Ali koline res niso več potrebne?

Foto: Shutterstock

Tole ne bo prispevek o potrebi po zmanjšanju količine pojedenega mesa in prav lahko, da bo kakšnega zagrizenega zagovornika pravic živali malo zbodel, a vseeno … ☺

Konec novembra, v decembru, januarju in na sploh v zimskem času lahko ob sobotah, ko se vozite po slovenskem podeželju, vidite prizor, ko na različnih mestih okoli kmetij in hiš visijo kosi mesa, nekje v bližini se običajno kadi iz kakšnega kotla, okoli pa postopajo (običajno) moški v različnih delovnih opravah in z zavihanimi rokavi. Seveda opisujem klasičen prizor ob enem izmed, v preteklosti pomembnih, družinskih praznikov – furežu*.

Furež oz. koline, kot jih pravilno poimenujemo so eden izmed tistih običajev, ki izvira iz v preteklosti težko pričakovanega dne, ko so na kmetih zaklali prašiča, na jedilnik je tako prišlo meso in s kolinami povezane tradicionalne jedi, obnovili so mesne zaloge v špajzah itd. Seveda nam danes ti prizori iz vidika neomejenega dostopa do mesa ne pomenijo več toliko, kot so našim prednikom, a vseeno menim, da na pomen kolin ne smemo kar tako pozabiti.

Zakaj imajo zame koline posebno mesto?

Gre za eno izmed družinskih opravil, pri katerem v spomin hranim podobo pradedka, ki je ob kolinah sedel ob peči in žlemal** tanka čreva. Kot bi bilo včeraj se spomnim njegove tanke žlemovke, ki jo držal v rokah in z neverjetno potrpežljivosti in izkušnjami osemdesetletnika razlagal o pomenu, ki ga imel ta dan v njihovi družini, v času, ko se je meso le redko in le ob velikih praznikih znašlo na mizi.

Vedno smo bili v koline vključeni vsi, od najmlajših do najstarejših, medgeneracijsko sodelovanje v najboljšem možnem pomenu.

Obenem so koline zame ena izmed redkih družinskih opravil, ki enkrat na leto poveže 4 generacije v naši družini. Vedno smo bili v koline vključeni vsi, od najmlajših do najstarejših, medgeneracijsko sodelovanje v najboljšem možnem pomenu. Kako ponosen sem bil, ko so mi prvič dovolili, da sem držal posodo in lovil kri ob tem, ko je oče “sabljo” zabodel v prašiča. Postal sem “pomemben”.

In potem se počasi delo stopnjuje. Starejši kot si, več dela prevzemaš, vsak pa dela tisto, kar zna in zmore. Po tridesetih letih kolin sem sedaj najbolj ponosen, ko skupaj z mojim dedkom in očetom debatiramo, kakšen kos narediti iz katerega dela prašiča (pa čeprav vsako leto delamo enako ☺ ), obenem pa moja otroka pomagata pri manjših opravilih (mletju mesa, špeha, prinašata orodje itd.).

Koline – uvajanje/sprejemanje bodočega zeta

Pa še en vidik. Ko sva se z ženo spoznala, sem bil po nekaj letih prvič na kolinah v njihovi družini. Glede na to, da je moj tast po poklicu mesar, sem imel kar malo »spoštovanja« do tega dne in kako bodo zadeve potekale ter kako se bom sam odrezal. Nekje na polovici dneva, ko je moj takrat še bodoči tast izbiral kandidata, ki mu bo pomagal pri pranju črev, so me moji bodoči svaki nekako diplomatsko določili, da bom jaz z njim opravil to delo.

Nekje v sredini tega opravila sem opazil, da naju vsi (pa ženinih bratov in sester ter njihov mož oz. žena ni malo ☺) opazujejo skozi okno. Kasneje sem izvedel, da je bilo to opravilo eno izmed tistih, kjer se je vedno malo bolj glasno »prepričevalo« o pravilnem ravnanju, polivanju črev itd.. Očitno so mi pripravili nekakšno iniciacijski test, in glede na to, da se s tastom pri tem opravilu nisva skregala, sem ga očitno opravil 🙂

So koline sploh še potrebne?

In če se sprašujemo, ali se koline dandanes, ko je mesa povsod na pretek, še izplačajo, je odgovor preprost. Za običajno družino, ki le nekajkrat na teden kuha sama doma, se matematično ne izplačajo. Enostavno je mesa za eno družino preveč, pri nas se koline npr. razdelijo v štiri družine (in še kakšno zraven ☺).

A obenem se takšen dan, kot so koline, izplača bolj kot marsikatera investicija. S tem ohranjamo tradicijo in ostajamo povezani v skupnem opravilu. Obenem se moja otroka učita in spremljata delo, ki sem se ga jaz učil in spremljal od mojega pradedka, dedka in očeta.

Ja, koline danes niso več potreba, lahko pa mirno zapišem, da so nuja, ker nam kot družini dajo veliko več kot samo meso na mizo ali pa svežo kračo v skrinjo.

* furež – narečno štajersko, koline

** narečno, odstranjevati sluznico s črev za klobase

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Nekoč so redili prašiča skoraj pri vsaki hiši. Družine so bile velike, ljudje so bili večinoma doma in opravilo se je veliko fizičnega dela. Le kako bi ljudje lahko preživeli in delali, če ne bi pojedli malo močne hrane?
    Danes so družine majhne, vsaj pri nas na vasi je tako, da v velikih hišah živita dva starejša človeka. Fizičnega dela je vse manj, meso se da kupiti v mesnicah.
    Tudi pri nas doma smo vedno imeli prašiča. Je pa s kolinami veliko dela. Spomnim se, da je mama hodila prat čreva na potok, v ledeno mrzli vodi. In potem se je delalo klobase in salame, topilo se je mast, tako smo dobili tudi ocvirke. Mama je tudi vedno skuhala “mulce”, to je bila nekakšna sladka verzija krvavic. Kot otrok se spomnim, da je bilo dobro. Vem, da je v ta namen tudi “ulovila” kri, v mulcah je bilo tudi meso, rozine, pinoli (v ta namen je šla pinole kupit v Italijo). To je zdaj pozabljena hrana. In potem se je prato in klobase razdalo sorodnikom in sosedom. To mi je ostalo v spominu.
    Dela s kolinami je res veliko, en sam vsega ne zmore narediti. Zato je prav, da vsak pri hiši naredi, kar zmore.

  2. Pa saj danes se nič več ne splača. Nobeden nebi več delal,ker je lažje kupiti. Ne zavedajo pa se kaj vse se poje. Pa saj bi imeli domače,samo je predrago. Hodim v službo,a vseeno obdelujemo manjšo kmetijo. Imamo dve kravi,kure,race..,.Pridelamo,hrano za živali ter krompir, fižol in drugo zelenjavo. Ne dodajamo umetnih gnojil in ne škropimo. Zraste manj a je bolj zdravo
    Pa saj se ne izplača, ampak veš kaj ješ. Pujsa kupimo domačega,naredimo koline. Klobase,salame,krvavice in seveda hrustljavi ocvioz kožo,ki jih ne dobiš v nobeni trgovini. Včasih smo se veselili, danes je vsem to odveč……polne riti vsega.

    1. Če imate krave, race in kokoši, gnojite z živalskim gnojem, kar je najboljše.
      Če bi pa imeli tudi trte in sadno drevje, brez škropljenja žal ne bi šlo. Sicer obstajajo tudi zelo stare sorte, ki ne potrebujejo škropljenja, ampak teh je zelo malo.

  3. Izročilo je treba vzdrževati, ohranjati povezanost med več rodovi
    če človek ne pride do novih spoznanj, a če si spoznal nekaj žlahtnega,
    s tem ne boš vsiljiv do drugih, ki se jim zdi dosedanje početje dobro.
    S sodelovanjem pri kolinah jih smeš tudi uživati, če pa si prenežen,
    pa se jim moraš odreči, sicer potrebuješ kasto surovežev, mesarjev . . .
    A poznam kar nekaj rahločutnežev, ki ne bi klali, meso je pa
    tako “svinjsko” dobro! Tile nimajo vse povezano v glavi . . .

  4. V Južni Koreji pa so imeli tradicijo klanja psov, ki se sedaj končuje. Kdor je “pravi dec”, bo naredil tisto kar je prav in ne tisto, kar družba od njega pričakuje. Alternative so in še več jih bo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja