Ali bo otrok spoštoval avtoriteto učitelja, ni odvisno samo od staršev

Foto: Canva

Pogosto lahko v medijih prebiramo različne nasvete staršem, kako naj otroka pripravijo na šolo, kako naj ga podpirajo pri učenju …, pa tudi kako naj bo spoštljiv do učitelja.

Znani slovenski specialni pedagog Marko Juhant staršem celo polaga na srce, da moramo svojim otrokom dopovedati, da je učitelj avtoriteta.

Čeprav se mnogi starši trudijo v otroku zbuditi spoštovanje do avtoritete učitelja, pa učitelji vedno znova opozarjajo, da jih mnogi otroci ne spoštujejo.

Otroci se danes zavedajo, da so pomembni – kar ima lahko tudi negativne posledice

Osebno sem mnenja, da otrokovo (ne)spoštovanje avtoritete učitelja ni najbolj odvisno od vzgoje staršev. Najbolj je odvisno od splošnega vzdušja družbe, katere del so.

Otroci so v naši družbi zelo navzoči, če se lahko tako izrazim. Odrasli prepoznavamo njihovo dragocenost, saj smo na kolektivni ravni razvili veliko empatije in sočutja do njih, zmožni pa smo tudi vpogleda v izredno težak položaj, ki so ga otroci imeli v preteklih obdobjih. In tega jim pod nobenim pogojem ne privoščimo več.

Otrokovo (ne)spoštovanje avtoritete učitelja ni najbolj odvisno od vzgoje staršev. Najbolj je odvisno od splošnega vzdušja družbe, katere del so.

V preteklosti odrasel posameznik ni veljal prav veliko, otrok pa še manj. Danes na srečo ni več tako. Otroci to čutijo. Dobro se zavedajo svojih pravic. Čutijo, da so v nekem pogledu v središču pozornosti, da nam veliko pomenijo, da so nam dragoceni. Čutijo, kako se trudimo za njih, kako jim želimo omogočiti pogoje, da bi bili čimbolj srečni.

Tako je otrokom na kolektivni ravni zrasla samozavest, nekakšen občutek samopomembnosti. In ker so otroci še psihološko nezrela bitja, ima ta občutek lahko tudi nezaželene posledice, denimo nespoštovanje učiteljev.

Učitelji se želijo vrniti se v preteklost, a poti nazaj ni

Učitelji vedno znova opozarjajo ne samo na nespoštovanje njihove avtoritete s strani otrok, temveč tudi na to, da so otroci neubogljivi in nedisciplinirani, da jih nič ne zanima, da so nesamostojni, da ne zmorejo oziroma nočejo prevzeti odgovornosti za šolsko delo.

Pogosto odgovornost za to pripisujejo staršem, ki naj svojih otrok ne bi znali vzgajati. Nekaj malega naj bi bil seveda kriv tudi šolski sistem. Pri starših učitelje moti tudi njihovo prepogosto vmešavanje v učiteljevo delo.

Po prebiranju številnih člankov, besedil in komentarjev učiteljic in učiteljev na socialnih medijih sem prišla do zaključka, da težav, ki jih imajo slednji pri svojem delu, nekako ne zmorejo povezati s širšim družbenim dogajanjem, ki sem ga opisala in ki smo mu podvrženi prav vsi, ne samo učitelji.

Večina učiteljev in učiteljic se, zaradi problemov, ki jim jih povzroča nov položaj otrok, skuša vrniti v preteklost, v smislu prepričanja: učitelj je avtoriteta, potrebno ga je ubogati in se naučiti to, kar zahteva.

Učitelji težav, ki jih imajo pri svojem delu, nekako ne zmorejo povezati s širšim družbenim dogajanjem, ki smo mu podvrženi prav vsi, ne samo učitelji.

A to ne deluje več. Otroci samoumevnosti avtoritete ne sprejemajo več. Upirajo se ji. A ker so, kot rečeno, psihološko še nezrela bitja, se lahko upirajo na zelo boleče načine.

Ključ je osebni odnos med otrokom in učiteljem

Otroci nujno potrebujejo vodstvo zrelih odraslih. Zato je potrebno graditi na osebnem odnosu učitelj – učenec. Osebni odnos pa nujno vsebuje to, da učitelj dobro pozna otroka, njegove potenciale, njegove močne in šibke točke, kako otrok najlažje sprejema informacije in kako jih predeluje, kako se izraža itd. Le tako lahko učitelj otroka kar se da optimalno spremlja v njegovem učnem procesu.

Otrok tako začuti, da je učitelj »na njegovi strani« in mu zato hitreje zaupa in sprejme njegovo spremljavo, ter sledi njegovim navodilom.

To pa je po mojem mnenju zelo težko doseči znotraj obstoječega šolskega sistema. Zato so potrebne korenite spremembe, sicer bo situacija postala še težavnejša. A se da, kar nenazadnje dokazujejo tudi zgledi iz tujine.