7 najpogostejših napak, s katerimi starši kvarimo odnos z najstnikom

Foto: Shutterstock

Ko je bil star 8 let, ste komaj prišli do besede. Zdaj pri štirinajstih letih komaj izvlečete kakšno besedo iz njega. Le kdaj je ta prikupen fantič, ki je pritekel iz šole in vam hitel pripovedovati vsako podrobnost, ki se mu je tekom dneva zgodila, postal čemeren mladenič, ki se zapira v svojo sobo in vas butasto gleda, ko ga kaj vprašate.

To je za vsakega starša težko. Ker si želimo biti del otrokovega življenja in ga razumeti. Najstnik pa ne želi imeti nobenega opravka z nami. No, vsaj izgleda tako. Resnica pa je, da nas najstniki vseeno želijo in potrebujejo v svojem življenju. Ne vedo pa, kako funkcionirati v tem novem okolju, v katerem so se znašli.

To, da nas odrivajo stran, je normalno in naravno, ni pa prijetno. Nas pa meče iz tira in jih na vse načine poskušamo pripraviti, naj vendarle komunicirajo z nami. Vendar je večina naših poskusov neuspešnih. Kje delamo napake?

1. Postavljamo preveč vprašanj

Nam se zdi, da na ta način spodbujamo pogovor. Najstniku pa se zdi, da ga nenehno zaslišujemo.

»Kako je bilo v šoli?«, »S kom se pogovarjaš?«, »Kaj imaš za nalogo?«, »Kdaj pišeš test?«, »Si že bil vprašan matematiko?«, »Kdaj greš na nogomet?«, »S kom se danes dobiš?«, »Kaj se učite pri zgodovini?«, »Si srečal po poti teto Marico?«

Še dihate? Zdaj verjetno razumete, kako se počuti najstnik. Kot da ga ves dan bombardiramo z vprašanji. In še prav ima. Izčrpavajoče je neprestano odgovarjati na naša vprašanja. Veliko lažje bo, če bomo postavljali manj vprašanj in se več pogovarjali o naključnih stvareh. Vprašanja pa prihranimo za tisto nujno, kar moramo izvedeti.

2. Preveč poučujemo ali pridigamo

Vemo, da je naša naloga, da otroke tudi učimo. Včasih to vzamemo preveč zares in mislimo, da moramo o vsem dati otroku lekcijo. To je nadležno. Včasih moramo samo preprosto globoko vdihniti in izdihniti ter pustiti, da otroka izuči življenje samo. Poleg tega je poučevanje dolgočasno. Najstnik takrat preprosto zavrti gumb in nas izklopi. Poleg tega se bo začel še bolj zapirati vase, saj ne bo želel, da mu o vsem, kar nam pove, začnemo pridigati.

3. Ne upoštevamo njegovih čustev

Čustva najstnikov so pogosto neracionalna, zato jih pogosto zanemarjamo, ker se nam zdijo smešna. Ker otrok ni slišan v svojem čutenju, se bo začel zapirati pred nami. Dajmo mu vedeti, da njegova čustva jemljemo resno in da je povsem ok, da čuti tako, kot čuti.

4. Spregledamo pozitivne reči, ki jih počne

Starši zelo hitro preklopimo na naš učiteljski način. Otrok ima zato občutek, da ne naredi nič prav in da smo mi osredotočeni le na njegove napake. Bodimo pozorni na vse tisto dobro in prav, kar naredi. Pohvalimo ga za prijaznost, zahvalimo se mu, ker je pripravil večerjo, in izrazimo navdušenje, ker se je pridno učil za test. In ko moramo dati kakšen manj pozitiven odziv, ga zapakirajmo čim bolj pozitivno, kar se da. Namesto: »Tvoja soba je čisto razdejanje. Zakaj ne moreš imeti pospravljene?«, raje recite: »Izgleda, da bo tu potrebno malo pospraviti.« Naš odnos z najstnikom se bo spremenil, ko bo dobil več pozitivnih odzivov, po katerih hrepeni.

5. Razjezimo se, še preden izvemo celotno zgodbo

Pomembno je, da se ne razjezimo prej, preden ne slišimo vsega, kar nam ima za povedat. Morda potem, ko bomo izvedeli vse, ne bomo tako jezni. Morda pa bomo še bolj jezni, vendar smo si prej vsaj vzeli čas in ga poslušali.

Ostanimo mirni, poslušajmo, pretehtajmo in spet poslušajmo. Če je potrebno ukrepati, to naredimo mirno.

Noben najstnik nam ne bo povedal vsega, če ve, da bomo popenili. Če pa bomo reagirali mirno, pa čeprav je mulc ušpičil kaj groznega, nam bo veliko bolj zaupal. In bolj, ko nam bo zaupal, manj ga bo strah spregovoriti tudi o neprijetnih situacijah, v katerih se bo znašel.

6. Nergamo

Čeprav ve, kaj ima za narediti, mu bomo to še 20 x povedali, ker tega še ni opravil. Napaka. Dovolj je, da povemo enkrat, kajti več kot nergamo, manj verjetno je, da bo ubogal.

Dva dobra načina, da prenehamo z nerganjem:

⇒Namesto da povemo, kaj naj naredi, povemo, zakaj naj naredi. Namesto da rečemo: »Pospravi čisto perilo«, raje: »Tu imaš čisto perilo. Če ga pospraviš, bo ostalo čisto in nezmečkano. Če ne, lahko pade po tleh in se umaže.« V tem primeru dobi sporočilo v obliki dobrega nasveta brez navodil, kaj mora narediti. Ima možnost, da se sam odloči.

⇒Povemo samo enkrat.

7. Ne zaupamo mu

Raje mu zaupajmo malo preveč. Če ve, da mu zaupamo, se bo potrudil, da bo to zaupanje ohranil. Če pa bo imel občutek, da mu ne zaupamo in mu zato postavljamo nepotrebna pravila, se bo znašel in svoje izpeljal za našim hrbtom. In nam ne bo povedal.

Najstnikom je zaupanje pomembno. Želijo ga ohraniti. Če zaupanja ni, zakaj bi se sploh držali pravil? V vsakem primeru mu ne boste zaupali. Pogovorite se, kaj pričakujete od njega v določeni situaciji. Nato pa zaupajte, da se bo tega držal. Če se ne bo držal, mirno odreagirajte s primernimi posledicami.

Če torej želite, da bi se najstnik pogovarjal z vami, stopite korak nazaj in mu dajte prostor. Ne skrbite, če vam ne pove vsega, ker ne bo povedal. Gotovo pa vam bo povedal veliko več, če bo vedel, da ga poslušate in mu zaupate.