Nataša Kavaš Puc: “Ljudje v vsakdanjem življenju političnih delitev ne nosijo v srcu.”

Nataša s hčerko. Sprehodi po poljih za hišo so pogost odklop od vsakdanjega vrveža

Nataša Kavaš Puc je Prekmurka, žena in mama štirih otrok, ki si je z družino pred več kot dvema desetletjema ustvarila dom v Luksemburgu. Ne glede na to ostaja močno vpeta v slovenski prostor, jezik in kulturo. V pogovoru nam je odprla pogled v svojo življenjsko in poklicno pot od Prekmurja do evropskega središča, v družinsko življenje med dvema domovinama ter v vrednote, s katerimi z možem vzgajata otroke. Nataša je tudi mama mlade glasbenice Eve Marije Kavaš Puc, ki bo letos zastopala Luksemburg na Evroviziji.

Kako je potekala vaša življenjska in poklicna pot? Kako ste s Prekmurja sploh pristali v Luksemburgu?

Z možem sva vedno veliko potovala, bila aktivna v več mednarodnih organizacijah, tako da je bila pot v svet že v študentskih letih precej odprta. Jaz sem študirala jezike in filozofijo na Filozofski fakulteti in pozneje še evropsko pravo. Moj mož je ekonomist. Je revizor in dela na Računskem sodišču EU, trenutno je šef kabineta slovenskemu članu. V bistvu je bil on bolj popotno srce kot jaz, njega je bolj vleklo v svet. Jaz pa sem se potem tudi tukaj našla.

Tik preden je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, sva se prijavila na nekaj evropskih služb. Rekla sva si, da bova šla za eno leto, malo poskusit, da pridobiva izkušnje, se mogoče malo naučiva francoščine … Iz tistega enega leta se je potem zgodilo, da sva še malo podaljšala, potem so se nama rodili otroci in v Luksemburgu sva že 23. leto.

Jaz bi se takrat morala vrniti na slovensko zunanje ministrstvo, tam sem bila prej zaposlena, da bi v času slovenskega prvega predsedovanja Evropski uniji delala za zunanje ministrstvo. A ker je bila Eva takrat stara eno leto, si nisem mogla predstavljati, da bi me moje službeno življenje povsem posrkalo. Delo prevajalke na Evropski komisiji je bilo že takrat precej fleksibilno in prijazno do otrok in družinskega življenja. Spodbudno in varno okolje za širitev najine družine je bil velik razlog za to, da sva najino bivanje v Luksemburgu podaljševala. Najina družina se je potem z leti razširila in obogatila s še tremi fanti. Ker so se vsi otroci od malih nog tudi glasbeno izobraževali, sem se tudi jaz vpisala na konservatorij in dala vetra v jadra svoji dotlej zapostavljeni ustvarjalnosti..

Vsa ta leta pa smo bili zelo navezani na Slovenijo in domovino. Veliko smo se in se vračamo domov. Vse naše praznike, razen takrat, ko sem ravno rodila, smo praznovali v Sloveniji. Božič, veliko noč, vse počitnice, 1. november, pa še kdaj vmes. Zdelo se nam je, da teh tisoč kilometrov ne more biti prepreka, da se ne bi udeleževali prijateljskih srečanj in družinskih praznovanj. Tako da smo res veliko na poti.

Imata štiri otroke, že najstnike. Kako danes izgleda vaše družinsko življenje?

Ja, vsi so že najstniki ali pa skoraj odrasli. Eva je stara že 20 let, že tretje leto študira v Londonu. Marko jih ima 17, zdaj se pripravlja na maturo in bo šel študirat. Jakob je 15-letnik, David pa 12-letnik. Vsi so (ali so bili) v evropski šoli, kjer so bili v stalnem stiku s poukom slovenščine, drugače pa so v angleški sekciji, kar pomeni, da vse druge predmete poslušajo v angleščini.

Slovensko govorijo tekoče. Poleg tega sva se z možem odločila, da poleg tega, da se rada vračava v Slovenijo in sva tam vpeta v več župnij, tudi tukaj gradiva slovensko skupnost. Imamo slovenski pevski klub: redno vabimo starše in otroke k nam domov, kjer prepevamo slovenske pesmi. Pripravljamo kulturne večere. Ravno zdaj smo imeli kulturni dan za 8. februar … Otroke spodbujava, da se družijo med seboj, da se v njih stalno prebuja ljubezen do slovenstva. Da imajo poleg mednarodne skupnosti tudi slovenske prijatelje.

Naša Eva študira glasbo v Londonu. Trenutno je sicer zaradi priprav na Evrovizijo večinoma v Luksemburgu. Marko se podaja na študij, prva izbira je ekonomija in mednarodni odnosi, rad bi šel na Nizozemsko … bomo videli, kam ga bo pot zanesla.

Vsi otroci so zelo ustvarjalni. Mlajša dva zelo rada nastopata, v muzikalih, v teatru. Tudi fantje  so glasbeniki, hkrati pa tudi športniki.

Veliko sva dala na to, da sva otroke spodbujala v tistem, kar radi počnejo, da razvijajo in krepijo božje darove in talente.

Kako se je starševstvo za vas spremenilo od obdobja majhnih otrok do danes, ko imate najstnike?

V naši družini je bistveno to, da smo zelo povezani. Ne samo v najožji družini, ampak tudi širše. Naša družina so poleg sorodnikov tudi prijatelji, ki z nami živijo in ustvarjajo v Luksemburgu. Ko so bili otroci majhni, sem bila veliko prisotna. Sicer imam službo, ampak veliko delam od doma.

Prisotna sem bila pri vzpostavljanju strukture, mej, njihovih dejavnosti. Oba z možem sva bila vedno nekje blizu, z jasnim zavedanjem, da jim negujeva krila, s katerimi bodo samostojno in odgovorno poleteli, kamor jih bo pošiljala božja previdnost. Veliko sva dala na to, da sva otroke spodbujala v tistem, kar radi počnejo, da razvijajo in krepijo božje darove in talente. Vedno jim pravim: »Bog ti je dal talente zato, da jih uporabiš njemu v slavo in v dobro drugih ljudi.«

Opazovala sva jih, kaj radi počnejo. Zelo pomembno se nama je zdelo, da sami sebe spoznavajo, delajo za dobro skupnosti, se socializirajo, plemenitijo svoje talente, s katerimi bodo lahko uresničevali svoje poslanstvo med ljudmi in za njih. In da tako tudi manj časa preživljajo na spletu. Sama sva bila vedno zelo aktivna v svojih skupnostih, ker sva zelo hvaležna za vse, kar nama je bilo dano in verjameva, da smo poklicani, da plemenitimo in naprej širimo božje darove. Naj bo to zgled in dediščina za življenje najinim otrokom.

Kako imate v vaši družino zastavljeno glede rabe pametnih naprav?

Kolikor dolgo se je dalo, sva jih držala odklopljene. Naš najmlajši še zdaj nima prostega dostopa do spletnih vsebin in ima telefon, s katerim lahko pokliče ali si pošlje kakšno sporočilo s prijatelji, ki jih redko vidi.

Zdaj, ko so večji, se nama zdi predvsem pomembno, da se naučijo vse, kar je na voljo, tudi odgovorno uporabljati. Eva je že v tujini, Marko bo šel naslednje leto. Otroke moraš pripraviti na to, da se v svetu, ki jim je dan, odgovorno obnašajo.

Sta lahko tudi duhovnost in vera pomoč pri vzgoji?

Seveda. Bistveno v najini vzgoji je tudi to, da vse, kar počnejo, počnejo po zgledu Jezusa. Po zgledu tega, kar nas je Jezus učil. Iz predanosti do ljudi, iz ljubezni, ki jo je on širil. V vsakem življenjskem trenutku se je dobro vprašati, kako bi ravnal Jezus. Kaj nam pričuje njegova ljubezen? Kako služiti ljudem, kako razdajati ljubezen, kako uporabljati svoje talente, kako odpirati vrata drugim, kako sprejemati druge ljudi …

Živimo v odprti družbi, na prepihu. V Luksemburgu je več kot 50 odstotkov ljudi tujcev. V evropski šoli so otroci iz vseh evropskih držav, v stiku z različnimi jeziki, kulturami in religijami.

V šoli imajo verouk, hkrati pa so njihovi bližnji sošolci tudi z vseh koncev sveta, različnih veroizpovedi. Otroke spremljati in vzgajati v takem svetu je po svoje izziv, po drugi strani pa zelo pomirja, ko vidim, da so naši otroci zelo stabilni in samozavestni katoličani. Da svojo vero ne samo živijo, ampak zanjo tudi pričujejo. Da tak odprt svet ni grožnja, ampak velika priložnost, priložnost živeti Jezusovo ljubezen. Najino odstiranje Jezusove ljubezni je pričevanje njegovega življenja, kjer s svojim zgledom jasno uči, da nikoli nobenemu človeku ni zaprl vrat. Tako tudi midva vzgajava svoje otroke.

Je otroke na tak način lažje vzgajati v tujini v mednarodni skupnosti, kot bi jih bilo v slovenskem družbenem okolju?

Najbrž res. Spomnim se sebe v Sloveniji, tako pri študiju kot pri družbenem vključevanju … pogosto je biti kristjan pomenilo izziv, saj se je pogosto širilo veliko negativnih etiket in to zlasti s »svobodomiselnih« koncev slovenske družbe. Moji otroci tega ne poznajo.

Evini prijatelji v Londonu pogosto zaidejo z njo v cerkev. Z njo praznujejo praznike. Ni se treba njej prilagajati, ampak spoštujejo drug drugega in ravno s svojo odprtostjo in zakoreninjenostjo ona odpira prostor tudi za vero. Veliko nama pomeni, da imamo odprtega, občutljivega župnika, ki daje prostor laikom in tudi ženskam. Zelo nas spodbuja na različne načine. Zdaj, ko je Eva nastopala, je bil on njen največji podpornik, zanjo je navijal in jo povsod zelo glasno podpira. Tudi po spletu, po različnih spletnih medijih je delil njeno zgodbo.

Pred kratkim so recimo v košarkarskem klubu naši fantje imeli obisk znanega luksemburškega košarkarja, ki jim je veliko pomenil. Jasno jim je dal vedeti, naj se tudi kot športniki vedno naslanjajo na Boga. Bili so zelo veseli in ponosni, da se lahko z njim poistovetijo. Takšna odprta družba lahko za vse prinese veliko pozitivnega.

Načeli ste zelo zanimivo temo. Kje vi vidite pot prihodnosti za slovensko Cerkev in za nas kristjane, ki živimo v zelo sekularni družbi, kjer je biti kristjan pogosto bolj negativno kot pozitivno sprejeto?

Jaz imam izkušnjo dveh župnij v Ljubljani, kamor redno zahajamo, ko smo v Sloveniji. To so rakovniški salezijanci in frančiškani v središču mesta na Tromostovju. Ko vidim, kako te družine tam živijo svojo vero in kako močno je njihovo občestvo, se za slovensko Cerkev ne bojim. V vseh vrhuncih, ki jih ljudje skupaj doživljamo, pa tudi v tragedijah in preizkušnjah, ki se nam dogajajo, se vidi, kako znajo skupaj nositi križ in veselje.

Mislim, da je v takih skupnostih prihodnost. V tej moči, ki jo daje živa vera, občestvo, odprtost. Zavedati se moramo, da nas je Jezus učil, naj ne sodimo, ampak naj živimo njegov nauk. Naj živimo njegovo ljubezen, odpiramo vrata. Ljudje nas bodo spoznali po naših dejanjih.

Iz svojega življenja lahko pričujemo, in to moji otroci vidijo, in tudi sami tako živijo. To je veselje opazovati.

Slovenijo žal pogosto še vedno pesti razdeljenost, blokovska razdeljenost, negativnost, ki se boleče širi. Toda kristjani moramo živeti mimo tega

Mi ves čas sobivamo z begunci. Zdaj imamo pri nas eno družinico iz Ukrajine, že na začetku ukrajinske vojne smo sprejeli mamico s fantom. Tudi moji starši so v mojih najstniških letih odpirali vrata beguncem. Vsak od nas ima različne danosti in talente, s katerimi lahko širi Jezusovo ljubezen. Če to delamo na vsakem koraku, se okoli nas nabere ogromno dobrih ljudi. Jaz otroke ves čas opozarjam na to, koliko dobrega se nam dogaja in da je naša hiša vedno polna dobrih odprtih ljudi. Da tam, kjer odpremo srce Svetemu duhu, ta celo poskrbi za to, da nas obvaruje vseh nevarnosti. Veliko ljudi, pogosto dejansko mimoidočih, se ustavi pri nas, vsi so božji otroci, svetli ljudje. Kolikokrat smo mimogrede nekomu pustili ključe našega doma, vedno velike zgodbe prekrasnih ljudi. Jaz tudi temu pravim tostransko romanje v božjem občestvu. Bog nas vodi tudi če se mi tega ne zavedamo.

Drug drugemu moramo pričevati o tem, kaj Bog dela v našem življenju. Pogosto mi kdo od nevernih reče, koliko lažje je otroke vzgajati, če jih vzgajaš v veri.

Mislim, da je prav, da pričujemo tudi o Njegovih čudežih. O tem, kar Bog dela v našem življenju in v življenju drugih. Ker so vsi ljudje deležni te njegove dobrote, samo tega pogosto ne prepoznajo in zato živijo v tesnobi.

Slovenijo žal pogosto še vedno pesti razdeljenost, blokovska razdeljenost, negativnost, ki se boleče širi. Toda kristjani moramo živeti mimo tega. Ne smemo vračati negativnosti. Življenje ni pingpong. Mi smo tukaj, da pričujemo Ljubezen in živimo od nje.

Kako pa gledate na čedalje večje, glasno in prodorno pojavljanje akcij, kot je My Voice, My choice

Predvsem sem zgrožena nad agresivnostjo posameznikov, ki zase menijo, da zagovarjajo svobodo. Stalno nadlegovanje in poniževanje drugače mislečih ni pot k spoštljivi družbi. Tovrstna retorika nima prihodnosti, ljudje tega ne morejo dolgoročno poslušati, ker je tako naporno, toliko je ‘bulanja’ ljudi, ki ne tulijo v isti rog. Koliko denarja za kampanjo, ki se dotika urejene zakonodaje. Veliko je nevednosti in zavajanja in na to se veže tudi manipulacija.

Kakšna menite, da bi bila prava pot glede tega vprašanja?

Kar se tiče vprašanja splava in žensk, se mi zdi najpomembnejše, da najprej pomagamo ženskam v stiski. Najprej naj pride konkretna pomoč, da se ženske res lahko svobodno odločajo o svojem življenju in življenju svojih otrok.  Zelo enostavno je tako lahkotno vpiti slogane, vsak posameznik pa nosi svoje stiske in z vsako odločitvijo iz stiske se v življenju pogosto rojevajo nove stiske. To s svobodo najpogosteje nima nič skupnega. Poklicani smo, da se oziramo drug k drugemu z več empatije in ljubezni.

Mi imamo svojo zgodbo. Naša ukrajinska mamica, ki z nami živi, je prišla k nam, ko je bila v osmem mesecu nosečnosti. Iz vojnega območja, sama s svojim otrokom in zapuščena. Zanjo je iskala rešitev njena ukrajinska prijateljica, ki je pred tem bivala pri nas. Jaz sem z otroki že bila na počitnicah v Sloveniji. Ker je bila naša hiša čez poletje prazna, smo jo sprejeli, uredili papirje. Ona je avgusta rodila in mi smo se vrnili domov v hišo z dojenčico. Zdaj smo že leto in pol skupaj. Vsak od nas lahko na različne načine pomaga v stiskah ljudi, tudi pri dejanskih svobodnih odločitvah žensk, ki niso pogojene s stisko. Najlažje je govoriti o pravicah in odločitvah, veliko težje je odpreti vrata, dati sobo, konkretno pomoč ali v politiki vzpostavljati okolje, ki je varno in ugodno za svobodno življenje. Trošiti denar za konkretno pomoč in ne za prazne besede in velike kampanje.

Odprt svet ni grožnja, ampak velika priložnost. Priložnost živeti Jezusovo ljubezen.

Vaša najstarejša hčerka Eva je glasbenica in se je uvrstila na letošnjo Evrovizijo, kjer bo s svojo pesmijo zastopala Luksemburg. Tudi v Sloveniji bo imela številne navijače. Kaj ste doživljali ob tem?

Ko se je Eva začela podajati na Evrovizijo, smo se doma res veliko pogovarjali in molili. Jaz sem od malega zelo rada gledala Evrovizijo, zadnja leta pa sem se večkrat spraševala, kaj se dogaja s tem tekmovanjem, pogosto je delovalo samo še kot nek cirkus … Ko je Eva rekla, da bi se mogoče prijavila, sem razmišljala ali je to res pot, kamor je prav stopiti. Naša molitev je bila v smislu: “Bog, ti veš, kam nas vodiš, ti odpreš vrata tam, kjer je prav. Če jih boš odpiral, bomo po znamenjih prepoznali, da smo na pravi poti, če ne, se bomo umaknili.” Prepričana sem, da je bil Bog tisti, ki je tam bolj kot kdorkoli drug odpiral vrata, seveda ob podpori ljudi, glasovanja in vsega, kar je potrebno. Bog s svetlobo posega po svojih poteh in načinih …  Res sem hvaležna tudi za to, kako iskreno navdušeno so v Sloveniji ljudje sprejeli Evin dosežek in koliko podpore dobiva tudi iz Slovenije. Pa tudi Luksemburg ji jasno daje vedeti, da je to njen dom. Nihče se ni obregnil ob to, da je hči tujcev. To tako ogreje srce, da se jaz navkljub svojemu nenehnemu domotožju iskreno počutim doma tudi v Luksemburgu.

Pesem, s katero se bo Eva Marija predstavila na letošnji Evroviziji.

Res sem hvaležna tudi za to, kako iskreno navdušeno so v Sloveniji ljudje sprejeli Evin dosežek in koliko podpore dobiva tudi iz Slovenije.

Ste iz Prekmurja. Ta regija pogosto deluje, kot da caplja zadaj, čeprav se v zadnjih letih gospodarstvo vendarle nekoliko prebuja …

O Pomurju in Prekmurju lahko govorim samo lepo. Ljudje, moja družina, sosedje, vse to me je zelo zaznamovalo v življenju, pa tudi moje otroke, ki jih zelo oblikuje naša glasbena dediščina, folklora, vsa ta kultura sobivanja in odprtosti …

Eden od mojih bratrancev, ki je bil rojen v Ljubljani, se je po končanem študiju preselil v Prekmurje in prevzel kmetijo mojega dedka. Na to smo zelo ponosni. Vendar pa navkljub vsem možnostim, ki jih daje država ali evropski sistem, še vedno ni dovolj spodbud, da bi se ljudje vračali in začenjali na novo. Mislim pa, da to ne velja samo za Prekmurje, ampak za vso Slovenijo. Potrebujemo veliko vzgibov in motivacije za podjetnike, mlade kmete, ustvarjalne ljudi, ki bi se vračali na podeželje. Večje mesto je oddaljeno dobre pol ure. To je čisto v redu, če je okolje spodbudno.

Pomurje pa te radodarno obdaruje s širino ljudi. Meni je bilo v bistvu treba iti na zahod ali na severozahod Evrope, da sem ugotovila, da smo mi v Sloveniji, Pomurci in Štajerci, zelo odprti in medsebojno povezani. Kamorkoli pridemo, se znamo povezovati in dejansko zelo držimo skupaj.

Potrebujemo veliko vzgibov in motivacije za podjetnike, mlade kmete, ustvarjalne ljudi, ki bi se vračali na podeželje.

Kako pa od zunaj vidite slovensko družbeno in politično situacijo, še posebej zdaj pred volitvami?

Razdeljenost in pa motivacija posameznikov, ki v politiko vstopajo zato, da bi koristili sami sebi ali manjšim skupinam, se mi zdi rak rana slovenske politike.

Ljudje v vsakdanjem življenju te delitve ne nosijo v srcu. To delitev ustvarjajo drugi. Krepijo jo deloma mediji in različni interesi iz ozadja. Na tej delitvi se potem napajajo leta in leta politične delitve, ki segajo v zgodovino. Ker ne moremo sprave dejansko živeti. To je žalostno, ker se odraža tudi v vsakdanji politiki, ki bi morala služiti predvsem ljudem.

Jaz pravim, da bi politiki morali delati izključno v dobro ljudi. Zato so tam. Moj bežen dotik političnega življenja v mladih letih, ko sem verjela, da se svet spreminja s politiko, mi je dal tudi izkušnjo razočaranja. To so bili časi po demokratizaciji, ko so bili tudi moji starši vključeni v procese demokratizacije. Iskreno smo verjeli v spremembe sveta na dobro. Kot mladi smo takrat veliko sodelovali in poenotili mladinski prostor, da bi kaj dobrega naredili. Tudi na desni sredini smo imeli tri podmladke, pa smo veliko sodelovali med seboj in tudi z drugimi, v širših slovenskih in evropskih strukturah.

Kako pa v vaši mednarodni skupnosti, med sodelavci v evropskih institucijah, gledajo na Slovenijo?

Veliko ljudi ima precej romantičen pogled na Slovenijo. Zavedajo se, kako lepa je, tudi vsi, ki potujejo k nam, jo vidijo kot biser. Ekološki in geografski biser Evrope. Mnogi moji kolegi v strukturah Evropske unije so se zelo izkazali in so cenjeni. Tudi zaradi njih je slika o Sloveniji zelo lepa. Vsa slovenska skupnost tukaj je res lep odsev Slovenije. Ko pa pridejo do njih posamezne zgodbe, ki govorijo o naših notranjih delitvah ali težavah, se lahko vsi skupaj samo primemo za glavo.

Moj bežen dotik političnega življenja v mladih letih, ko sem verjela, da se svet spreminja s politiko, mi je dal tudi izkušnjo razočaranja.

Kakšno prihodnost si želite za našo državo?

Želim si odprtosti. Odprtosti za vse, ki bi se radi vrnili, in za prodorne in sposobne ljudi, ki bi v naši deželi želeli poiskati svoj novi dom. Vedno se sprašujem, ali se bodo moji otroci lahko vrnili in poiskali priložnost za svoje ustvarjalno življenje. Nekaj najlepšega je spremljati, ko se Slovenci iz sveta vračajo nazaj domov. Tudi ko se veselimo uspehov Slovencev po svetu in navijamo za svoje športnike, umetnike, znanstvenike.

Sprašujem pa se, ali bi bili dobrodošli, če bi se vrnili v svojo domovino in ali bomo tudi drugim mladim, sposobnim ljudem odpirali vrata. Luksemburg ima več kot 50 odstotkov tujcev, zaradi ugodnih pogojev za podjetništvo, za mednarodna podjetja, za življenje, ustvarjanje, so tujci v Luksemburgu pogosto zelo izobraženi, nekonfliktni, ustvarjalni ter so za razvoj državice velik prispevek in doprinos. Luksemburžani se tujcev ne bojijo in se ponašajo s svojo odprtostjo. Čeprav je Eva hči priseljencev in Slovenka, jasno povejo, da je to Luksemburg in da so ustvarjalni mladi ljudje del njihove družbe. Zanje je ona Luksemburžanka, ki prepleta slovensko in luksemburško kulturo.

Če bomo v Sloveniji imeli politiko, ki bi vzpostavljala take pogoje, potem se ne smemo bati niti tujcev niti Slovencev, ki bi se želeli vračati. Slovenija ima vse. Samo take pogoje je treba vzpostaviti, da se bodo ljudje lahko vračali in da ne bo občutka nesvobode.

V tujino po moji izpostavljenosti v mladinski politiki me je odnesla prevajalska služba tudi zato, ker sem hotela izkusiti svobodo, da nisem odvisna od negativne selekcije raznoraznih botrov, od tega, da te držijo v šahu s službami in položaji. Svoboda, da zaslužiš dostojno, da lahko živiš svoje vrednote, da lahko podpiraš druge v teh vrednotah, se mi zdi nekaj, kar si zasluži vsak mlad Slovenec.

Svoboda, da zaslužiš dostojno, da lahko živiš svoje vrednote, da lahko podpiraš druge v teh vrednotah, se mi zdi nekaj, kar si zasluži vsak mlad Slovenec.

Se boste nekoč vrnili v Slovenijo?

Jaz sem vedno z eno nogo v Sloveniji, v Prekmurju. Počasi preurejamo svoj dom v Beltincih, da se bodo otroci imeli kam vračati. Da bodo, ko bodo šli po svetu, vedeli, da je tam njihovo sidro, da bo za praznike tam nekdo, ki jih čaka. Zelo se veselim dneva, ko bom spet več v Sloveniji. Zdaj igram kontrabas. Tudi zato, da se bom nekoč lahko vrnila in špilala v kakšni prekmurski bandi. Vedno sem z eno nogo tudi v Ljubljani. Zaradi prijateljev, družine, zaradi duhovnih krogov, ki jih imam tam. Vračava se na duhovne vaje, pošiljava tja tudi otroke.

Odkar sva v tujini in imava otroke sva si zelo prizadevala, da imajo tudi oni svoje socialno okolje v Sloveniji, da so povezani ne samo z družino, ampak tudi z vrstniki. Eva ima recimo zelo močno salezijansko skupino na Rakovniku. Tudi to je njihov varen pristan in kompas.

Kako z možem skrbita za svojo povezanost?

Imava krog družin, družinskih prijateljev in zakonskih parov. Imamo slovensko zakonsko skupino. Mislim da edino DiŽ–evo v tujini. Dobivamo se, drug drugemu smo velika opora, hodimo tudi na duhovne vaje.

Redno spremljava različne vsebine, podcaste, duhovne nagovore iz Slovenije. Spremljava tudi naročniške vsebine na vašem portalu. To nama daje veliko. Svoj zakon in družinsko življenje skušava živeti v veri, v občestvu in z odprtimi vrati za druge.