“Skrb za moja starša me vodi v izgorelost”

Foto: Shutterstock

Pozdrav, prosim za pomoč.

Skrb za moja starša me vodi v izgorelost. Ne živimo skupaj, onadva živita sama, približno 10 km daleč. Kljub temu, da živita doma, potrebujeta vsakodnevno skrb, kar me psihično in fizično zdeluje in čutim, da dolgo ne bom več zmogla. Po službi se vsak dan odpeljem do njiju, sem tam uro ali dve, postorim stvari. Okoli šestih pridem domov, kjer me čaka še vse. Ko jima omenim, da bi poiskala kakšno pomoč, o tem nočeta slišati. Ne želita, da bi jima „tujec hodil po stanovanju“. Ne razumeta, zakaj mi je tako težko priti vsak dan (saj imam vendar že odrasla otroka, oba sta študenta, praktično na svojem). Ne razumeta, da imam službo, moža, da imam tudi hobije, ki se jih nisem dotaknila že več let. Povedala sem jima, da bi pomoč bila samo toliko, da jima počisti (ker res ne zmorem več čistiti tam in doma), da to ne pomeni, da me potem ne bi bilo več. Rada pa bi kakšen dan bila tudi prosta, ja, egoistično kot se sliši. Res bi jima rada dala vse in še več, dokler bosta le zmogla, jima privoščim, da sta doma in ne v domu, ampak tako ne gre več naprej. Kako naj jima dopovem, da zunanja pomoč ni nič slabega? Da tudi sama nisem več rosno mlada?

Pa še to je – ne vem, kdaj sem nazadnje prisedla k njima in smo skupaj spili kavo. Ker nimam časa. Ker pridem, hitim, čistim, kuham, perem in grem. Če pa bi nekdo to opravil, bi imeli vsi veliko več od mojega obiska tam.

Vedno bolj se mi zdi, da postajata kot majhna, razvajena otroka, ki me želita bolj in bolj zase in manj in manj za druge.

Hvala za vaš odgovor. Lenka

Spoštovani!

Opisujete razpetost med skrbjo za svojo primarno družino in svojo sedanjo družino. Ta občutek obremenjenosti zaradi skrbi za ostarele starše ter odraščajoče otroke je pogost pri srednji generaciji. Kako to dilemo razrešiti, je stvar vsakega posameznika oz. vsake družine.

Včasih je smiselno v takšni naporni situaciji vztrajati, ko se ostareli starši ali eden od njiju bliža koncu življenja ali pa ko se kakšna kronična bolezen za prehodno obdobje zaplete. A iz vašega pisma ne kaže na to. Zato se morate vprašati, kako bo izgledalo življenje (vas, vaše družine in vaših staršev) v takem tempu čez eno leto, čez tri, čez pet oz. čez deset let. Fizična zmožnost se le redko popravi pri ostarelih starših do te mere, da postanejo bolj samostojni, kot so. Koliko časa boste še zmogli vzdrževati to stanje in kakšne posledice bo to imelo na vaše zdravje, vaš partnerski odnos ter odnos do vaših otrok? Če osvetlimo še vsakega od teh vidikov, ki so v vašem življenju pomembni.  

V prvi pomoči se naučimo, da je prvi korak v primeru nesreče, da zavarujemo kraj nesreče ter poskrbimo za svojo varnost. V nasprotnem primeru se kaj kmalu zgodi, da imamo dve žrtvi nesreče: tistega, ki se je ponesrečil, in tistega, ki je šel pomagat. Dejansko veliko raziskav kaže, da je skrb za ostarele (ali kronično bolne) veliko breme, ki je povezano z večjo depresivnostjo in izgorelostjo pri skrbnikih. Kdo bo torej skrbel za starše, ko boste vi obnemogli? Poskrbeti za svoje zdravje torej ni sebično, ampak je to osnovna dolžnost človeka. 

Dejansko veliko raziskav kaže, da je skrb za ostarele veliko breme, ki je povezano z večjo depresivnostjo in izgorelostjo pri skrbnikih.

Da bi lahko postavili ustrezno mejo, se morate vprašati, kaj vas najbolj drži v tej pat poziciji. Je to občutek krivde, ker »sta starša toliko žrtvovala za vas, vi pa sedaj nič«? Si morda še prizadevate dobiti od njiju potrditev, da »ste dobra hči in da vas imata rada«? Ali je to občutek krivde, ker »ne izpolnjujete četrte božje zapovedi«? Slednja je pogosto napačno interpretirana na način, da smo otroci dožni podrediti svoje življenje in svojo družino, da bomo Bogu všečni. Pa to ni res, saj otrok »mora zapustiti očeta in mater in se pridružiti ženi (možu)«. 

Drug pomemben vidik je, kaj ta vaša odsotnost pomeni za vaš odnos z možem. Kako on na to gleda? Koliko lahko z njim predelate zgornje dileme glede krivde in občutkov dolžnosti, ki vam jih starši nalagajo? Je bila vaša skrb za starše skupna odločitev ali pa ste ga samo »seznanili« s stanjem in prosili za potrpljenje? Včasih se lahko zgodi, da je takšen izhod iz odnosa celo dobrodošel za oba, da se zakonca ne rabita pogovarjati in naslavljati boleče teme njunega odnosa. Kakorkoli, vedeti morate, da je vaš sozakonec ključna oseba v vašem življenju, saj (če bodo šle stvari po naravnem redu) bodo starši umrli, otroci bodo šli na svoje, vidva pa bosta ostala. Zato ni vseeno, koliko energije vložite v vajin odnos in kaj si mož misli o vsem skupaj. In to, kako sta vidva, v marsičem tudi določa, kako bodo vaši otroci v odraslosti: kdaj in kako bodo šli na svoje, kakšne partnerje si bodo dobili itd.

In že smo pri tretjem pomembnem vidiku vaše skrbi za starše: kako to vpliva na vaše otroke. Vi imate dva študenta, torej otroka v pozni adolescenci, na pragu samostojnega življenja. V tem smislu vas ne bi smela več potrebovati, da jima skuhate, operete, počistite. Če slučajno še vedno to delate (kar je slutiti iz vaše izjave, da vas doma vse počaka), potem je skrajni čas, da jih naučite in vključite v vaše gospodinjstvo. Ne (le) zaradi tega, da vas razbremenijo, ampak da bosta lahko šla v svet opolnomočena z znanjem in izkušnjami, kako preživeti v svojem gospodinjstvu.  

A hkrati je tu še čustveni vidik, kjer pa vas otroka potrebujeta (in kjer ste nenadomestljivi). Potrebujeta sogovornika glede čustvenih dilem, potrebujeta vašo odzivnost, podporo, potrditev. Prav v tem obdobju, ko morajo otroci končno poleteti iz gnezda, se lahko začnejo dogajati »čudne stvari«, ko odlični študenti ne morejo napisati diplome, ko sposobni otroci nikakor ne najdejo službe ali stanovanja, ko se zrela partnerstva razidejo … skratka otroci obtičijo doma. In v teh situacijah potrebujejo starša, ki zaznava te zaplete ter zmore potrditi svoje otroke in jih z zaupanjem usmeriti v samostojnost. In če ste fizično odsotni večino dneva, nato pa še čustveno zasedeni s skrbmi glede svojih staršev, tega ne boste mogli opaziti, niti na te težave odgovoriti. 

Upam, da so vam te iztočnice pomagale priti v sebi do bolj jasne odločitve. O njej se pogovorite še z možem in nazadnje še s starši. Verjamem, da če boste pri sebi razčistili glede prioritet in odgovornosti, boste lažje našli možne konkretne rešitve. Teh je kar nekaj: od pomoči na domu preko javnih inštitucij, do plačljivih servisov, včasih se tudi najdejo kakšne gospe v okolici, ki bi bile pripravljene pospraviti in pomagati proti plačilu. In še veliko več možnosti je, ki omogoča kakovostno starost. Čeprav boste staršem predstavili vse dolgoročne in kratkoročne koristi (tudi več vašega kakovostnega časa zanju), pa lahko pričakujete, da starša ne bosta navdušena nad predlogi. Vaša skrb jima zelo ustreza, poleg tega z leti vedno težje sprejemamo novosti v svoje življenje. Zaradi tega nista slaba človeka, ampak je to del človeške narave. Dobra stvar pa je, da ste vi ekskluzivna lastnica svojega časa in energije ter imate škarje in platno v rokah glede odločanja, komu in kako boste pomagali.

dr. Miha Rutar, psiholog ter zakonski in družinski terapevt