Vir: PixabayKo sva bila s sedanjim možem še par, so me znanci pogosto spraševali, kako se lahko poročim z nekom, s katerim še nisem poskusila živeti.
To je bilo res. Z možem sva pred poroko živela vsak na svojem koncu in ker sva bila kar mlada, so mnogi mislili, da delava napako. Kako vendar veva, da sva za skupaj, če niti ne razumeva, kaj pomeni sobivati z nekom. Da ima vsak drugačne navade in želje, da ne veva, če se bova kot sostanovalca ujela in da vse to lahko na naju vpliva v tolikšni meri, da ne bova zdržala drug z drugim.
Se bova kregala, kje kdo od naju stiska pasto ali kje pušča svoje čevlje?
Pri vseh teh vprašanjih, sem se začela počutiti negotovo. Pred tem nikoli nisem razmišljala, da moj bodoči mož ne bi bil primeren zame oziroma da ne bi našla jezika za skupno življenje. Vedela sem, da sobivanje prinese še kakšen dodaten izziv, a se nisem obremenjevala. Po vseh teh »napotkih« pa sem postala negotova. Vame se je prikradel dvom, kako bova vsak svoje navade, privzgojene v dveh različnih družinah, naredila skupne. Bo res tako težko? Se bova kregala, kje kdo od naju stiska pasto ali kje pušča čevlje?
Pomirjena ob spoznanju
Ko sem tako nekaj časa prepustila mojim mislim, da so se zapletale v težave, ki jih sploh še ni bilo, sem k sreči v nekem trenutku dobila »aha efekt«. 🙂 Občutek, ko kar naenkrat nekaj zagotovo veš, čeprav je bilo pred trenutkom še vse v vprašajih. Pred menoj so se naslikale podobe mojih babic pa mojih staršev pa mnogih pred menoj, ki so kljub temu, da pred poroko niso bivali skupaj, odlično vozili svoj zakon. Kar nasmejala sem se, kako hitro človeka zanese drugo mnenje.
Kar šteje, je, da sva si zvesta in si stojiva ob strani ne glede na razlike.
Konec koncev so me starši naučili, da ljubezen ni zgolj čustvo. Da je poleg čustev enako pomembna zaveza in odločitev, da z nekom želiš vztrajati ne glede na to, kje bo stiskal pasto ali kje bo odlagal čevlje.
Takšna dota mi je prinesla zavedanje, da je zakon potrebno graditi. Ni pomembno, koliko »vadiš«, ampak k čemu se vsak dan zavežeš – jaz imam kot žena moč, da se vsak dan znova spomnim, zakaj ljubim svojega moža in da mu to tudi pokažem.
Vse to pa ne pride preko poskusne vaje, ampak preko vztrajne in trdne odločitve, da želiva ohranjati biser, ki nama je bil podarjen.V tistem trenutku sem zato z gotovostjo vedela, da ni pomembno, kje živiva, kakšno stanovanje bova imela ali kakšne barve bo najina kuhinja. Kar šteje, je, da si bova zvesta ter da si bova stala ob strani ne glede na razlike, ki naju ločujejo. Da bova negovala najin odnos in si medsebojno prihajala naproti.
Čeprav nisva poskusila, kako bo šlo, je najin zakon čudovit. Res so prišle nevihte, ko nogavice na tleh niso ostale neopažene, pa ko pribor ni bil zložen tako, kot je drugi mislil, da mora biti. Pa … Veliko pa-jev bi lahko našli. Ki pa so prisotni v vsakem zakonu, tistemu z vajo ali brez. A zakon je veliko več kot sobivanje. Je veliko več kot nepospravljeno stanovanje ali umazane obleke na sredi sobe.
Ravno zato lahko rečem, da je najin vsako leto lepši. Ne zato, ker že dolgo vadiva, pač pa zato, ker vsak dan znova odkrivava, kako lepo je prihajati drug drugemu naproti, se spodbujati in si odpuščati.
Vse to pa ne pride preko poskusne vaje, ampak preko vztrajne in trdne odločitve, da želiva ohranjati biser, ki nama je bil podarjen.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Človek, ki je na krilih…
Človek, ki je na krilih ljubezni, se pravi pod vplivom kemičnih reakcij in energije partnerja, pač ne vidi nobene ovire ali nevarnosti. To kratkotrajno obdobje je potrebno le zato, da se dva zbližata, da sploh naredita korak drug k drugemu. Eni temu pravijo “božja previdnost” ali “božji načrt”, eni to stanje pripisujejo zgolj genskimu zapisi v naši vrsti. Kakorkoli pa to ni ljubezen in spoštovanje ampak zgolj “paritveni gon”. Večina živali se na tej točki tudi ustavi. Opravijo svoje in nato vsak po svoje. Pri ljudeh se pa od tu dalje začno pogodbe o skupnem sodelovanju, oz. poroke. Večini je jasno, da je “božja previdnost” namenjena samo temu, da stza se našla, vse ostalo je prepuščeno njima in njuni sposobnosti vživljanja v drugega in strpnosti, predanosti skupnemu cilju in veri. Torej na kratko ljubezni. Nekaterim pa to ni dano razumeti, zato obtičijo na tej točki v večnem iskanju metuljčkov trebuhu in začno letati s cveta na cvet, dokler jih življenje trdneje ne prime v roke in “iztiri” iz te rutine.
Tisti, ki pa vedo, da se vse šele začne na dan, ko metuljčki potihnejo, jim ni težko se spoprijeti z vsakdanjikom skupnega življenja. Za uspešno skupno življenje niti slučajno ni pogoj poroka v formalnem smislu. Kdor to trdi, zavaja. Je pa znatno lažje uspeti poročen! Najprej zaradi občutno manj birokracije na vsakem koraku, že pri rojstvu otroka. Vsekakor pa je zavedanje poročenosti v pomoč na duhovni ravni, ko pridejo preizkušnje. Če na civilnem obredu govorijo predvsem pravne citate, pa se cerkveni obred osredotoča na duhovno plat poroke. Kdor je neomajno veren, bo vso moč, ki jo s poroko prejmeta, pripisoval Bogu. Kdor pa je malo manj, bo razume, da sta si to moč podarila sama, drug drugemu in je to njuna notranja moč, ki sta jo imela skrito od rojstva za pravo osebo in jo imaš načeloma dovolj le za eno osebo. Torej je vsekakor duhovna poroka prav tako priporočljiva, oziroma je le-ta tista, ki ponuja prednost v življenju para. Neporočeni te notranje rezervne nikoli ne odklenejo, zato se morajo vsak dan posebej truditi za obstanek, poročenim tudi v duhu (ali Bogu) pa je marsikaj oproščeno in marsikaj spregledano. To prednost pred neporočenim verni imenujejo “božja milost”. Kakorkoli, tega na matičnem uradu ne dobiš. Kljub temu pa se tudi pravno-formalnega obreda ne sme zaničevati, saj je prav tako pomemben za tuzemsko življenje in koristi na vsakem koraku. Ne živimo v nebesih, zato potrebujemo tudi zakone in pravila za vsakldanje življenje. Prav je, da se oba obrteda enako slavi in časti, saj sta potrebni polovici, ki se dopolnjujeta. Konec koncev pravijo, poročni dan je samo eden, ampak poročiš se pa dvakrat. In kakor je to ponavadi lepo, bi se kdo tudi 4x, če bi se lahko, ko se čez nekaj let z nostalgijo spominja, da je izpustil kak obred, oz. je drugega odpikal na hitro ali buden prespal. DOŽIVI SVOJO POROKO!
ALi je pred poroko treba živeti skupaj? NE! Ali je pred nakupom stanovanja treba v njem živeti nekaj časa? NE! Tudi če stanuješ leta v stanovanju, preden ga kupiš, s pratnerjem na koruzi, ni prav nobene garancije, da ne bo presenečenja potem, ko bo stanovanje in partner “tvoj/e”. Za stanovanje se lahko pokažejo pravi stroški vzdrževanja, ki jih je prej imel lastnik. Za partnerja se lahko vedno (ne, lahko ampak SE) pojavijo preizkušnje. Skušno življenje po poroki je vselej drugačno in ga ne moreš peizkusiti vnaprej. Edino možno in potrebno je zaupanje vase in partnerja, da bosta zmogla. Če sta iz pravega testa, bosta. Če nista, pač nista, ne glede koliko časa bi prej živela skupaj. A dovolj verna vase (oz. v Boga) bosta vedno našla pot, če bo še tako težko. Vse je odvisno od te vere.
“Se bova kregala, kje kdo od naju stiska pasto ali kje pušča čevlje?” -> zagotovo se bosta zaradi nečesa.
“Ni pomembno, koliko »vadiš«, ampak k čemu se vsak dan zavežeš” -> zelo lepo napisano, kar je zgoraj na humoren in daljši način povedano. Ampak, če so največji kamen spotike odločene nogavice, potem zakona sploh še okusila nista in vama je namenjena kaka drugačna preizkušnja. Namreč ni vseeno kakšno imata stanovanje in kje živita. Ko ni denarja in ko prostor omejuje in ko ni časa za vaju, potem pride trenutek, ko je vera na preizkušnji. Tako zelo pocukran članek, daleč stran od stresne realnosti. Po zaslugi svoje funkcije sem ob mnogi župnikih, ki so poročali lahko spremljal njihovo delo. Koliko in kaj so deli paru. Večina nič več od še enega formalnega protokola; tokrat cerkevenega. Suho drdranje golih formalnosti, da je cerkveni birokraciji zadoščeno. Kaka tretjina pa je to birokracijo potisnila na obrobje in večino odmerjenega časa posvetila njima. Se posvetila njima, se jima podarila. Ti župniki so povedali tako, kot je, kot zgoraj pišem. Brez olepševanja. V žilo. In po mnogih letih lahko trdim, da so ti pari, ki jim ni nihče “sadil rožic” trdnejši v veri in uspešnejši v izpolnjevanju obljub, kot oni, ki jim je nekdo “zidal gradove v oblakih”. Fino je nebeško kraljestvo v teoriji, kako pa ga ustvarjati vsak dan v tem svetu, pa žal župniki niso pravi naslov za nauke. Izredno malo jih je tako dobrih teoretikov, da znajo vseeno podati uporabno znanje. Tu so določene druge cerkve pač v prednosti.
Spoštovani Primož,
Cerkvena…
Spoštovani Primož,
Cerkvena poroka je toliko duhovna, kolikor zaročenca v to dogajanje povabit Boga, ki je živa oseba. Seveda lahko veliko doprinese tudi duhovnik.
Ampak če zaročenca cerkveno poroko jemljeta zgolj kot formalnost, bo pri formalnost tudi ostalo. To je njun dan in nihče jima tukaj noče ničesar vsiljevati, za kar se sama ne odločita.
Žal je praksa mnogokrat res takšna (formalna) in cerkev se uporabi za čudovito kuliso, duhovnik pa jim služi kot kakšna božja maskota.
V tem primeru je res par potem paprepuščen samemu sebi ali še slabše, zlaganemu svetu.
Manjkajo nam izkušnje srečanja z živim Bogom in potem bi tega in podobnih komentarjev sploh ne bilo.