Telo, ki se ne zna spočiti, ker je nekoč moralo preživeti

Foto: Canva

Poznate tisti občutek? Okoli vas je tišina. Ni službe, ni telefona, ni hrupa. Pa vendar, v glavi vse brni. Misli drvijo ena za drugo, telo je napeto, nemirno, v prsih tesnoba, ki bi jo skoraj lahko zajeli z lopato. Zakaj ne zmoremo preprosto umiriti glave? Zakaj ne znamo samo biti?

Ko telo ne verjame, da je mir varen

Mnogi tega notranjega motorčka niti ne opazijo več. Prepoznamo ga kot del sebe. A v resnici gre za preživetveni mehanizem, način, kako smo si v otroštvu skušali ustvariti občutek varnosti tam, kjer varnosti ni bilo.

Predstavljajmo si petletno deklico. Starši se prepirajo, kričijo, ostre besede režejo kot britvice. Ona, prestrašena, v kuhinji po nesreči polije kozarec kakava. Mati jo pošlje v sobo brez razlage, brez pomiritve. Takrat še nima notranjih orodij, da bi razumela dogajanje. Le v telo se vtisne nevarnost, strah, sram. In ker ne more pobegniti ali se boriti, ostane le eno – razumeti.

Tako se prižge motorček.

Otrok si mora razložiti svet, da preživi. In v tem razumevanju, četudi napačnem, dobi vsaj nekaj občutka nadzora.

Beg v inteligenco

Začne se notranji monolog: “Mama je verjetno utrujena, oče ima težak dan, verjetno sem nekaj narobe naredila …” Otrok si mora razložiti svet, da preživi. In v tem razumevanju, četudi napačnem, dobi vsaj nekaj občutka nadzora. Razum nadomesti občutke. Misli utišajo telo.

Ta notranji pogon ni znak šibkosti. Nasprotno, je dokaz naše psihološke moči. Namesto da bi se zatekli k odvisnostim, tveganjem ali samopoškodbam, smo se zatekli k razlagi. Misli so bile naše zatočišče. In marsikoga je prav to rešilo. Dobesedno.

A problem nastane, ko ta strategija postane kronična. Ko tudi v odraslosti, v varnem okolju, med ljubečimi ljudmi, telo še vedno misli, da je v nevarnosti.

Ko mir postane grožnja

Ko sedimo v miru, telo še vedno ne verjame, da je varno. V njem je zapisano, da je tišina nevarna, da iz nje pride kričanje, da iz miru nastane kaos. Zato misli bežijo naprej. Zato govorimo, analiziramo, razlagamo, včasih celo preveč. In čeprav smo pogosto ponosni na to, kako dobro razumemo svet, ne znamo začutiti telesa. Ne znamo se zjokati. Ne znamo se razjeziti. Ne znamo samo biti. V resnici si samo želimo bližine, a je ne znamo čutiti brez nadzora, brez razlage, brez „motorčka“.

Ozavestiti, začutiti, spustiti

A danes nevarnosti ni več. Danes smo odrasli. Lahko rečemo: dovolj je. Lahko prisluhnemo telesu, ki smo ga leta preslišali. Lahko upočasnimo, zadihamo, se zazremo vase in se vprašamo: kaj čutim?

Pomembno je, da motorček prepoznamo v čim več vsakdanjih situacijah kot tihi odziv na preteklo nevarnost, ne kot našo napako. Ko to razumemo, ga lahko počasi ustavimo. Dovolimo si videti, kaj pride, ko motorček utihne. Morda pridejo občutki, ki jih dolgo nismo čutili. Močni, težki, tesnobni, kaotični. A danes jih lahko prenesemo. Danes lahko sedimo v tej tišini, jih sprejmemo, in počakamo, da se počasi in nežno začnejo umirjati. Z vsakim vdihom krepimo povezave, ki temeljijo na varnosti in ne več na nevarnosti.

Lahko prisluhnemo telesu, ki smo ga leta preslišali. Lahko upočasnimo, zadihamo, se zazremo vase in se vprašamo: kaj čutim?

Korak proti miru: počasi in nežno

Motorček v glavi nas je nekoč rešil, bil je zaveznik, ki nam je pomagal preživeti v svetu, kjer je bilo vsega preveč in hkrati premalo. Zdaj se lahko ustavimo, mu priznamo njegovo vlogo in ga začnemo počasi spuščati. Dovolimo si začutiti telo, vsa tista občutja, ki so dolgo čakala na prostor in čas. Ta prostor imamo. In znotraj njega lahko naredimo korak naprej. Ne zato, ker bi morali biti »boljši«, temveč zato, ker smo dovolj varni v sebi. In ker si zaslužimo mir.