bomo morali sami naučiti in prevzeti skrb za naše najdražje. Druge rešitve ne vidim.

Vsem, ki skrbijo za starejše v domačem okolju, predlagam, da v skrb vključijo čim več oseb, da se ta obremenitev porazdeli. Če je možnost dnevnega varstva, predlagam tudi to. Poleg tega pa prilagoditev domačega okolja na potrebe starejše osebe ter izobraževanje glede vseh osnovnih prijemov, nege, pravic iz socialnega varstva, demence, kajti z znanjem in razumevanjem vsega omenjenega je bistveno lažje. Menim, da do izgorevanja pride predvsem zato, ker so tu prisotna še močna čustva, občutek, da česa nismo storili dovolj ali dovolj dobro, ter zavedanje, da počasi izgubljamo naše najdražje. Zelo pomaga odkrit pogovor in nekdo, ki se mu lahko zaupamo ter z njim delimo naše stiske.

Ta generacija, ki zdaj potrebuje pomoč ali doma ali v domovih za starejše, velikokrat ni znala, zmogla vzpostaviti s svojimi otroki ljubečih odnosov. Pogosto otroštvo otrok, ki naj bi sedaj staršu nudili ljubeče okolje, ni bilo lepo in se ljubeča vez nikoli ni spletla. Kaj svetujete v tem primeru, kako vzpostaviti neke dobre odnose vsaj v tem zadnjem obdobju?

Nekaj je zakon, po katerem so otroci enako dolžni skrbeti za svoje starše, kot so bili starši za otroke, drugo pa so odnosi, ki so lahko zelo slabi, povprečni ali odlični. Velikokrat se pri odličnih odnosih staršev do svojih otrok zgodi, da se vloge kasneje zamenjajo, da odrasli otroci mislijo, da so starši svojih staršev in si jemljejo pravice glede odločanja o vsem (financah, zdravljenju …) kljub temu, da je starejša oseba še popolnoma psihično sposobna odločati sama zase. Razvijejo se patološki odnosi, ki vodijo v to, da ni razumevanja glede ničesar, kar je povezano s starostjo. To je zelo težko in utrujajoče za vse. Ko se zalotimo v takšnem odnosu, se je dobro zamisliti, ali bi si nečesa takega želeli zase. Ali bi hoteli, da nas po vsem tem, kar smo bili ali še smo, obravnavajo pokroviteljsko in smo odvisni od drugih? Samo zato, ker morda telesno nismo več zmožni, mogoče potrebujemo več časa, več pomoči.

Najraje imam povprečne odnose, v katerih je prostor za odkrito komunikacijo, spoštovanje, razumevanje in vključevanje starejšega kot osebe, ki pove, kaj želi in česa ne. Navsezadnje je to njegovo življenje in vsak izmed nas ima svojega.

Ker seveda življenje ni pravljica, pa imamo tudi slabe odnose, za katerih izboljšanje se je vredno truditi. Sama sem imela kar nekaj grenkih izkušenj, slabih odnosov z osebami, ki bi mi morale nuditi oporo in biti tu, ko sem jih v času odraščanja najbolj potrebovala. Kljub temu, da temu ni bilo tako, sem se skozi dozorevanje naučila oprostiti. Verjamem, da se vsak človek, vsak starš, družina trudi in deluje, kakor zna in je bila naučena. Oblikujemo, spreminjamo pa se skozi situacije, zglede, ozaveščanje pravilnega in nepravilnega ravnanja. Ko sem sama prišla k hiši svojega tasta in tašče in sem ju od veselja objela, nista vedela, kako bi odreagirala. Ker sem sama skakala tako v objeme dedku in babici, mami, teti in stricu, je bilo to zame normalno. Danes, ker sta se tega naučila, je to normalno tudi za moja tasta in taščo. Objamemo se, če se zgodi kaj hudega, kaj lepega, ali kar tako, da si pokažemo naklonjenost. Skozi leta skupnega bivanja smo razvili dober odnos in tudi če ga ne bi, se čutim dolžna poskrbeti zanju, ko bo prišel čas za to. Ker se mi zdi tako prav. Tam, kjer so odnosi izredno slabi, bodisi zaradi psihičnih, fizičnih, spolnih in ekonomskih zlorab, seveda ni za pričakovati, da bodo otroci z veseljem poskrbeli za svoje starše, zato so izkušnje takšne, da zanje poskrbi vsaj država. Če ni bilo nikakršnih temeljev za normalne odnose, so tudi kasneje zelo majhne možnosti, da bi se ti izboljšali. Na žalost je tako, da velikokrat zmoremo oprostiti, pozabiti pa ne moremo.

Najraje imam povprečne odnose v katerih je prostor za odkrito komunikacijo, spoštovanje, razumevanje in vključevanje starejšega, kot osebe, ki pove kaj želi in česa ne. Navsezadnje je to njegovo življenje in vsak izmed nas ima svojega.

Kako je s prijateljstvi v tretjem življenjskem obdobju?

Prava prijateljstva trajajo skozi vse življenje. Včasih se poti razidejo in se zopet prekrižajo čez leta, čez situacije, ki nas ponovno združijo. Za starejše je težko, ko pričnejo opažati, da so začeli umirati njihovi prijatelji. Ukvarjajo se z mislijo, da so oni naslednji. Najslabše je, če se zaprejo vase, izolirajo od skupnosti, družbe. Tako si zmanjšajo možnost za sklepanje novih prijateljstev, ki pozitivno delujejo, saj odpirajo prostor za druženja, pogovor, povezovanje, skupne hobije, oporo in zmanjševanje osamljenosti, ki je med starejšimi zelo pogosta. Zato je smiselno spodbujanje vključevanja starejših v društva upokojencev, v raznorazne programe, aktivnosti, ki so lepa priložnost za tkanje novih vezi in razvoj prijateljstev. Preko njih starejši ugotovijo, da večino pestijo podobne težave in da je življenje lepše, če lahko vse, dobro in slabo, z nekom deliš.

Kako je z romantičnimi zvezami? To je velika tabu tema danes in mnogi otroci branijo svojim staršem, da bi si poiskali novega partnerja. Spolnost v tretjem življenjskem obdobju. Kaj nam lahko poveste o tej temi? Je z neko starostjo vsega konec ali ostaja človek spolno bitje do konca?

Čustva ne upoštevajo prepovedi in tisti starejši, ki ima simpatijo, neko romantično zvezo, bo to imel ne glede na prepovedi otrok. Vsaj izkušnje imam takšne. Imeli smo gospoda, ki je dobro zmešal glave nekaj stanovalkam. Vsaka je mislila, da je njegova edina ljubezen. Zanimivo mi je bilo tudi, ko smo kakšno gospo dobili v postelji kakšnega gospoda, seveda prostovoljno. Ko je prišla stanovalka prositi za recept za tabletko, ki je sicer zdravilo za moške in ji je zdravnica ni mogla napisati. Lepo je opazovati tudi tiste, ki jim je bolj kot spolnost pomembno samo to, da imajo nekoga ob sebi. Ko zadovoljni sedijo eden poleg drugega in samo uživajo v trenutku. Nazadnje pa je stanovalec pripomnil, da so najboljše ženske tiste, ki jih imajo devetdeset plus. Vse mogoče je in to je življenje. Prav gotovo bi se morali o tej temi več pogovarjati in manj obsojati.

Skozi leta skupnega bivanja smo razvili dober odnos in tudi če ga ne bi, se čutim dolžna poskrbeti zanju, ko bo prišel čas za to. Ker se mi zdi tako prav.

Druga velika tabu tema je dediščina. Mnogi starejši o tem ne želijo govoriti niti razmišljati, veliko pa je tudi sporov in nerazumevanja okoli tega. Kaj opažate na terenu? Kako to temo doživljajo starejši? Kaj jim svetujete?

Glede dedovanja je precej žalostnih zgodb. Modri starši bodo to uredili pravično in dovolj hitro, da ne bi prišlo do zlorab, manipulacij, slabe volje, konfliktov in dolgoročnih sporov, zaradi katerih bi potem trpela cela družina in nazadnje najbolj starejši. Ko sem včasih priča sporom, sem vesela, da po meni ne bo kaj dedovati. Zadnje, kar bi si želela, je to, da sta hčerki v sporu zaradi dobrin, denarja, ki v resnici niti ni njun, temveč plod mojega in moževega dela. Tudi sama nisem niti ne bom ničesar dedovala in s tem nimam težav. Vedno pravim, da bom imela tisto, kar bom ustvarila sama.  Zanašam se na lastno delo. Od nikogar nič ne pričakujem in to se mi zdi prav. Svetujem, da starejši ne čakajo do zadnjega in da vse potrebno uredijo pravočasno, ko so še psihično in fizično zmožni.

Je misel, da bi morda starejši svoje premoženje porabil za to, da bi kvalitetno in zanimivo preživel zadnje obdobje svojega življenja in ne životaril, da bodo lahko potomci po smrti dobili dediščino, res tako zelo bogokletna, kot je videti iz številnih primerov?

To, da porabijo svoj denar za kvalitetno življenje, se mi zdi edino prav. Drugačno, obtožujoče razmišljanje je mogoče značilno za našo družbo. Na primer v Ameriki in na Nizozemskem se po večini starejši preselijo v skupnosti, posebej prilagojene za starejše, in porabljajo svoj denar, kakor želijo. Najemajo asistente, ki jim nudijo različne vrste pomoči. Niso redki niti primeri, ko se na starost odpravijo na križarjenja in več let ostanejo na ladjah, ki jim nudijo in omogočajo vse, kar potrebujejo.

Veliko je nerazumevanja med »mladimi« in »starejšimi«, kaj lahko eni in drugi storijo za boljše odnose?

Nismo si tako različni. Le odraščali smo v drugačnem okolju. Starejši so vajeni trdega dela, strpnosti, reda, discipline, prilagajanja … Mlajši bi vse hitro, instant. Sedaj se ves svet vrti tako in drugače ne znamo. Oboji imamo skupne točke in hrepenenja, biti del nečesa, biti sprejeti, slišani, razumljeni in nespregledani. Eni in drugi se lahko povezujemo pri rečeh, ki se nam zdijo zanimive. Le spodbudo potrebujemo in zavedanje, da v resnici en brez drugega ne moremo. To največkrat ugotovimo šele takrat, ko ostanemo brez najdražjih.

Človek je najbolj ranljiv na začetku in koncu življenja. Morda ravno zato otroci in starejši »pašejo« skupaj in bolj prvinsko začutijo eden drugega. Opišite nam vaš projekt medgeneracijskega vrtca.

Ideja o vrtcu v Centru starejših se je porodila sedem let nazaj. Takrat so bile to sanje, norost, ker tega v Sloveniji še ni bilo. Ampak prakse iz tujine kažejo, da gre za dobro sprejeto medgeneracijsko sodelovanje, ki ima dobre učinke tako na otroke kot na starejše. V bistvu se bomo šli nekaj, kar je bilo včasih povsem normalno, sobivanje generacij. Konec preteklega leta sem ponovno zaprosila za dovoljenje o realizaciji ideje in dobila zeleno luč. Hitro smo stopili v sodelovanje z Angelinim Montessori vrtcem iz Ljubljane, ki je bil nad idejo vrtca v Centru navdušen. Po dveh mesecih trdega dela bodo s 1. septembrom v Center prišli malčki, stari od enajst mesecev do petih let in pol. Montessori program je res nekaj posebnega, saj spodbuja otroke k samostojnosti in učenju skozi igro. Novica o vrtcu se je hitro razširila po Centru in požela navdušenje tako med stanovalci kot med zaposlenimi. Čutim, da bomo dobro sodelovali in da se bo praksa razširila tudi drugam.

V bistvu se bomo šli nekaj, kar je bilo včasih povsem normalno, sobivanje generacij.

Pomen vere in duhovnosti v tretjem življenjskem obdobju?

Sama verjamem v nekaj višjega, v energijo, ki se po naši smrti transformira, prenese drugam. Z veseljem sem s svojo staro mamo hodila ob pomembnih praznikih v cerkev, kjer sem se trudila prepevati cerkvene pesmi. Všeč mi je arhitektura. Odraščala sem v blokovskem naselju med katoliki, muslimani, pravoslavci, ateisti. Vsi smo se med seboj spoštovani in lepo sodelovali. Praznike so naznanjale odlične kulinarične dobrote. Čutila sem se del skupnosti in multikulturno prebivalstvo tudi sedaj vidim kot nekaj najboljšega. Tudi med stanovalci beležimo različne kulture, verske izpovedi, prepričanja in vse spoštujemo ter sprejemamo. Ljudje velikokrat ne ločijo med religijo, vero in duhovnostjo. Zato veliko predsodkov, nerazumevanja, nestrpnosti. Na koncu pa se oklepamo vsega. Ni pomembno, katero je božanstvo, kateri so svetniki, pomembno, da verjamemo, da nismo sami, in nas je tako manj strah. Večkrat sem bila priča, ko so ljudje postali verni ob zaključevanju življenja. Zato, ker so želeli biti del nečesa in pomirjeni, da bo vse dobro.