8 miselnih sposobnosti, ki naj bi jih razvijala šola

Foto: Canva

Na svojo facebook časovnico sem že ničkolikokrat dobila skorajda klišejsko, čeprav resnično trditev, da je otroke potrebno naučiti razmišljati, namesto da jim polnimo glave z vsakovrstnimi informacijami.

Razvoj miselnih sposobnosti je nujen, če želimo, da bo otrok zrastel v samostojno in čustveno stabilno osebo, ki zna razmišljati s svojo glavo, ima konstruktiven pogled na življenje in vizijo.

A preden sploh lahko presodimo, ali šola v resnici razvija miselne sposobnosti, jih moramo naprej poznati. Naštete in kratko opisane so spodaj, ob branju pa sami lahko presodite, koliko jih razvijajo v šoli, ki jo obiskuje vaš otrok.

1. Opazovanje, motrenje in kontemplacija

Otroci se morajo naučiti natančno in objektivno opazovati, pa ne zgolj z očmi, temveč z vsemi čutili, torej tudi s poslušanjem, dotikom, okušanjem in vonjanjem.

Navajeni smo, da dejanje opazovanja povezujemo zgolj z vidom oz. očmi in gledanjem. A tudi ko poslušamo, na nek način opazujemo. Ko čutimo, opazujemo. Ko okušamo, opazujemo. In ko vonjamo, na nek način opazujemo. Sprejemamo čutne informacije.

2. Pomnenje

Pomnenje je kognitivna sposobnost, ki jo otroci morajo razviti. A zelo narobe je, če v otrokovem procesu učenja prevladuje predvsem pomnenje. Takrat se otrokom učenje enostavno upre.

3. Diskurzivno mišljenje

Diskurzivno mišljenje je mišljenje, ki temelji na logičnem razčlenjevanju. Sem torej spada razlikovanje, preiskovanje in razčlenjevanje, ki skupaj sestavljajo analitično mišljenje, iz česar izhajajo induktivno in deduktivno sklepanje ter sintetično mišljenje.

Povedano bolj enostavno: Kadar želimo določeno situacijo analizirati, moramo o njej zbrati čim več informacij (dejstva in dokazi), jih razčleniti v manjše enote in pogledati, kako se te informacije med seboj povezujejo. Na koncu na podlagi ugotovitev ustvarimo neko koherentno sliko. To imenujemo sintetično mišljenje.

Ugotovljeno lahko posplošimo, kar imenujemo indukcija. Primer: Muce, ki sem jih videla, znajo presti. Verjetno torej vse muce predejo.

Kadar pa proučujemo nek splošen pojav, naše ugotovitve smatramo kot veljavne tudi za posameznika. To imenujemo dedukcija. Primer: Kače so plazilci. Vsi plazilci so hladnokrvni, zato so tudi kače hladnokrvne.

Če želimo, da se otrok nauči kritičnega mišljenja, ga moramo spodbujati, da razvije distanco do vseh čutnih zaznav in opažanj.

4. Kritično mišljenje

Če želimo, da se otrok nauči kritičnega mišljenja, ga moramo spodbujati, da razvije distanco do vseh čutnih zaznav in opažanj, bodisi v zunanjem svetu bodisi v svoji notranjosti.

Gre za distanco tako do uveljavljenih znanstvenih teorij in razlag, ideoloških konstruktov, konvencionalnih pogledov, kot tudi do lastnih čustev, občutkov, misli in idej ter prepričanj.

5. Domišljija, predstavljivost, imaginativnost, domiselnost, miselna izvirnost, miselna ustvarjalnost

Vse te funkcije pomenijo sposobnost, da otrok na podlagi vsakovrstnih čutnih informacij, ki jih je usvojil oz. ponotranjil, ustvari nekaj novega, kar še ne obstaja oz. kar mu še ni znano: novo misel, novo zgodbo, novo vizijo, rešitev določenega problema itd.

6. Intuitivno mišljenje in celostno dojemanje

Tu gre za bolj abstrakten nivo mišljenje. Otrok/človek ga razvije s poglabljanjem v velika umetniška dela v poeziji, literaturi, glasbi, slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi itd.

Primer: Prebiranje del ruskega pisatelja Leva Nikolajeviča Tolstoja, v katerih podrobno opisuje značaje svojih junakov, njihovo delovanje in medsebojne odnose, nudi globok vpogled v notranjo, psihološko strukturo in delovanje človeka.

7. Umska pozornost, miselno poglabljanje, meditacija in koncentracija

Tu gre predvsem za umsko osredotočenost na eno samo zaznavo ali misel, iz česar izhaja aktivno razmišljanje o nekem predmetu, vsebini ali problemu.

Ali pa za osredotočeno pozornost brez razmišljanja, ko smo pozorni v tišini in na nek način prisluškujemo. To je umska tišina, ki čaka na intuicijo. Mnogi veliki znanstveniki pripovedujejo, da so do najpomembnejših odkritij prišli prav v stanju umske tišine.

8. Umska volja

Sliši se nenavadno, a tudi um ima svojo voljo. Tu gre za razumno razločevanje, izbiranje in odločanje med različnimi idejami, prepričanji, teorijami, doživljanji in ravnanji ter zavračanje neustreznih idej, prepričanj, teorij, doživljanj in ravnanj ter uveljavljanje izbranih idej, prepričanj, teorij, doživljanj in ravnanj.

Primer: določeno stališče zavzamem šele, ko imam o problemu oz. dotični zadevi dovolj informacij in dokazov. Informacije, ki jih ne morem dokazati, zavrnem. Tako si ustvarim celostno in koherentno podobo o tem problemu oz. zadevi in jo v razpravah tudi znam ustrezno argumentirati.

Priredba in povzetek iz knjige Janeza Svetine: Slovenska šola za novo tisočletje (Didakta, 1990).